Jedro

Z zatrjevano cesijsko pogodbo je na tožečo stranko prešel zahtevek iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke, zaradi česar morajo biti, da je tožbenemu zahtevku ugodeno, izpolnjene materialnopravne predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko na plačilo 100.000,00 EUR s 5% letnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 7. 2008 dalje (I. točka izreka sodbe) in naložilo tožeči stranki, da toženi stranki v 15 dneh povrne 49,47 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med strankama ni sporno, da je imela družba P. d. o. o., ki je za družbo U. d o. o. kot špediter opravila prevoz vulkanizerskih strojev v Makedonijo, pri toženi stranki zavarovano svojo odgovornost. Zato lahko oškodovanec, v tem primeru zavarovalni upravičenec, družba U. d. o. o., povrnitev škode zahteva ne le od zavarovanca, temveč tudi neposredno od zavarovalnice - tožene stranke (prim. prvi odstavek 965. člena OZ (1)). Tožeča stranka svojo aktivno legitimacijo utemeljuje na pogodbi z dne 23. 11. 2008, s katero je družba U. d. o. o. na tožečo stranko prenesla svojo terjatev iz naslova uveljavljanja neposrednega zahtevka oškodovanca. Navedeno določilo OZ je zato materialnopravna podlaga za procesno pasivno legitimacijo tožene stranke.

6. Materialnopravno pa je tožena stranka pasivno legitimirana v predmetni zadevi le, če se v postopku ugotovi, da je bil njen zavarovanec, podjetje P. d. o. o., odškodninsko odgovoren. Povedano drugače, z zatrjevano cesijsko pogodbo z dne 23. 11. 2008 je na tožečo stranko prešel zahtevek iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke, zaradi česar morajo biti, da je tožbenemu zahtevku ugodeno, izpolnjene materialnopravne predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker odstopljena terjatev izvira iz naslova odškodnine, mora torej glede na določilo prvega odstavka 131. člena OZ za odškodninsko odgovornost tožeča stranka dokazati protipravnost ravnanja odgovorne osebe, pravno priznano škodo, ki ji je nastala, ter vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da je bilo za uspeh s tožbenim zahtevkom trditveno in dokazno breme glede obstoja terjatve na tožeči stranki.

7. Tožena stranka se zato neupravičeno sprašuje, zakaj bi bilo dejstvo lastništva vulkanizerskih strojev materialnopravno pomembno za zavrnitev oz. ugoditev zahtevku. Del trditvenega bremena tožeče stranke glede elementov odškodninske odgovornosti je namreč tudi izkaz dejstva, da je premoženjska škoda, ki jo tožeča stranka zatrjuje, nastala v njeni premoženjski sferi (prim. 132. člen OZ). Tožeča stranka zato zmotno meni, da je osnovno materialnopravno vprašanje v tej zadevi vezano na pogoje iz sklenjene zavarovalne pogodbe. Na podlagi sklenjene pogodbe o zavarovanju odgovornosti, katere obstoj sicer ni sporen, je namreč tožena stranka odgovorna za škodo le, če je podana odškodninska odgovornost njenega zavarovanca.

8. Zaradi zmotnega razlogovanja, da je za ta spor odločilno zgolj vprašanje plačila zavarovalne vsote po pogojih zavarovalne pogodbe med družbo P. d. o. o. in toženo stranko, so zato nerelevantne tudi vse nadaljnje pritožbene trditve tožeče stranke o vezanosti na pogoje iz sklenjene zavarovalne pogodbe in obveznosti zavarovalnice povrniti vse zneske, ki jih je zavarovanec dolžan plačati kot odškodnino za škodo iz prevozniške odgovornosti. Čeprav drži, kar trdi pritožba, da namreč vprašanje obstoja lastninske pravice na premičninah ni predmet tega spora, pa v tem postopku to dejstvo je pravno pomembno. Če se namreč v postopku izkaže, da ni podan eden od elementov odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, in sicer nastanek škode v najširšem pomenu - kot negativen poseg v pravno sfero zavarovalnega upravičenca - ni niti materialne podlage za odškodnino iz zavarovanja, ki bi jo v skladu z 965. členom OZ in v zvezi s pogodbo z dne 23. 11. 2008 morala tožena stranka plačati tožeči stranki. Zato nadalje ni pomembno niti, da je tožeča stranka predložila račun oziroma dokaz o vrednosti pošiljke. Slednji se namreč nanaša le na višino zatrjevane škode. Sodišče prve stopnje je zato materialno pravo pravilno uporabilo, na tem mestu pa gre še dodati, da očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih je v utemeljitev svojega zahtevka podala tožeča stranka, ni podana.

9. V zvezi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja glede lastništva strojev tožeča stranka uveljavlja, da sodišče prve stopnje, kljub temu, da je z dokaznimi listinami razpolagalo, ni dokazno ocenilo najemne pogodbe z dne 5. 5. 2008, sklenjene med podjetjema U. d. o. o. kot najemodajalcem in E. d. o. o. iz Makedonije kot najemnikom. Iz pogodbe je po mnenju tožeče stranke jasno razvidno, da je U. d. o. o. lastnik predmetov, saj jih sicer ne bi mogel dati v najem in kot tujih prepeljati v Makedonijo. Enako velja za računa 405/08 in 413/08 z dne 23. 8. 2008, iz katerih je jasno razvidno, da je podjetje U. d. o. o. kupilo stroje in s tem pridobilo lastninsko pravico na teh premičnih stvareh (navedena računa je sicer v spis vložila tožena stranka, tožeča stranka pa se v okviru svojih trditev nanju ni sklicevala). Nadalje tožeča stranka trdi še, da za pridobitev lastništva nad premično stvarjo pisna pogodba ni potrebna, zato je tožeča stranka za dokazovanje lastništva predlagala zaslišanje prič, in sicer D. I., bivšega direktorja U. d. o. o., ki bi potrdil lastništvo nad stroji. Ker sodišče teh dokazov ni izvedlo, tožena stranka meni, da je dejansko stanje glede lastništva neugotovljeno, podana pa je tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki je vplivala na zakonitost sprejete sodbe.

10. Tudi te pritožbene trditve so neutemeljene. Kot že navedeno zgoraj, je bilo trditveno breme o predpostavkah odškodninske odgovornosti, torej tudi glede dejstev, da je škoda nastala družbi U. d. o. o., na strani tožeče stranke. Pritrditi gre ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka hkrati, ko je trdila, da naj bi bili stroji last družbe U. d. o. o., navedla tudi, da naj bi bili ti uvoženi za V. P. iz Maribora. Da so trditve, da naj bi bili stroji uvoženi za V. P. prepavšalne, je opozorila tožena stranka v odgovoru na tožbo, poleg tega je tožena stranka tudi pojasnila okoliščine, zaradi katerih je zanjo lastništvo vulkanizerskih strojev sporno, prerekala pa je tudi trditev tožeče stranke, da nastanek škode v tej zadevi ni sporen. Na te trditve tožeča stranka ni odgovorila. V odgovor na toženkine trditve v vlogi z dne 11. 1. 2012 (list. št. 36a spisa) je navedla le, da lastništvo strojev ni sporno, kar bodo potrdile predlagane priče in listine. Na pomanjkljivost njenih navedb je tožečo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva opozorilo tudi sodišče na naroku dne 19. 1. 2012, pri čemer je tožeča stranka še vedno vztrajala pri sklicevanju na predložene listine in zaslišanju predlaganih prič. Na tem mestu gre v zvezi z očitkom o zgrešenem materialnem procesnem vodstvu sodišča na naroku 19. 1. 2012 ob upoštevanju dejstva, da ima tožeča stranka v postopku kvalificiranega pooblaščenca, le dodati, da to niti ni bilo potrebno, saj je o odsotnosti navedb o takšnih odločilnih dejstvih tožečo stranko opozorila že tožena stranka. In če pravdna stranka dejstev ne navede dovolj določno, pa bi jih glede na aktivnost nasprotne pravdne stranke morala, sodišče ne more izvesti dokaznega postopka, zato da bi ugotavljalo (in ne dokazovalo) dejstva, ki jih pravdna stranka ni dovolj konkretno navedla.

11. Ne glede na to, da je tožena stranka po mnenju pritožnice pogoj lastništva vulkanizerskih strojev vezala na povsem drugo sporno dejansko in pravno vprašanje, bi zato zato tožeča stranka morala pojasniti okoliščine zatrjevanega lastništva vulkanizerskih strojev, saj je zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prim. 212. člen ZPP) obseg dokaznega postopka vezan na predhodno trditveno podlago pravdnih strank. Neizvedba dokazov v takšnem primeru ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka ali kršitve ustavnih pravic, kot uveljavlja pritožnica, temveč je upoštevaje razpravno načelo zgolj posledica neustrezne aktivnosti tožeče stranke. Enako velja tudi glede pritožbenega očitka, da sodišče ni upoštevalo dokaznih listin, ki jih je v dokaz svojih nasprotnih trditev predložila tožena stranka, saj tudi te ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke. Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

12. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni razpravljalo o tožbenih navedbah tožeče stranke glede njene dobrovernosti, se, kot izhaja iz vloge tožeče stranke z dne 11. 1. 2012 (list. št. 36a spisa), nanaša na trditev tožeče stranke, da je dobroverna pridobiteljica pravice do plačila zavarovalnine in je morebitne posledice spornega lastništva pravno ne zadevajo. Zato višje sodišče nanj odgovarja s sklicevanjem na razloženo v prvem stavku 8. točke te obrazložitve. Ker ne gre za trditve o pravno pomembnih dejstvih, se sodišče prve stopnje o njih niti ni bilo dolžno izrekati.

13. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je škoda nastala družbi U. d. o. o., s čimer ni uspela z dokazom obstoja terjatve, ki naj bi bila nanjo prenesena na podlagi cesijske pogodbe, je tako pravilen in zakonit. 14. Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

(1) Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti.