Jedro

Kot obnovitveni razlog v predmetni zadevi je tožnik uveljavljal krivo izpovedbo prič ob sklicevanju na prvi odstavek 410. člena ZKP, vendar pa je potrebno v tem primeru upoštevati tudi drugi odstavek 410. člena ZKP, ki jasno in nedvoumno določa, da se mora v primerih iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP dokazati s pravnomočno sodno odločbo, da so osebe spoznane za krive zatrjevanih kaznivih dejanj.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo za brezplačno pravno pomoč kot neutemeljeno. Organ za BPP v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot objektivni kriterij v skladu s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Nadalje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč zaradi obnove kazenskega postopka v kazenski zadevi, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Celju (opr. št. III 56957/2018), in sicer iz razloga krive izpovedbe priče. V obrazložitvi je nadalje navedeno, da pravno podlago za obnovo kazenskega postopka predstavlja 410. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ki v prvi točki prvega odstavka določa, da se postopek obnovi, če se dokaže, da temelji sodba na ponarejeni listini ali na krivi izpovedbi priče, izvedenca ali tolmača. Nadalje drugi odstavek 410. člena ZKP določa, da se mora v prej navedenih primerih dokazati s pravnomočno sodbo, da so bile navedene osebe spoznane za krive navedenih kaznivih dejanj. Če se postopek zoper te osebe ne more izvesti, ker so umrle ali ker so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, se smejo prej navedena dejstva dokazovati tudi z drugimi dokazi. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe navaja, da se za uspešno uveljavitev navedenega obnovitvenega razloga zahteva strogi dokaz, to je pravnomočna sodba, da je priča v postopku krivo izpovedala, takšna kriva izpovedba pa mora predstavljati tudi temelj obsodilne sodbe, katere tožnik, tudi na poziv tožene stranke, ni predložil, prav tako ni navedel razloga, iz katerega bi bil kazenski pregon zoper njih izključen. Tožena stranka obrazložitev zaključuje z ugotovitvijo, da tožnik ni predložil ustreznih listinskih dokazov, niti ni trdil, da z njimi razpolaga, kar predstavlja razlog, da je tožena stranka presodila, da je zahtevek tožnika nerazumen in nima verjetnega izgleda za uspeh v postopku, v katerem zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zaradi česar tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja v skladu z določilom 24. člena ZBPP.

2. Tožnik se z odločitvijo organa za BPP ne strinja in izpodbija odločbo v celoti zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik v tožbi navaja, da je obsojen na več kot 17 letno zaporno kazen, zaradi krivega pričanja oseb, ki so ga krivo obremenile. Okrožno sodišče v Celju je v zadevi opr. št. III K 56957/2018 z dne 11. 11. 2019 tožnika spoznalo za krivega storitve štirih kaznivih dejanj ropa po tretjem odstavku v zvezi z drugim in prvim odstavkom 206. člena KZ-1, s sodbo Višjega sodišča v Celju je bila tožnikova pritožba zavrnjena, s sodbo Vrhovnega sodišča je bila dne 29. 4. 2021 zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti, tožnik pa sedaj vlaga predlog za obnovo postopka zaradi novih dokazov. Tožnik trdi, da je dne 3. 2. 2022 na zaslišanju, ki je bilo na Okrajnem sodišču v Velenju, v zadevi I K 12302/2018 izvedel, da so priče A. A., B. B., C. C., Č. Č., D. D. in E. E. v kazenskem postopku krivo pričale, saj so njega povezale z ropi in ga predstavljale kot organizatorja kaznivega dejanja. Tožnik nadalje navaja, da je priča E. E. v zadevi na Okrajnem sodišču v Velenju, opr. št. I K 12302/2018, zaslišan dne 3. 2. 2022 povedal, da je cela družba krivdo prevalila na F. F. v prehodnem postopku, da so rope izvajali nekaj let nazaj, da je idejo dal B. B., pri čemer so se dogovorili, da v kolikor bo karkoli narobe, bodo krivdo prevalili na F. F. in bodo rekli, da je bil on organizator, ker tožnika praktično niso poznali, ostali pa so bili že od nekdaj prijatelji. Tožnik trdi, da z ropi ni povezan in pri njih ni sodeloval. Na podlagi navedenega tožnik vlaga predlog za obnovo postopka, ker dokaznega predloga še v času pravnomočnega zaključka postopka brez svoje krivde ni mogel predložiti, ampak se je z njim seznanil šele 3. 2. 2022. Tožnik meni, da so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka v skladu s prvim odstavkom 410. člena ZKP, ker sodba temelji na krivem pričanju E. E., B. B., C. C., Č. Č. in D. D. v kazenskem postopku. Tožnik tudi trdi, da mu prvostopenjsko sodišče ni dopustilo do besede, ga prekinjalo, zaradi česar meni, da je bil deležen pristranskega sojenja. Nadalje navaja, da je bil v letu 2021 v komi, zaradi odpovedi delovanja organov in notranjih krvavitev, od česar ne bo v celoti okreval in je tako na mestu posebna omilitev kazni na zakonski minimum. Tožnik je v nadaljevanju tožbe navedel tudi materialne pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v skladu s 13. in 14. členom ZBPP ter Zakon o socialno varstvenih prejemkih ter trdi, da je tožnik z izpodbijano odločbo diskriminiran, ker se drugim upravičencem do brezplačne pravne pomoči, katerim je prošnja v celoti odobrena in se jim v dohodek ne štejejo otroški dodatek in kmetijske subvencije. Tožnik trdi, da je bil zaradi svojega stanu (brezposeln pek) diskriminiram ter da mu je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave v povezavi s 1. členom ZBPP, kjer piše, da je ZBPP namenjen uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakosti pred zakonom, kar pomeni, da tožnik ne sme biti diskriminiran zaradi nobene svoje osebne okoliščine, torej tudi ne zaradi stanu kateremu pripada. Tožnik tudi trdi, da izpodbijani odločbi manjkajo razlogi, zakaj je tožena stranka prošnjo tožnika zavrnila, čeprav tožnik izpolnjuje vsebinski in materialni pogoj.

3. Tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se v celoti ugodi tožnikovi prošnji za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje za obnovo postopka in oprostitev stroškov sodnega postopka. S podrednim tožbenim zahtevkom pa predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Tožnik zahteva tudi povrnitev sodnih stroškov.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja za obnovo postopka v zadevi opr. št. III K 56957/2018. Sodišče se strinja z obrazložitvijo tožene stranke in v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta k navedenemu sodišče dodaja, da je pravna podlaga za obnovo kazenskega postopka navedena v 410. členu ZKP in da spremenjena izjava prič lahko predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, po katerem se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se dokaže, da sodba temelji na krivi izpovedbi priče. Kot obnovitveni razlog v predmetni zadevi je tožnik uveljavljal krivo izpovedbo prič ob sklicevanju na prvi odstavek 410. člena ZKP, vendar pa je potrebno v tem primeru upoštevati tudi drugi odstavek 410. člena ZKP, ki jasno in nedvoumno določa, da se mora v primerih iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP dokazati s pravnomočno sodno odločbo, da so osebe spoznane za krive zatrjevanih kaznivih dejanj. Enako izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse1, da se za uspešno uveljavitev prej navedenega obnovitvenega razloga zahteva strogi dokaz, to je pravnomočna sodba, da je priča v postopku krivo izpovedala, takšna kriva izpovedba pa mora predstavljati tudi temelj obsodilne sodbe. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik navedene tovrstne pravnomočne sodbe ni predložil, niti ni uveljavljal izjeme v smislu drugega odstavka 410. člena ZKP, ki določa, da le če se postopek zoper osebe ne more izvesti, ker so umrle ali ker so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, se smejo dejstva iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP dokazovati tudi z drugimi dokazi.

7. Sodišče torej tako lahko sledi obrazložitvi tožene stranke, da je predmetni zahtevek prosilca nerazumen in nima verjetnega izgleda za uspeh v postopku, v katerem zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zaradi česar tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja v skladu z določilom 24. člena ZBPP. Glede na to, da mora v skladu z določili od 11. do 24. člena ZBPP prosilec za brezplačno pravno pomoč kumulativno izkazati oba pogoja, to je tako finančno materialni pogoj oziroma kriterij (subjektivni kriterij), kot tudi objektivni pogoj oziroma kriterij v skladu z določilom 24. člena ZBPP, je odločitev tožene stranke ob ugotovitvi, da objektivni kriterij v tožnikovem primeru ni izpolnjen, pravilna in zakonita, zaradi česar se vse tožbene navedbe v zvezi s finančnim stanjem tožnika in glede njegovih osebnih okoliščin izkažejo za nerelevantne.

8. Glede na to, da v zadevi ni sporno, da tožnik toženi stranki v upravnem postopku ni predložil pravnomočne obsodilne sodbe v zvezi s krivo izpovedbo prič, prav tako tožnik ni zatrjeval obstoja okoliščin, ki izključujejo kazenski pregon prič, je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna, zaradi česar je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba med strankama ni sporno, in sicer, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje brezplačne pravne pomoči v obliki svetovanja in zastopanja pri obnovi kazenskega postopka ter da je tožena stranka prošnjo zavrnila, ker tožnik ni predložil pravnomočne sodne odločbe po drugem odstavku 410. člena ZKP. Kadar je dejansko stanje med strankama nesporno, pa ima sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 izrecno pooblastilo, da lahko odloči brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

10. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka 1 Sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. II Kp 12363/2009 z dne 10. 7. 2020