Ker zadržani zaradi duševne bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju in sta odvzem svobode in prisilno zdravljenje nujno potrebna za zagotovitev varstva njegovih ostalih temeljnih človekovih pravic, je dopustno, da se zadržani zdravi na oddelku pod posebnim nadzorom tudi proti svoji volji na podlagi sklepa sodišča. Temeljno vodilo za tako odločitev je domnevana volja zadržanega, in sicer se domneva, da bi bolnik, če bi bil sam sposoben razsojati, v takšno zdravljenje privolil.
Pritožba se zavrne.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se na podlagi utemeljenega predloga predlagatelja nasprotnega udeleženca zadrži na nadaljnjem zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve še do 1. 10. 2026.
2.Zoper sklep je nasprotni udeleženec po odvetniku vložil pravočasno pritožbo. Meni, da niso izpolnjeni zakonski razlogi za zadržanje nasprotnega udeleženca, kot jih določa 39. člen Zakona o duševnem zdravju. Iz izpodbijanega sklepa izhaja pravilna ugotovitev, da nasprotni udeleženec pred zadržanjem ni ogrožal življenja ali zdravja drugih. Predvideno zdravljenje nasprotnega udeleženca z novim zdravilom je sporno, saj nasprotni udeleženec jemanju zdravil nasprotuje, ob tem je na zdravila že rezistenten in se mu po jemanju slednjih zdravstveno stanje ne izboljša. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, nasprotni udeleženec pa naj se odpusti z zdravljenja.
3.Pritožba ni utemeljena.
4.Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Vendar ustavno zagotovljene človekove pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem prostosti (drugi odstavek 19. člena Ustave RS) in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi drugim, bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno, gre torej za varstveni in terapevtski cilj omejitve ustavnih pravic (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003).
5.V 39. členu Zakona o duševnem zdravju - ZDZdr so našteti pogoji, ob izpolnitvi katerih je ustavno in konvencijsko skladno lahko (za določen omejen in nujno potreben čas) poseženo v zgoraj navedene človekove pravice udeleženca v postopku, in sicer:
- kadar oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim;
- je ob tem navedeno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteni presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje;
- in ko navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).
6.V postopku podaljšanja zadržanja na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom proti volji zadržanega se vsi našteti pogoji ponovno presojajo (ZDZdr v drugem odstavku 70. člena za postopek podaljšanja zadržanja napotuje na smiselno uporabo določb o sprejemu na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih).
7.Upoštevaje navedena izhodišča je sodišče prve stopnje ob odločanju o nadaljnjem zadržanju nasprotnega udeleženca na oddelku pod posebnim nadzorom ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki mu pritožba niti ne nasprotuje:
- udeleženec ima zaradi duševne motnje, in sicer izrazito neugodno potekajoče kronične shizofrenije, ki je že rezistentna na običajna psihiatrična zdravila, hudo moteni tako presojo realnosti kot tudi sposobnost obvladovati svoja ravnanja (funkcionira v povsem svojem svetu, še vedno deluje pod vplivom intenzivnega psihotičnega in halucinatornega doživljanja, čemur je bilo priča tudi sodišče, ki je na naroku opravilo razgovor z zadržanim in ugotovilo, da zadržani urejenega pogovora ni zmožen, do bolezni in potrebe po zdravljenju ugotovljenih bolezni pa je povsem nekritičen);
- udeleženec zaradi tega huje ogroža svoje zdravje, kajti odklanjanje zdravil je že povzročilo organske možganske spremembe, prizadetost možganov se nadalje poglablja in vodi v rezistentno stanje.
8.Zadržani v pritožbi tem ugotovitvam ne nasprotuje. Izraža pa nasprotovanje nadaljnjemu zdravljenju, saj zdravil ne želi jemati, na njih je že rezistenten, tako da se mu zdravstveno stanje in počutje le poslabšujeta.
9.Vztrajno odklanjanje zdravljenja, ki ga nujno potrebuje, saj brez njega hudo ogroža svoje zdravje, je pri zadržanem posledica motenj v razumevanju. Zaradi narave bolezni in že nastalih posledic zadržani ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju, zato mora njegovo odločitev nadomestiti država v okviru dolžnosti varstva huje prizadetih oseb (drugi odstavek 52. člena Ustave), vse z namenom, da se zadržanemu, če se le da, omogoči dejavno življenje v družbi. Ker zadržani zaradi duševne bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju in sta odvzem svobode in prisilno zdravljenje nujno potrebna za zagotovitev varstva njegovih ostalih temeljnih človekovih pravic, je dopustno, da se zadržani zdravi na oddelku pod posebn nadzorom tudi proti svoji volji na podlagi sklepa sodišča. Temeljno vodilo za tako odločitev je domnevana volja zadržanega, in sicer se domneva, da bi bolnik, če bi bil sam sposoben razsojati, v takšno zdravljenje privolil.
10.Zato je sodišče dolžno v korist zadržanega sprejeti odločitev o nadaljnjem zdravljenju, saj je glede na v izpodbijanem sklepu povzeto strokovno mnenje izvedenca (in po načrtih predlagatelja) za zadržanega preostala le še možnost zdravljenja z uvedbo zanj novega zdravila Klozapin, saj tekom zdravljenja po sklepu z dne 15. 7. 2026 (ob uvedbi in jemanju "običajnih" psihiatričnih zdravil) do želenega izboljšanja bolezenske simptomatike ni prišlo. Zdravilo Klozapin, ki naj bi preprečilo popolno invalidizacijo zadržanega in grozečo potrebo po namestitvi v zavod, saj samostojnega življenja v obstoječem oz. še poslabšanem stanju ni oz. ne bo sposoben, pa zahteva uvedbo v bolnišničnem okolju, pod stalnim nadzorom krvne slike. Zato je zadržanje nasprotnega udeleženca na oddelku pod posebnim nadzorom potrebno, saj drugje potrebne skrbi in nadzora ni mogoče zagotoviti. V izpodbijanem sklepu določeno trajanje nadaljnjega zadržanja in zdravljenja je skladno z neizpodbijanim strokovnim mnenjem izvedenca in tudi v okviru obdobja, maksimalno določenega v tretjem odstavku 70. člena ZDZdr.
11.Pritožba, ki izpodbija obstoj elementa ogrožanja lastnega zdravja zadržanega in se sprašuje o upravičenosti nadaljnjega zdravljenja, ni utemeljena, izpodbijani sklep pa tudi ni obremenjen s kršitvami, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena in 366. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr pritožbo zavrnilo.
-------------------------------
1Ker na dan seje pritožbenega sodišča 28. 8. 2026 ni jasno, ali je pritožbo vložila tudi mati zadržanega kot njegova najbližja oseba v smislu določbe prvega odstavka 67. člena ZDZdr (ki ji je bil sklep vročen 24. 8. 2026, spis pa je bil v reševanje pritožbe odstopljen zadnji dan njenega pritožbenega roka 27. 8. 2026), pritožbeno sodišče sklepa ni potrdilo.