Jedro

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da ni pomembno, če je obdolženec drevesa posekal sam, ali pa je to storil kdo drug oziroma če je sploh prišlo do preprodaje lesa, kot je zatrjeval obdolženec in kot naj bi izhajalo iz pogodbe med obdolžencem in družbo X. To je sicer bilo predmet dokazovanja, vendar v situaciji, ko so bila obdolžencu očitana kazniva dejanja po prvotnem obtožnem predlogu z dne 9. 7. 2020, ki pa je bil po izvedenem dokaznem postopku s strani tožilstva spremenjen. Pravna pomembnost dejstev, o katerih naj bi izpovedovala priča B. B. je zato izpuhtela in ugotavljanje okoliščin v zvezi z obdolženčevim nadaljnjim poslovanjem po izvršitvi v tem postopku obravnavanih kaznivih dejanj, ne vpliva na ugotavljanje odločilnih dejstev kaznivih dejanj, ki so mu bila očitana in za katera je bil spoznan za krivega.

Navedba pritožnika, da o dokaznih predlogih na obravnavi ni bilo odločeno, ne drži, ker je iz list. št. 348 (glavna obravnava 26. 11. 2021) razvidno, da so bili dokazni predlogi zavrnjeni, res pa v zvezi s tem ni podane obrazložitve, prav tako navedeno ne izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Vendar v izostanku razlogov glede zavrnitve dokaznih predlogov, višje sodišče v obravnavanem primeru ne prepoznava izostanka razlogov o odločilnih dejstvih in s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč kot kršitev določb sedmega odstavka 364. člena (... iz katerih razlogov sodišče ni ugodilo posameznim predlogom strank ...) in petega odstavka 299. člena ZKP (sklepi senata se vselej razglasijo in s kratko obrazložitvijo vpišejo v zapisnik o glavni obravnavi). Tako ugotovljena kršitev pa po oceni višjega sodišča ni vplivala niti na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, prav tako ne na kršitev pravic obrambe.

Zaradi ugotovitve, da so se dokazni predlogi nanašali na pravno nerelevantna dejstva, tudi postopanje sodišča, v katerem je sicer bilo prepoznano kršenje zakonskih določb ZKP, ne more vzpostavljati pravne relevantnosti predlaganih dokazov, saj zaradi neobrazložene odločitve o zavrnitvi le-teh in ob ugotovljeni vsebinski nepomembnosti le-teh, neizvedba in neobrazložitev le-teh tudi ni mogla in ni vplivala na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 303,60 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena in ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je po določitvi kazni deset mesecev zapora za kaznivo dejanje goljufije in treh mesecev zapora za kaznivo dejanje ponarejanja listin, določilo enotno kazen enega leta zapora in triletno preizkusno dobo. Naložilo mu je še poseben pogoj, da v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe oškodovanki plača znesek 3.662,00 EUR; odločilo je tudi o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke, tako, da je plačilo zneska v višini 3.562,00 EUR naložilo obdolžencu v plačilo, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, s presežkom pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Obdolžencu je naložilo v plačilo tudi doslej znane stroške kazenskega postopka v višini 1.866,46 EUR in sodno takso v višini 331,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče oprostilno sodbo; oziroma da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče B. B. obdolženčev zagovornik graja z navedbami, da je bilo predlagano zaslišanje te priče relevantno zaradi ugotavljanja celotnega dogajanja v kritičnem času in presoje verodostojnosti prič, obtoženčevega zagovora in ugotavljanja dejanske vloge obdolženca pri poslih v zvezi z nepremičnino oziroma oškodovankinim gozdom, ker da se mu pripisuje vloga in ravnanja, ki jih v resnici ni imel in je vse plod revanšizma s strani gozdarskega inšpektorja C. C. Obdolženi bi moral imeti možnost in pravico dokazovati, kako je bilo s prodajo lesa družbi X., v zvezi s tem pojasnjuje tudi, da je prišlo do spremembe obtožnega akta šele tik pred zaključkom dokaznega postopka, take spremembe pa so otežile obtoženčevo obrambo, saj ni več mogel dokazovati neresničnosti prikazovanja celotnega dogajanja. V okviru tega sklopa navedb pritožnik še navaja, da je sodišče tudi svoje zaključke o obdolženčevi krivdi opiralo na del dogajanja, v katerega je bila vpeta družba X., katere direktor je ravno predlagana priča B. B. Izvedba tega dokaza zato po oceni pritožnika ni nepomembna.

Višje sodišče uvodoma poudarja, da je v ustavnosodni praksi trdno uveljavljeno stališče, da kršitev pravic obrambe ni podana vedno, ko sodišče izvedbo določenih dokaznih predlogov zavrne, temveč le, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; če je v dvomu, pa je vsak dokazni predlog v korist obtoženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Iz navedenega izhodišča je razvidno, da je bistven element, ki ga je v zvezi s presojo pravilnosti zavrnitve dokaznega predloga potrebno upoštevati, prav relevantnost predlaganega dokaza. Upoštevaje razloge izpodbijane sodbe v zvezi s tem (točka 3), višje sodišče argumentaciji zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje B. B. pritrjuje. Iz razlogov v navedeni točki izhaja, to pa se je izkazalo tudi pri pregledu spisovnega gradiva, da je to zaslišanje dejansko postalo nerelevantno, ker se nanaša na sicer zatrjevano poslovanje obdolženca z družbo X., katere direktor je bil B. B., vendar se nanaša na posel po izvršitvi v tem postopku obravnavanih kaznivih dejanj, za katere je obdolženec spoznan za krivega. Zato je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da ni pomembno, če je obdolženec drevesa posekal sam, ali pa je to storil kdo drug oziroma če je sploh prišlo do preprodaje lesa, kot je zatrjeval obdolženec in kot naj bi izhajalo iz pogodbe med obdolžencem in družbo X. z dne 18. 2. 2018. To je sicer bilo predmet dokazovanja, vendar v situaciji, ko so bila obdolžencu očitana kazniva dejanja po prvotnem obtožnem predlogu z dne 9. 7. 2020, ki pa je bil po izvedenem dokaznem postopku s strani tožilstva spremenjen. Pravna pomembnost dejstev, o katerih naj bi izpovedovala priča B. B., je zato izpuhtela in ugotavljanje okoliščin v zvezi z obdolženčevim nadaljnjim poslovanjem po izvršitvi v tem postopku obravnavanih kaznivih dejanj, ne vpliva na ugotavljanje odločilnih dejstev kaznivih dejanj, ki so mu bila očitana in za katera je bil spoznan za krivega.

Ko pritožnik navaja, da je prvostopenjsko sodišče tudi svoje zaključke o obdolženčevi krivdi opiralo na del dogajanja, v katerega naj bi bila vpeta družba X. d. o. o. (katere direktor je bil predlagana priča B. B.), pa je tako zatrjevanje protispisno. Prvostopenjsko sodišče je navajalo razloge o krivdi v točki 23, iz teh pa na nobenem mestu ne izhaja, da bi se na kakršenkoli način sklicevalo tudi na delovanje družbe X. Ko je pritožnik izrecno navajal točko 9 izpodbijane sodbe v zvezi s tem, nakazujoč na fiktivnost tudi pogodbe med obdolženim in družbo X., pa višje sodišče ugotavlja, da gre pri razlogovanju v tej točki, za razlogovanje dejanskega stanja, ne pa utemeljevanje obdolženčeve krivde.

Pritožnik tudi navaja, da je bila obramba obdolženca otežena zaradi spremenjenega obtožnega akta. Višje sodišče tovrstne pomisleke zavrača kot neutemeljene, iz razloga, ker je bil spremenjen obtožni akt obdolžencu in njegovemu zagovorniku vročen (14. 10. 2021 zagovorniku in 25. 10. 2021 obdolžencu), na glavni obravnavi 26. 11. 2021 (list. št. 346 spisa) pa obdolženec in zagovornik nista v zvezi s tem podala nobenih ugovorov pravne narave. Obdolženi se glede na spremenjen obtožni akt (in manjšo očitano mu kriminalno količino kaznivih dejanj) ni niti dodatno zagovarjal, vztrajal je pri svojih dotedanjih navedbah in že podanih dokaznih predlogih. Navedeno izkazuje, da je navajanje pritožnika o oteženi obrambi povsem nekonkretizirano in neutemeljeno.

5. Nadaljnji sklop pritožnikovih navedb se nanaša na očitek prvostopenjskemu sodišču, da o sicer podanih dokaznih predlogih (in ne izvedenih) sodišče ni niti odločilo, še manj, da bi svojo odločitev obrazložilo. Navedeno se nanaša na neizvedbo dokaza s postavitvijo novega izvedenca grafološke stroke ter neizvedbo dokazov, predlaganih s pisno vlogo 16. 9. 2021 (za angažiranje izvedenca geodeta zaradi ugotovitve meje vsaj treh spornih nepremičnin, z natančno opredelitvijo lokacije podrtih dreves, zajetih v obtožnem predlogu, saj se šest spornih dreves ni nahajalo na oškodovankini parceli; za ugotovitev vrednosti podrtega lesa, česar izvedenec D. D. ni ugotavljal, je pa pomembno, kakšne kvalitete je bil in kje je ta les bil ter na čigavi parceli; ter za opravo ogleda na kraju samem zaradi preverjanja stanja na terenu in pravilnega kvalitativnega ocenjevanja posekanega lesa, saj da vrednost tega doslej ni bila ugotovljena.

Na glavni obravnavi 26. 11. 2021 je zagovornik, glede na spremenjen obtožni predlog vztrajal pri svojih dotakratnih navedbah, še zlasti za zaslišanje priče B. B. in postavitev novega izvedenca grafološke stroke iz razloga, ker se izvedenec ni opredelil do vseh pisanj oškodovanke.

6. Navedba pritožnika, da o dokaznih predlogih na obravnavi ni bilo odločeno, ne drži, ker je iz list. št. 348 (glavna obravnava 26. 11. 2021) razvidno, da so bili dokazni predlogi zavrnjeni, res pa v zvezi s tem ni podane obrazložitve, prav tako navedeno ne izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Vendar v izostanku razlogov glede zavrnitve dokaznih predlogov, višje sodišče v obravnavanem primeru ne prepoznava izostanka razlogov o odločilnih dejstvih in s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč kot kršitev določb sedmega odstavka 364. člena (... iz katerih razlogov sodišče ni ugodilo posameznim predlogom strank ...) in petega odstavka 299. člena ZKP (sklepi senata se vselej razglasijo in s kratko obrazložitvijo vpišejo v zapisnik o glavni obravnavi). Tako ugotovljena kršitev pa po oceni višjega sodišča ni vplivala niti na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, prav tako ne na kršitev pravic obrambe.

7. Za dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca grafološke stroke višje sodišče ugotavlja, da predlog ni bil konkretno utemeljen, ker se je na glavni obravnavi 26. 11. 2021, obdolženčev zagovornik skliceval na že navedene razloge v zvezi s tem, na katere je opozorila neodvisna svetovalka za preiskave pisav v strokovnem mnenju z dne 1. 5. 2021, ki ga je obramba vložila v spis. Glede utemeljevanja očitanih kršitev v zvezi s tem dokaznim predlogom v pritožbi, višje sodišče ugotavlja, da zagovornik izpostavlja dejstvo, da je pristnost podpisa na pogodbi med obdolženim in oškodovanko ključnega pomena in da gre pri tem za kronski dokaz, ki si zasluži posebno obravnavo, obramba pa bi morala imeti možnost dokazati neustreznost zaključkov izvedenca E. E. Višje sodišče zato že na tem mestu ugotavlja, da je zavzemanje pritožnika za postavitev novega izvedenca grafološke stroke, s sklicevanjem na pripombe, podane v strokovnem mnenju obrambe, neutemeljeno, ker se to mnenje izrecno sklicuje le na izvedensko mnenje grafologa E. E. z dne 16. 6. 2021, v katerem pa se izvedenec ni izjasnjeval o podpisu oškodovanke na pogodbi, ki naj bi bila sklenjena med njo in obdolžencem, temveč je to storil v pisnem izvedenskem mnenju z dne 8. 10. 2019, svoje zaključke v zvezi s tem pa je obrazložil tudi na zaslišanju na glavni obravnavi 19. 5. 2021 (list. št. 187 do 188). Zato so razlogi izpodbijane sodbe v točkah 13 in 14 pravilni in v skladu s spisovnimi podatki, saj je bilo dodatno izvedensko mnenje grafološke stroke izdelano zaradi ugotavljanja pristnosti podpisov na drugih listinah, ne pa na pogodbi, kot je to v pritožbi zatrjeval obtoženčev zagovornik. Pravilno je zato stališče prvostopenjskega sodišča, da so pripombe neodvisne svetovalke v zvezi z drugo izdelanim mnenjem nerelevantne, pravilno pa je tudi stališče, da izvedenec sam oceni, katero relevantno gradivo bo po pravilih stroke uporabil in v kakšnem obsegu, kar je izvedenec tudi storil in sodišče s svojimi zaključki prepričal. Nenazadnje pa višje sodišče ugotavlja tudi, da v zvezi z izdelanim izvedenskim mnenjem grafologa, ko je glede podpisa oškodovanke na kupoprodajni pogodbi z dne 16. 2. 2018 ugotovil, da je verjetno, da spornega in primerjalnih podpisov ni napisala ista oseba (oškodovanka), pri čemer je vrsta in obseg spornega in primerjalnih podpisov razviden iz pisnega izvedenskega mnenja (list. št. 101 do 107), pravilnost in zanesljivost zaključkov izvedenca potrjuje tudi izpovedba oškodovanke, ki je nikakor ne gre prezreti, saj je tudi glede te bistvene okoliščine, ves čas postopka izpovedovala enako - da ni z obdolžencem niti govorila, o kakšnem drugačnem obsegu ali prodaji lesa ali gozda kot zgolj o enem odstranjenem hrastu, o katerem ji je obdolženec govoril. Ti dve okoliščini po oceni višjega sodišča izpodbijata verodostojnost obdolženčevega zagovora in izpovedbe priče F. F., pa tudi posameznih delov izpovedb prič G. G., H. H. in I. I., ki jih pritožnik posebej omenja, saj je oškodovankina izpovedba v tem delu potrjena z objektiviziranim dokazom - izvedenskim mnenjem, izpovedbe posameznih prič pa so bile s strani prvostopenjskega sodišča utemeljeno kritično ocenjene kot take, da jim ni moč slediti (točka 10, 11, 12, 16).

8. Glede dokaznega predloga za postavitev izvedenca geodeta in opravo ogleda oškodovankine parcele, višje sodišče ugotavlja, da sta se tako podana dokazna predloga nanašala na okoliščino, zatrjevano v navedeni vlogi obdolženčevega zagovornika z dne 16. 9. 2021, ko je obdolženec pri pregledu stanja gozda J. J. na njeni parceli, ugotovil, da se najmanj 6 od 7 dreves, ki naj ne bi bila odkazana in bila podrta, ne nahaja na njeni parceli, temveč na sosednjih zemljiščih. Ker je po spremenjenem obtožbenem očitku obdolžencu bilo očitano, prvostopenjsko sodišče pa ga je spoznalo za krivega kaznivega dejanja v zvezi z goljufijo odkazanih 135 dreves listavcev in posekanih 70 dreves, že ta ugotovitev kaže na nerelevantnost predlaganega dokaza za pravilno ugotavljanje dejanskega stanja kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženec spoznan za krivega.

9. Tudi dopolnitev gozdarskega izvedenskega mnenja na list. št. 320 do 321 se nanaša na vrednost odkazanega in posekanega lesa na oškodovankini parceli, navedeno mnenje pa temelji na odločbi o odobritvi poseka izbranih odkazanih dreves z dne 2. 2. 2018. Iz navedenega mnenja izhaja tudi vrsta posameznih posekanih (odkazanih) dreves, količina poseka v m3 ter izračun vrednosti posekanega (odkazanega) lesa, z navezovanjem na predhodno mnenje istega izvedenca na list. št. 258 do 262, na katerega se je glede ugotavljanja vrednosti izvedenec tudi izrecno skliceval. 10. Za netočno in celo protispisno se je zato izkazalo navajanje pritožnika, da za sodišče ni bila pomembna ugotovljena višina škode in da je bilo ocenjevanje izvedenca (očitno gozdarske stroke) abstraktno in pavšalno, čeravno zagovornik tudi sam povzema okoliščine, na podlagi katerih je izvedenec dal oceno o vrednosti lesa posekanih dreves. Ob tem je pritožnik očitno zanemaril celotno razlogovanje v 17. točki izpodbijane sodbe, ko se je prvostopenjsko sodišče izrecno opredeljevalo do posameznih postavk, ki jih je izvedenec upošteval pri izračunu vrednosti lesa, tako da v pravilnost teh ugotovitev tudi višje sodišče nima nobenega razloga dvomiti, zato tem razlogom pritrjuje.

11. Po navedenem višje sodišče zaključuje, da zaradi ugotovitve, da so se dokazni predlogi nanašali na pravno nerelevantna dejstva, tudi postopanje sodišča, v katerem je sicer bilo prepoznano kršenje navedenih zakonskih določb ZKP, ne more vzpostavljati pravne relevantnosti predlaganih dokazov, saj zaradi neobrazložene odločitve o zavrnitvi le-teh in ob ugotovljeni vsebinski nepomembnosti le-teh, neizvedba in neobrazložitev le-teh tudi ni mogla in ni vplivala na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.

12. Pritožnik ocenjuje za zmotno tudi oceno sodišča, da je bila oškodovanka iskrena in verodostojna pri svojem izpovedovanju, v kar očitno dvomi zaradi oškodovankine starosti, zdravstvenega stanja, ki vpliva tudi na spomin in opozarja na posamezne okoliščine, o katerih oškodovanka ni znala prepričljivo izpovedati (vožnja na zdravniški pregled, navzočnost obdolženčeve partnerke, sporočanje podatkov o številki njene bančne kartice v zvezi s prejetim nakazilom, negotovost pri prepoznavanju svojih podpisov na posameznih listinah, različnost njenih podpisov). To so okoliščine, ki jih pritožnik sicer točno povzema, ne gre pa prezreti pomena pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki teh okoliščin v zvezi z izpovedbo oškodovanke sicer ni prezrlo, ugotovilo pa, ob dejstvu, da je bila zaslišana tako pred preiskovalnim sodnikom kot tudi na glavni obravnavi, da je oškodovanka sicer res starejša, vendar bistra, da je podajala odgovore jasno in suvereno, in da je glede odločilnih dejstev izpovedovala ves čas postopka enako. Tudi po oceni višjega sodišča so okoliščine, glede katerih bi bilo moč šteti njeno izpovedbo za manj prepričljivo, po vsebini neodločilne za pravilno ugotavljanje dejanskega stanja.

Da je na oškodovanko prav inšpektor C. C. prenesel določene pomisleke in sumničenja, vezana na obdolženca, je lastna, po oceni višjega sodišča tudi zgrešena ocena pritožnika, saj je tudi iz izpovedbe gozdarskega inšpektorja razvidno, kaj je bil razlog in v kakšnih okoliščinah je odšel do oškodovanke ter kakšno komunikacijo in stike je z njo imel. Namigi pritožnika o inšpektorjevi vpletenosti v zadevo, o njegovi maščevalnosti in obnašanju na obravnavi, višjega sodišča ne more prepričati, ker v spisovnih podatkih ni zasledilo nobenih okoliščin, ki bi take navedbe kakorkoli potrjevale, drži pa, da je bil gozdarski inšpektor v postopku opravljanja inšpekcijskega postopka vztrajen in odločen, vendar navedeno ne pomeni, da je v kazenski zadevi izpovedoval drugače ali iz kakšnih drugačnih nagibov kot zaradi pojasnjevanja okoliščin v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja.

13. Čeprav pritožnik graja tudi dokazno presojo sodišča glede izpovedb prič H. H., F. F. in zagovora obdolženca, višje sodišče taki pritožbeni kritiki ne sledi, ker so od pritožnikovega izražanega nestrinjanja z dokazno oceno le-teh, bistveno prepričljivejši argumenti prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem v točkah 10 do 13, 15 do 16, 17 in 21 do 22. 14. Pritožbene navedbe so se glede zatrjevanj o kršitvah pravic obrambe obdolženca izkazale za neutemeljene, dejansko stanje, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, pa je bilo tudi po oceni višjega sodišča v celoti pravilno in popolno ugotovljeno in utemeljeno s sodbenimi razlogi, ki v celoti prepričajo.

15. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Odločbe o kazenski sankciji pritožnik sicer ni posebej izpodbijal, vendar mora višje sodišče opraviti tudi ta preizkus glede na določbo 386. člena ZKP ki določa, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je bila obdolžencu izrečena primerna vrsta kazenske sankcije, z določeno primerno enotno zaporno kaznijo in preizkusno dobo ter naložitvijo posebnega pogoja, kar vse ustreza tudi vrsti in vsebini ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo v zvezi z določitvijo posamičnih in enotne zaporne kazni v pogojni obsodbi. Zato kazenski sankciji ni moč odrekati primernosti in pravičnosti.

Ker se je pritožba obdolženčevega zagovornika izkazala za neutemeljeno, jo je višje sodišče kot tako zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, na podlagi določb prvega odstavka 98. in prvega odstavka 95. člena ZKP, upoštevaje v zvezi s tem še določbe Zakona o sodnih taksah (ZST) in tarifno številko 7112 taksne tarife, ki za izrek kazni zapora do enega leta predpisuje taksno obveznost v višini od 140,00 do 340,00 EUR, pri čemer je višje sodišče taksno obveznost določilo na 200,00 EUR, upoštevaje obdolženčeve premoženjske razmere, kot so bile ugotovljene v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Upoštevaje še 16. člen ZST in višino premoženjskopravnega zahtevka, naloženega obdolžencu v plačilo, je bila ugotovljena dodatna taksna obveznost v višini 53,00 EUR, kar znese skupno 253,00 EUR. Upoštevaje tarifno številko 71113, ki za izrek pogojne obsodbe določa količnik 0,8, ter tarifno številko 7122, ki za zavrnitev pritožbe določa količnik 1,5, navedeno privede do ugotovitve skupne taksne obveznosti v višini 303,60 EUR.