Up-175/96

2. julij 1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A.G. iz L., ki ga zastopa Ž.K., odvetnik v L. na seji senata dne 2. julija 1996

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A.G. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 599/96 z dne 12.6.1996 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 502/96 z dne 7.6.1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Pritožnik z ustavno pritožbo, vloženo 19. junija 1996, izpodbija sklep, s katerim je izvenobravnavni senat zoper njega odredil pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti, in sklep pritožbenega sodišča, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper ta sklep. Pritožnik meni, da naj bi ponovitvena nevarnost ne obstajala oz. da naj bi v izpodbijanih sklepih ne bile navedene konkretne in specifične okoliščine, iz katerih bi taka nevarnost izhajala. Predkaznovanost pred osmimi leti naj bi ne bila taka okoliščina, saj nima nič opraviti z očitanimi dogodki. Bankovec za en ameriški dolar, ki je bil najden tudi v pritožnikovi denarnici, ima na tisoče ljudi, vsaj tisti, ki so bili v Ameriki, za srečo; pri nikomer izmed ostalih osumljencev niso bili najdeni bankovci nemških mark, hrvaških kun ali tolarjev, ki naj bi bili odvzeti oškodovancem. Očitala naj bi se mu vnaprejšnja priprava izvršitve kaznivega dejanja z uporabo sile, dejstvo pa je ravno nasprotno: pritožnik naj bi zaradi groženj upnikov najel varnostnike; dne 28.5.1996 je vložil ovadbo zoper dva izmed oškodovancev, dne 29.5.1996 pa tudi njegov oče zaradi groženj zoper njega in hčer; upniki so bili oboroženi; dolžnik ni bil pritožnik, ampak njegova mati; eden izmed upnikov naj bi potegnil pištolo in hotel groziti.

V izpodbijanih sklepih naj bi tudi ne bilo obrazloženo, zakaj naj bi bil pripor neogibno potreben. Pritožnik je navedel, da je direktor in edini podpisnik družb G. toys d.o.o. in G. international d.o.o.; da imata podjetji šestnajst zaposlenih in tekoče obveznosti; da pripor onemogoča redno poslovanje in vodenje podjetij; pomenil bi blokado in stečaj ter s tem povezano izgubo šestnajst delovnih mest in izgubo dohodkov vsaj še enkrat toliko ljudi, ki jih zaposleni preživljajo.

Z izpodbijanimi sklepi naj bi bili kršeni 19. člen (varstvo osebne svobode), 20. člen (pripor), 15/1 člen (izvrševanje ustavnih pravic neposredno na podlagi ustave), 125. člen (neodvisnost sodnikov) in 27. člen Ustave (domneva nedolžnosti), 200. in 201. člen Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: ZKP) ter Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP). Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev v novo odločanje oziroma odpravo pripora.

Ustavno sodišče je vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Kpr 359/96, voden v kazenski zadevi, v kateri sta bila izdana izpodbijana sklepa.

Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996 (Uradni list RS, št. 16/96) odločilo o ustavnosti nekaterih določb ZKP, ki urejajo pripor nasploh in pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti. Obrazložilo je, na kakšen način naj sodišča uporabljajo navedene ustavno in zakonsko določene pogoje, da se zadosti ustavno določeni izjemnosti poseganja v osebno svobodo posameznika. Te pogoje mora sodišče presojati tako ob odreditvi pripora kakor tudi ob vsakem odločanju o podaljšanju pripora. V odločbah o ustavnih pritožbah zoper sklepe o priporu (med drugim na primer v odločbi št. Up-75/95 z dne 7.7.1995 - OdlUS IV, 132) je obrazložilo, kateri so elementi, ki jih za sklep o priporu iz razloga ponovitvene nevarnosti terja Ustava.

Pritožnikova očitka, da sodišči nista navedli konkretnih in specifičnih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko sklepalo o obstoju nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, in da tudi ni opravilo tehtanja varovanih dobrin, nista utemeljena. Prvostopno sodišče je poleg okoliščin, ki jim oporeka pritožnik, navedlo tudi, da sta bila v pritožnikovi pisarni najdena pištola in revolver in da naj bi bilo po izjavi enega izmed oškodovancev med pretepanjem rečeno, da bodo njihove družine trpele, če bodo zadevo prijavili. Okoliščine, v katerih naj bi bili storjeni pritožniku očitani kaznivi dejanji, je sodišče upoštevalo, ne da bi s tem predpostavljalo dokončno presojo dejanskega poteka dogodka. Na podlagi teh okoliščin sta sodišči mogli napraviti argumentiran sklep o obstoju nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj. Ostalih pritožnikovih očitkov, ki se nanašajo na neutemeljenost obstoja pripornega razloga, zato ni bilo potrebno presojati. Sodišči sta izvedli tudi tehtanje varovanih dobrin.

Neogibno potrebnost pripora naj bi utemeljevala teža in obseg kaznivih dejanj, očitanih pritožniku.

Tudi drugostopni odločbi ni mogoče očitati, da bi bil z njo kršen 20. člen Ustave. Sodišče je argumentirano odgovorilo na trditve pritožnika, da ne obstoji realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj.

V čem naj bi bile kršitve prvega odstavka 15., 27. in 125. člena Ustave ter določb EKČP, pritožnik ni navedel. Ustavno sodišče se zato v presojo morebitnega obstoja teh kršitev ni spuščalo. Prav tako Ustavno sodišče ne presoja kršitve zakonov, razen kolikor bi kršitev zakona pomenila tudi kršitev ustavne pravice. Le v tem obsegu je zato presojalo zatrjevano kršitev določb 200. in 201. člena ZKP. Ker torej zatrjevane kršitve ustavnih pravic očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič