Jedro

Dolžnik smiselno trdi, da ni porabil toliko vode, kot mu je zaračunal upnik. Za svoje trditve sicer ne prilaga nobenih dokazov, vendar glede na takšne ugovorne navedbe dokazov niti ne more predložiti. Ugovor, da upnikova terjatev sploh ni nastala, pomeni negativno dejstvo, ki ga dolžnik po sami naravi stvari niti ne more dokazovati, pač pa lahko (in mora) upnik dokazovati, da zatrjevano negativno dejstvo ne obstaja, zato je dolžnik s takšnimi navedbami obrazložil svoj ugovor v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Izrek

Ugovoru se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v drugi točki izreka in se zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v Ljubljani v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave zgoraj navedene terjatve.

Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da prejeti računi ne ustrezajo dolžnikovi dejanski porabi vode. Upnika je večkrat obvestil, da razmerje porabe vode 60 (dolžnik) : 40 (stanovalci) ne ustreza dejanski porabi; tega razmerja dolžnik ni določil. Poslovanje dolžnikove picerije je dokaj ustaljeno, medtem ko so v porabi vode velike oscilacije, ki pa jih povzročajo stanovalci in ne dolžnik.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neutemeljen v skladu z 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor je obrazložen.

Sodišče druge stopnje je na podlagi 2. odst. 54. čl. ZIZ dolžnikov ugovor obravnavalo kot pritožbo in ugotovilo, da je obrazložen. ZIZ v 2. odst. 53. čl. dolžniku nalaga, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede dejstva in predloži dokaze za tako navedena dejstva, sicer se bo ugovor štel za neutemeljen.

Omenjeno določilo je treba razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki bi lahko - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Dolžnik v ugovoru navaja, da upnik ne zaračunava vode glede na dejansko porabo, temveč glede na nepravilni in enostransko določeni ključ 60:40, pri določitvi katerega dolžnik ni sodeloval. Dolžnik smiselno trdi, da ni porabil toliko vode, kot mu je je zaračunal upnik, zato neporabljene vode tudi ni dolžan plačati in da enostransko določeni ključ delitve porabe ni ustrezen. Dolžnik sicer ne prilaga nobenih dokazov za svoje trditve, vendar glede na takšne ugovorne navedbe dokazov niti ne more predložiti. Ugovor, da upnikova terjatev sploh ni nastala, pomeni negativno dejstvo, ki ga dolžnik po sami naravi stvari niti ne more dokazovati, pač pa lahko (in mora) upnik dokazovati, da zatrjevano negativno dejstvo ne obstaja.

Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je dolžnik s takšnimi navedbami obrazložil svoj ugovor v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. Izvršilno sodišče se ne spušča v presojo resničnosti samih zatrjevanih spornih dolžnikovih in upnikovih navedb, temveč presoja le, ali je dolžnik zadostil pogojem iz 2. odst. 53. čl. ZIZ. O resničnosti zatrjevanih dejanskih navedb in o utemeljenosti upnikovega zahtevka bo odločalo sodišče, ki bo nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, torej kot pravdni postopek (2. odst. 62. čl. ZIZ).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dolžnikov ugovor utemeljen, zato mu je ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo v 2. točki izreka skladno z 2. odst. 62. čl. ZIZ. Postopek se bo nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, za ta postopek pa je pristojno Okrožno sodišče v ..