Up-306/96

8.6.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe T. L. iz K. na seji senata dne 8. junija 1998

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba T. L. zoper sodbe Vrhovnega sodišča št. VIII Ips- 83/95, št. VIII Ips-66/96 in št. VIII Ips-67/96, vse tri z dne 28.5.1996, se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožniku je v letu 1984 prenehalo delovno razmerje na podlagi izrečenega disciplinskega ukrepa. Sodišče združenega dela v Ljubljani je v prvem sodnem postopku - ob razveljavitvi nekaterih sklepov disciplinskih organov o pritožbi - odklonilo meritorno odločanje o zadevi (odločba in sklep št. S-197/84 z dne 30.3.1984). V pritožbenem postopku je bilo odločeno, da so izpolnjene procesne predpostavke za meritorno odločanje sodišča, zato je bila zadeva vrnjena prvostopnemu sodišču v nov postopek in odločanje (sklep št. Sp-1151/84 z dne 16.8.1984).

2.V novem sodnem postopku je Sodišče združenega dela v Ljubljani zahtevek pritožnika zavrnilo (odločba št. S-1162/84 z dne 10.10.1984) in s tem potrdilo odločitev disciplinske komisije, pritožbo pa je Sodišče združenega dela SR Slovenije zavrnilo kot neutemeljeno (odločba št. Sp-2139/84 z dne 24.1.1985). Pritožnik je nato večkrat predlagal obnovo postopka, končanega s to pravnomočno odločbo. Dvakrat je bil predlog za obnovo zavrnjen kot neutemeljen (odločba št. S-995/85 z dne 16.1.1986, potrjena z odločbo št. Sp-427/86 z dne 13.3.1986; ter odločba št. S-995/85 z dne 13.2.1990, potrjena z odločbo št. Sp-533/90 z dne 29.3.1990). Tretji predlog za obnovo je bil pravnomočno zavržen kot prepozen (sklep št. S-995/85 z dne 21.9.1990, potrjen s sklepom št. Sp- 2031/90 z dne 6.12.1990).

3.V letu 1995 je pritožnik na podlagi 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - v nadaljevanju: ZDSS) z eno vlogo vložil revizijo zoper vse tri zavrnilne pravnomočne sodbe (Sp-2139/84 z dne 24.1.1985, Sp-427/86 z dne 13.3.1986 in Sp-533/90 z dne 29.3.1990). Revizijsko sodišče je vlogo pritožnika obravnavalo kot tri samostojne revizije in o njih odločilo s tremi samostojnimi sodbami.

4.Pritožnik je tudi ustavne pritožbe zoper revizijske sodbe vložil z eno vlogo z ločenimi utemeljitvami. V sicer obširnih navedbah prikazuje svoje poglede na pomanjkljivosti, ki naj bi bile v sodnih postopkih storjene pri ugotavljanju dejanskega stanja. Po njegovem mnenju sodišča niso upoštevala relevantnih dokazov, zato naj bi bila dokazna ocena napačna in posledično napačna tudi uporaba materialnega prava. Posebej pa pritožnik še navaja, da revizijsko sodišče nikjer ni odločilo o njegovi dopolnitvi revizije z dne 23.3.1996.

5.Pritožnik meni, da je bil s sprejetjem nezakonitih odločb kršen 2. člen Ustave, zaradi neupoštevanja dopolnitve revizije pa njegova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

B.

6.Ustavno sodišče v okviru preizkusa ustavne pritožbe ne ocenjuje zatrjevanih kršitev 2. člena Ustave, saj ta določba ne govori o človekovih pravicah - z ustavno pritožbo je namreč mogoče uveljavljati le kršitev teh, ne pa tudi kršitev splošnih ustavnih načel (prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS).

7.Prav tako ne gre za kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Pritožnik je v vseh zadevah, v katerih je vložil revizijo, že poprej vložil - zoper prvostopno sodbo - pritožbo. S tem pa mu je bila pravica iz 25. člena Ustave zagotovljena in jo je tudi uporabil. Več od pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti sodni odločbi Ustava v zavarovanje pravice do pravnega sredstva ne zagotavlja. Pritožnik je lahko v pritožbi izpodbijal tako dejansko kot pravno podlago sodbe. Razlogi za vložitev izrednih pravnih sredstev pa so prav zato, ker gre za poseg v pravnomočne sodne odločbe, omejeni. Pri odločanju o reviziji je zato sodišče - razen v določenih izjemnih primerih - vezano na dejansko stanje, kot so ga ugotovila sodišča v postopku do pravnomočnosti odločbe. Vsebinske in formalne meje revizije po 73. členu ZDSS in revizije kot pravnega sredstva v pravdnem postopku sploh je Vrhovno sodišče v izpodbijanih sodbah obrazložilo, njegova stališča temelje na tam citiranih zakonskih določbah, sodišče pa jih v obravnavanem primeru ni uporabilo drugače kot v svoji siceršnji praksi.

8.Trditev pritožnika, da sodišče ni upoštevalo njegove dopolnitve revizije z dne 23.3.1996 - s čimer utemeljuje kršitev pravice do pravnega sredstva - niti ne drži. Iz podatkov sodnega spisa in dopolnitve ustavne pritožbe z dne 3.6.1998 izhaja, da je sodišče vlogo pritožnika z dne 23.3.1996 obravnavalo kot samostojno revizijo zoper pravnomočni sklep Sodišča združenega dela SRS št. Sp-1151/94 z dne 16.8.1984 in jo je kot prepozno zavrglo (sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. S-995/85 z dne 21.5.1998). Zoper tak sklep pa še niso bila izčrpana niti redna pravna sredstva.

9.Kolikor pritožnik z očitki, ki se nanašajo na izvedbo dokaznega postopka, smiselno uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, so tudi ti očitki neutemeljeni.

Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Zato Ustavno sodišče ne more preverjati meritorne odločitve oziroma dokazne ocene organa, ki je izdal posamični akt; ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče lahko ugotavlja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev disciplinskih organov in sodišča o očitanih disciplinskih kršitvah in disciplinski odgovornosti pritožnika, ampak samo dejansko stanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

10.Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe torej ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa lahko v zvezi z izvedbo dokaznega postopka presoja, ali je bila v tem postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, predlaga dokaze, se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja. Okoliščin, ki bi izkazovale kršitev teh ustavnih zahtev, pa pritožnik ni izkazal. Nekaterih dokazov, za katere meni, da bi mu bili v korist, sodišče res ni izvedlo, vendar izvedba teh dokazov za odločitev v sporu ni bila bistvena. Predmet spora so bili neopravičeni izostanki z dela, ne pa vprašanje, kako in kdaj je bil pritožniku obračunan osebni dohodek za čas izostankov. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave ne izhaja obveznost sodišča, da izvaja vse predlagane dokaze. Sodišče ima določeno diskrecijo glede izvedbe dokazov (220. člen ZPP). Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, ki po njegovem mnenju ne bi bil bistven za zadevo.

11.Enako velja za navedbe pritožnika, da je izvedbo navedenih dokazov neuspešno poskušal naknadno uveljaviti s predlogi za obnovo postopka. Z zavrnitvijo predloga za obnovo, ker niso bili izkazani obnovitveni razlogi, pa pritožnikove ustavne pravice niso bile kršene. Predlog za obnovo postopka je bil v enem primeru zavrnjen zato, ker je pritožnik uveljavljal dokaze, ki so bili znani že v prvem postopku, v drugem primeru pa zato, ker obnovitvenega razloga ni izkazal na predpisan način (s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča).

12.Ker z izpodbijanimi revizijskimi sodbami zatrjevane človekove pravice in temeljne svoboščine očitno niso bile kršene, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

13.Senat ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr.Lojze Ude ter sodnik Franc Testen in sodnica dr. Dragica Wedam Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude