Jedro

Tožnik je opustil dolžno evidentiranje jeklenega odpada, ker mu je to zaradi odtujitve jeklenega odpadka naročil A.A., ne pa zato, ker naj ne bi vedel, kako naj evidentira, ali ker bi to pozabil. Za svoj bistven prispevek k odtujitvi je prejel denarno nagrado. Zavedal se je, da sodeluje pri odtujitvi jeklenega odpadka in h kraji tudi odločilno prispeval. Če svojih delovnih nalog evidentiranja jeklenega odpadka ne bi opustil, do odtujitve ne bi moglo priti oziroma, bi bila ta že naslednji dan ob pregledu raportne knjige in odpremnic odkrita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dejanje odtujitve jeklenega odpadka večje teže in večje vrednosti storil kot sostorilec v sodelovanju z drugimi in je z neevidentiranjem jeklenega odpadka ob izvozu iz oddelka odločilno prispeval k odtujitvi jeklenega odpadka. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilna je presoja, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja velike tatvine, storjene v sostorilstvu po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2015, nezakonitost prepovedi opravljanja dela z dne 1. 7. 2015, da pogodba o zaposlitvi z dne 1. 2. 2015 med strankama ni prenehala in je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za ves čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo in vsemi dodatki, ki bi jih prejel, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne dospelosti posameznega zneska plače v plačilo. Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče nepravilno ocenilo izvedene dokaze in na podlagi tega sprejelo napačen zaključek tudi glede očitka, da ni prerekal trditev tožene stranke ob premikanju vlakovne kompozicije. Tožnik je glede tega navedel, da lahko izpove le o nakladanju jeklenega odpadka na vagon K5, kar se je izvajalo v obratu Adjustaže do izvoza tega vagona iz območja Adjustaže. Nedvomno je bil ta vagon odpeljan iz obrata, kaj pa se je nadalje z njim dogajalo in kakšna je bila njegova pot, tožniku ni poznano. Na svojem zaslišanju je natančno opisal potek dogajanja v sporni noči in ves čas enako zatrjeval, da je jekleni odpadek naložil na vagon K5 po naročilu A.A. Pojasnil je tudi, zakaj ni evidentiral jeklenega odpadka v evidence, to je v Odpremnico in Raportno knjigo. Sodišče je tožnikove navedbe ocenilo kot prilagojene potrebam postopka in da ne odražajo dejanskega stanja. Takšnemu zaključku sodišča nasprotuje. Navaja, da je smiselno priznal opustitev vpisa predmetnega jeklenega odpadka v Odpremnico in Raportno knjigo, s čimer je torej priznal kršitev delovne dolžnosti, vendar pa se ne strinja, da to pomeni hujšo kršitev pogodbe o zaposlitvi. Zatrjuje, da je sodišče napačno ocenilo njegov zagovor v postopku izredne odpovedi glede okoliščin, v katerih je policistom izročil znesek 12.500,00 EUR. Poudarja, da je iz vsebine njegovega pisnega zagovora pri toženi stranki in vseh nadaljnjih navedb razumljiva njegova reakcija, da je izročil znesek 12.500,00 EUR policistom PP B. dne 3. 7. 2015, upoštevajoč njegove izpovedbe, kako in na kakšen način sta policista opravljala razgovor z njim in v kakšnih okoliščinah je nastal zapis njegove izjave v obeh uradnih zaznamkih. Meni, da sodišče ne bi smelo na vsebino teh uradnih zaznamkov opreti svoje odločitve, še posebej glede na postopek, kako je manager za varnost pri toženi stranki pridobil od tožnika oba sporna uradna zaznamka. Tožnik je namreč oba uradna zaznamka izročil C.C., ker je bil kot laik glede njegovega obnašanja prepričan, da po položaju pri toženi stranki kot manager za varnost v sodelovanju s policisti raziskuje obravnavan dogodek, dodatno pa ga je prepričala okoliščina, da ga je C.C. dne 3. 7. 2015 na policijski postaji počakal in nato odpeljal na sedež tožene stranke. Meni, da ga je C.C. na opisan način zavedel in spravil v zmoto, da mu je uradna zaznamka po izjavi PP B. z dne 1. in 3. 7. 2015 izročil. Prav tako zatrjuje, da ni dokazov, da bi denar, ki ga je sicer izročil policistom dne 3. 7. 2015, prejel zaradi izvršitve svoje naloge pri odtujitvi jeklenega odpada, zato ker naj bi opustil evidentiranje jeklenega odpada. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi dokazujejo, da je tožnik opustil dolžno evidentiranje jeklenega odpadka, ker mu je zaradi odtujitve tega, to naročil A.A. in ne zato, ker ni vedel, kako naj jekleni odpadek evidentira oziroma da je na vpise pozabil. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi z neevidentiranjem jeklenega odpada ob izvozu iz oddelka Adjustaže odločilno prispeval k odtujitvi jeklenega odpadka. Pritožba priznava opustitev vpisa v Raportno knjigo in opustitev izpolnitve odpremnice za jekleni odpadek, za kar je bil kot operater Adjustaže zadolžen tožnik, ne priznava pa, da bi to storil v sodelovanju z A.A. in celotno nočno izmeno železniškega transporta z namenom odtujitve jeklenega odpadka, ki ga je naložil na vagon za slabe K5 in ki je bil v kritičnem času odpeljan iz Adjustaže in naprej izven območja tožene stranke. Ne priznava, da ima njegovo ravnanje oziroma opustitev evidentiranja znake kaznivega dejanja velike tatvine, ki naj bi jo storil v sostorilstvu. Po oceni sodišča je tožnik opustil dolžno evidentiranje jeklenega odpadka, ker mu je zaradi odtujitve to naročil A.A., ne pa zato, ker naj bi na evidentiranje pozabil. Sodišče ocenjuje kot bistven prispevek tožnika k odtujitvi premoženja tožene stranke, za kar naj bi tožnik glede na zaključek sodišča prejel tudi denarno nagrado za sodelovanje. Zatrjuje, da je podano nasprotje tudi glede tega, kaj se navaja o vsebini listin oziroma zapisnikov in med samimi listinami oziroma zapisniki glede navedb o izpovedbi priče A.A., D.D., E.E., C.C. ter F.F. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge za sprejem odločitve o zakonitosti izredne odpovedi, ki jo je možno preizkusiti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni protispisno povzemalo izpovedi prič (A.A., D.D., E.E., C.C. in F.F.), kar pritožba pavšalno zatrjuje. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni prerekal trditev tožene stranke ob poteku premikanja vlakovne kompozicije, ne pomeni očitane kršitve protispisnosti, ampak nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče nekritično sledilo izjavam oseb (G.G., H.H., idr.) in ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi tožnika, I.I., J.J. in A.A., ki so zanikali sodelovanje pri očitani kršitvi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposredni vtis, ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost tak vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo pojasnilo, zakaj v zvezi z okoliščinami očitanega ravnanja ni sledilo tožnikovi izpovedi, pri čemer pa je tudi ustrezno pojasnilo, kaj je tožnik povedal na zagovoru in v postopku pred policijo. Na zagovoru v postopku izredne odpovedi je pojasnil, da je na policiji potrdil prejem nagrade s seznama prejemnikov nagrad in da je na seznamu bilo več zneskov, ki jih je prejel. Znesek 12.500,00 EUR pa predstavlja vsoto vseh prejemkov, ki jih je prejel od A.A., priznal pa je tudi, da po naročilu A.A. izvoz vagonov ni evidentiral v Raportno knjigo. Sodišče je tudi ustrezno pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi A.A. Stvar dokazne ocene je, komu bo sodišče verjelo in komu ne. Ocena dokazov pred sodiščem prve stopnje je celovita, logična in izkustveno sprejemljiva, zato se pritožbeno sodišče z njo strinja.

8. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno upoštevalo tudi uradna zaznamka o izjavi tožnika, ki ju je podal dne 1. 7. 2015 in 3. 7. 2015 (B4 in B5) kot osumljenec na policiji in ju v razlogih sodbe tudi dokazno ocenilo, saj s strani policije in tožene stranke nista bili pridobljeni nezakonito, kot zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz uradnih zaznamkov o izjavi osumljenca z dne 1. 7. 2015 in 3. 7. 2015 izhaja, da je bil tožnik seznanjen, katerega kaznivega dejanja je osumljen, poučen o pravicah osumljenca, kar je vse potrdil s svojim podpisom, prav tako je s svojim podpisom potrdil, da razume pravni pouk in da si ne bo vzel zagovornika. Prav tako je razvidno, da je tožniku vsebina zaznamkov prebrana in da pripomb na vsebino ni imel, enako pa sta potrdila policista E.E. in D.D., ki sta zbirala obvestila. Sodišče prve stopnje je obširno v točki 5 obrazložilo, kako je policija od tožnika zbrala obvestila, da sta uradna zaznamka o izjavi tožnika z dne 1. 7. 2015 in 3. 7. 2015 zakonita dokaza, zato ju je bilo mogoče uporabiti v postopku izredne odpovedi kot tudi v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, kakor tudi dokazni zaključek, da tožena stranka do uradnih zaznamkov ni prišla z zvijačo, ali pa da bi varnostni manager tožnika prevaral, kar zatrjuje pritožba. Tožnik je namreč sam izpovedal, da ga je D.D. prosil, da naj mu da izjavo in mu ob tem tudi rekel, da so njegove možnosti za službo težke ter da policija predlaga, da bi z njimi sodeloval. Tožnik je izpovedal, da mu je uradna zaznamka izročil prostovoljno, navedeno pa dokazuje tudi njegov podpis ob izročitvi na hrbtni strani uradnih zaznamkov.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu operater Adjustaže v Jeklarni izdelovanja slabov kot vodja izmene. Tožena stranka je tožniku dne 22. 7. 2015 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1). V skladu z navedenim členom lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja.

10. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala, da je v noči 20. 6. 2015 na 21. 6. 2015 sodeloval pri odtujitvi jeklenega odpadka (slabov) v skupni teži najmanj 60 ton in vrednosti 100.000,00 EUR, pri čemer je bil jekleni odpadek odtujen iz Adjustaže 1, obrata Jeklarne s pomočjo uporabe interne lokomotive in vagonov in odpeljan iz varovanega območja delodajalca. V zvezi z očitanim dejanjem je bilo tožniku očitano, da je naklepoma huje kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja velike tatvine iz 205. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 50/2012, KZ-UPB2).

11. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitano kršitvijo ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tožnik storil kršitev, kot se mu očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeni zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi celovite, prepričljive in pravilne dokazne ocene. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

12. Tožnik v pritožbi smiselno priznava opustitev vpisa predmetnega jeklenega odpadka v Odpremnico in Raportno knjigo, s čemer priznava kršitev delovnih dolžnosti, vendar pa se ne strinja, da to pomeni tudi hujšo kršitev pogodbe o zaposlitvi. Med strankama spora ni bilo spora o tem, da opustitev evidentiranja jeklenega odpadka predstavlja kršitev tožnikovih delovnih obveznosti, sporno pa je bilo, ali je imelo tožnikovo dejanje opustitve evidentiranja jeklenega odpadka znake kaznivega dejanja velike tatvine, storjene v sostorilstvu, kar je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi očitala.

13. Iz izredne odpovedi izhaja, da naj bi jeklen odpadek tožene stranke odtujilo več oseb, ki so se združile, da bi kradle, kar ustreza definiciji velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, storjene v sostorilstvu. Po tej določbi storilec stori kaznivo dejanje med drugim na način, če stori tatvino skupaj z več osebami, ki so se združile zato, da bi kradle (2. točka prvega odstavka 205. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje je v skladni izjavi G.G. na policiji z dne 3. 7. 2015 in njegovi izjavi v zapisniku o zagovoru pri toženi stranki z dne 16. 7. 2015, izjavi tožnika na policiji z dne 1. in 3. 7. 2015 ter zapisnikih policije o zasegu predmetov oziroma vrnitve denarja s strani G.G. v višini 9.000,00 EUR in s strani tožnika v višini 12.500,00 EUR ter nenazadnje seznamu o prejetih nagradah posameznih udeležencev (C1), imelo dovolj podlage za zaključek, da je tožnik opustil dolžno evidentiranje jeklenega odpadka v Odpremnico in Raportno knjigo in s tem bistveno prispeval k odtujitvi jeklenega odpadka iz varovanega območja tožene stranke. G.G., ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot prometnik, je namreč v izjavi v postopku preiskave očitanega ravnanja na policijski postaji in kasneje v postopku zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, priznal sodelovanje pri odtujitvi jeklenega odpadka. Pri tem pa je natančno pojasnil okoliščine odtujitve in poimensko naštel vse sodelujoče, med njimi tudi tožnika. Pojasnil je še, da je za sodelovanje prejel nagrado (skupno v višini 9.000,00 EUR, nazadnje pa v višini 3.600,00 EUR), ki pa jo je vrnil oziroma izročil policiji. Da je tudi tožnik za sodelovanje prejel nagrado v višini 2.900,00 EUR, je sodišče ugotovilo na podlagi seznama prejemnikov nagrad v zvezi z odtujitvami jeklenega odpadka, ki je bil zasežen I.I. Sodelovanje pri odtujitvi jeklenega odpadka in prejem plačila za sodelovanje (ki ga je na policiji kasneje tudi vrnil) je v izjavi policiji dne 3. 7. 2015 potrdil tožnik sam. Dokazna ocena, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, je prepričljiva in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. 14. Zgolj zato, ker gre za izjave, ki so bile dane v okviru drugih postopkov in ne neposredno postopkov pred sodiščem prve stopnje, jim ni mogoče odreči verodstojnosti. Tudi te izjave so, tako kot vsak dokaz, podvržene dokazni oceni sodišča, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Premik vlakovne kompozicije iz varovanega območja tožene stranke v sporni noči, s katero je bila izvršena odtujitev jeklenega odpadka, pa je razviden iz videoposnetkov, ki jih je predložila tožena stranka.

15. Tožnik je že na zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi na policiji potrdil prejem nagrad s seznama (C1) in da vsota 12.500,00 EUR predstavlja znesek vseh prejemkov. Prejem denarja od A.A. v višini 12.500,00 EUR je tožnik priznal tudi v izjavi, ki jo je dal na policiji, kakor izhaja iz uradnega zaznamka o tožnikovi izjavi dne 3. 7. 2015. Priznal je tudi, da je denar prejel zato, ker po naročilu A.A. izvoza vagonov ni evidentiral v Raportno knjigo. Iz obširno izvedenega dokaznega postopka tako izhaja, da je tožnik opustil dolžno evidentiranje jeklenega odpada, ker mu je to zaradi odtujitve jeklenega odpadka naročil A.A., ne pa zato, ker naj ne bi vedel, kako naj evidentira, ali ker bi to pozabil. Tožnik je za svoj bistven prispevek k odtujitvi prejel tudi denarno nagrado. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da se je tožnik zavedal, da sodeluje pri odtujitvi jeklenega odpadka in h kraji tudi odločilno prispeval. Če svojih delovnih nalog evidentiranja jeklenega odpadka ne bi opustil, do odtujitve ne bi moglo priti oziroma bi bila ta že naslednji dan ob pregledu Raportne knjige in Odpremnic odkrita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dejanje odtujitve jeklenega odpadka večje teže in večje vrednosti storil kot sostorilec v sodelovanju z drugimi (I.I., J.J., K.K. in prometnikom G.G.) in je z neevidentiranjem jeklenega odpadka ob izvozu iz oddelka Adjustaže odločilno prispeval k odtujitvi jeklenega odpadka. Pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 presoja zgolj, ali ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, znake kaznivega dejanja, ne presoja pa kazenske odgovornosti storilca.

16. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilna je presoja, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja velike tatvine, storjene v sostorilstvu po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Pravilna je tudi presoja, da je glede na utemeljeno izgubo zaupanja tožene stranke v tožnika in zaradi velike verjetnosti ponovitve dejanja, izpolnjen tudi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

17. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).