Jedro

Prodaja zarubljenih stvari ni nična, saj je prepovedana le dolžniku kot prodajalcu, ne pa kupcu teh predmetov; zato ne more biti nična niti pogodba, po kateri zarubljene predmete proda nekdo, ki niti ni dolžnik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 1,200.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2001 dalje do plačila. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo le glede izreka o zakonskih zamudnih obrestih, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje, ali pa njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. V času izročitve listine, ki jo je odstopnik terjatve (P. S.) izročil toženi stranki, so bile premičnine, ki so bile predmet dogovora, zarubljene že od 23.3.2001 dalje. Toženec je takoj, ko je izvedel, da so premičnine zarubljene, odstopnika terjatve obvestil, da razdira prodajno pogodbo. Ker so bile premične stvari, ki so bile predmet prodajne pogodbe, zarubljene, ne gre za njihovo pravno napako in posledično za obstoj obveznosti tožene stranke po 509. členu ZOR. Ker so bile sporne premične stvari zarubljene, po materialnem pravu od toženca ni mogoče utemeljeno zahtevati, da bi moral tožiti na razveljavitev neobličnega dogovora o njihovi prodaji. Sporni pravni posel je ničen tudi z vidika ustavnih načel in družbene morale, posebej pa v kontekstu temeljnih obligacijskih načel. Prepoved razpolaganja z zarubljenimi stvarmi je celo opredeljena kot kaznivo dejanje. Razlaga, ki jo sprejema izpodbijana sodba, je v neposrednem nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic po prvem odstavku 13. člena ZOR.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pravna interpretacija, sprejeta v sodbah nižjih sodišč, da glede pravnega razmerja med odstopnikom terjatve in toženo stranko ni mogoče uporabiti določb ZOR o ničnosti (drugi odstavek 103. člena), je pravilna. Prodaja zarubljenih stvari ni nična, saj je prepovedana le dolžniku kot prodajalcu, ne pa kupcu teh predmetov; zato ne more biti nična niti pogodba, po kateri zarubljene predmete proda nekdo, ki niti ni dolžnik (v obravnavanem primeru prodajalec P. S. - odstopnik terjatve). V opisanem pogledu je torej pravno razlogovanje revizije neutemeljeno.

Revizijsko sodišče se strinja tudi s stališčem, izraženim v izpodbijani sodbi, da neveljavnosti prodajne pogodbe spornih premičnih stvari toženec ne more utemeljevati s stališča napak volje pri njeni sklenitvi zgolj s sklicevanjem na prevaro, temveč le s tožbo na razveljavitev takšne pogodbe po 111. členu ZOR oziroma s postavitvijo vmesnega ugotovitvenega zahtevka na ugotovitev neveljavnosti pogodbe po tretjem odstavku 181. člena ZOR.

Sodišče prve stopnje je vsebino dopisa toženca, naslovljenega dne 5.7.2001 odstopniku terjatve, pravno pravilno opredelilo kot poskus razdrtja pogodbe zaradi pravne napake na predmetu pogodbe po določbi 509. člena v zvezi s 510. členom ZOR - podrejeno tudi ob uporabi določbe 514. člena ZOR. Posledično se je zato mogoče strinjati z ugotovitvijo, da je toženec v navedenem dopisu opustil zahtevo po določbi 509. člena ZOR, da prodajalec (odstopnik terjatve) predmet pogodbe v primernem roku opusti pravice ali zahteve tretjega na njemu prodani stvari. Končno pa do situacije, ko bi tožencu kot kupcu prodane stvari to kdo vzel oziroma omejil njegove pravice na njej, niti ni prišlo: toženec je namreč predmete kupoprodajne pogodbe z dne 21.6.2001 ves čas imel v svoji posesti in jih je kasneje z nepremičnino, v kateri so se nahajale, celo prodal. Navedena pravna razlaga posebej obvelja ob dejanski ugotovitvi, da je odstopnik terjatve na dražbi zarubljene sporne premične stvari "oprostil napake" s tem, da jih je dne 3.10.2001 ponovno pridobil v last. Vse povedano obvelja tudi ob neupoštevanju dejanskih ugotovitev, po katerih ni dokazano, da je odstopnik terjatve sploh prejel toženčeve dopis z dne 5.7.2001 in da sta se pogodbeni stranki vendarle dogovarjali o tem, da bo toženec plačal razliko v vrednosti prodanih stvari, ko bo stvar razčiščena. S tem v zvezi se revizijsko sodišče v celoti strinja z zapisom v izpodbijani sodbi, po katerem "v pogodbenem pravu velja pravilo, da se pravni posli obdržijo v veljavi, kolikor je to le mogoče, ne da bi bil s tem ogrožen pogodbeni interes ene in druge stranke".

Po povedanem in ob dejstvu, da je toženec opustil zahtevo po 509. členu ZOR, izpodbijani sodbi ni mogoče očitati v reviziji zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava. Tožbenemu zahtevku je zato utemeljeno ugodeno, revizijo pa je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZOR.