Jedro

Čeprav določba 2. odst. 8. čl. ZPVAS govori o „drugih dedičih“, so to glede na nadaljnje besedilo, da imajo ti le pravico do izplačila njunega deleža v denarju, le nujni dediči v skladu z ZD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo naknadni obseg zapuščine po delni odločbi o denacionalizaciji Upravne enote RS v Škofji Loki, ugotovilo, kdo so zapustnikovi zakoniti dediči, po podanih dednih izjavah in ugotovitvi, da (le) zapustnikov pranečak F. T. izpolnjuje pogoje, da po 2. odst. 8. čl. Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic deduje nepremičnine v naravi, za dediča razglasilo njega, za ostala dva pranečaka, ki se dedovanju nista odpovedala, in sicer Z. Š. in M. J. pa ugotovilo, da nista nujna dediča, zato jima ni prisodilo izplačila njunega deleža v denarju. Zemljiški knjigi je naložilo ustrezne vpise.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila dedinja M. J. Sodišču prve stopnje očita kršitve postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Meni, da je prvo sodišče napačno uporabilo določbo 2. odst. 8. čl. Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic, saj ta vsebuje pojem „drugi“ dediči, kar pa niso le nujni dediči, ko je to npr. pri Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Glede tega izpodbijani sklep nima nobenih argumentov. Smiselno se pritožnica zavzema za to, da bi dobila svoj dedni delež kot zakonita dedinja izplačan v denarju.

3. Na pritožbo drugi dediči niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica v pritožbi ni pojasnila, katerih dejstev prvo sodišče ni ugotovilo ali bi jih ugotovilo napačno. Tudi ni navedla, na katera pravila zapuščinskega postopka se nanaša njen pritožbeni očitek o domnevnih procesnih kršitvah v postopku na prvi stopnji. Nadalje ni pojasnila, kako naj bi te kršitve vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

6. Ne drži, da izpodbijani sklep ne bi vseboval razlogov o odločitvi po 2. odst. 8. čl. Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic, saj obrazložitev sklepa glede tega vsebuje jasne in nedvoumne razloge (glej 3. 4. in 5. odst. na 6. strani izpodbijanega sklepa), ki pa so v celoti tudi pravilni.

7. Pritožbena trditev, da je prvo sodišče napačno uporabilo Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Ur. l. RS, št. 5-233/1994; ZPVAS) je materialnopravno zgrešena. ZPVAS v 2. odst. 8. čl. določa: „Član agrarne skupnosti lahko po tem zakonu uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju. Premoženjske pravice se vrnejo fizični osebi, kateri so bile odvzete, oziroma pravni osebi, kateri so bile odvzete, oziroma njeni pravni naslednici. Če je prejšnji imetnik premoženjske pravice fizična oseba že mrtev ali razglašen za mrtvega, se po tem zakonu vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanje dedovanje izvede po zakonu o dedovanju. Pri tem lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini.“

8. Dikcija besedila ne omogoča razlage, za kakršno se zavzema pritožnica. Čeprav govori o „drugih“ dedičih, nadaljnje besedilo jasno določa, da imajo ti pravico le do izplačila „nujnega deleža“. Za to, kateri dediči imajo pravico do nujnega deleža in kakšen le-ta je, je prvo sodišče pravilno uporabilo določbe Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in kasnejše spremembe; ZD) kot matičnega predpisa na področju dedovanja (25. čl. ZD). Sklicevanje na Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur. l. RS, št. 70/1995 ZDKG), ki je glede tega natančnejši, ne more biti relevantno in uspešno. Tudi če gre v določbi 2. odst. 8. čl. ZPVAS res za jezikovno nedoslednost, drugačna razlaga, kot jo je podalo prvo sodišče, ni logična, saj v nasprotnem primeru, če bi namreč ZPVAS na ta način razširil krog nujnih dedičev, ne bi bilo niti jasno, kdo so in kakšni so njihovi nujni deleži. 9. Pritožbeni razlogi torej niso podani. V izpodbijanem sklepu o dedovanju je bilo torej pravilno uporabljeno materialno pravo. Tudi procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji ni bilo. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS 26/99 in kasnejše spremembe) v zvezi s 163. čl. ZD potrdilo sklep sodišča prve stopnje.