Jedro

Številni v izpodbijanem sklepu navedeni in pritožbeno neproblematizirani razlogi utemeljujejo obstoj tega pripornega razloga, ki ga je sodišče prve stopenj argumentirano oprlo na močne navezne okoliščine na tujo državo, manjko naveznih okoliščin na Republiko Slovenijo ter na predhodne obsodbe v Nemčiji in Romuniji, ki kažejo na njegovo mobilnost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolžencu podaljšal pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik, ki smiselno uveljavlja pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi oziroma podredno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom – varščino ali javljanjem na policijsko postajo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Drugostopenjsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je torej izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegova begosumnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Pritožbeno sodišče sprejema pod točko 6. obrazložitve argumentirane zaključke sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Ob pravnomočnosti predhodnih pripornih sklepov se izkaže za brezpredmetno zagovornikovo zatrjevanje o neobstoju utemeljenega suma v le-teh. Do na načelni ravni postavljene pritožbene trditve, da utemeljen sum ob nespremenjenih okoliščinah ne obstoji niti sedaj, se drugostopenjsko sodišče ob pomanjkanju pritožbene konkretizacije vsebinsko ne more opredeliti.

Ni mogoče soglašati s pritožnikom, da zakonski znak kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države v izvršitveni obliki, kot se očita obdolžencu, ko je zakonski znak tudi „namen pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega“, naj ne bi bil izkazan. Pritožnik ob lastni dokazni oceni tujčeve izpovedbe spregleda, da je sodišče prve stopnje upoštevalo celotno izpovedbo te priče, ko je ta priča med drugim izpovedala tudi o plačilu za organizirano pot, del katere naj bi izvršil tudi obdolženi. Nenazadnje pa je bila na zaseženem mobilnem telefonu najdena tudi fotografija osebnega dokumenta obdolženčeve žene, ko iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je običajen način delovanja tovrstnih združb, da prevozniki ilegalnih migrantov pošljejo svoje podatke ali podatke drugih oseb (po navadi fotografirane dokumente) z namenom prejema plačila preko Western Union-a. Glede na takšno prvostopenjsko obrazložitev se ni mogoče strinjati s stališčem pritožnika, da pogrešan zakonski znak predmetnega kaznivega dejanja ne bi bil izkazan.

Kot neutemeljeno se ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022 izkaže tudi pritožbeno ponovljeno naziranje, da potnika nista bila izpostavljena realni nevarnosti za življenje in zdravje, s čimer pa naj bi izostala kvalifikatorna okoliščina iz šestega odstavka 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Do teh pritožbenih pomislekov sta se v svojih predhodnih odločbah opredelili že pritožbeno sodišče (v sklepu opr. št. I Kp 80763/2022 z dne 7. 2. 2023) kot tudi Vrhovno sodišče, ki je v 9. točki obrazložitve sodbe opr. št. XI Ips 80763/2022 z dne 14. 2. 2023 pojasnilo, da sega takšna pritožbena zahteva na področje pravilne pravne opredelitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kar bo, ko za odreditev oziroma podaljšanje pripora zadošča že obstoj utemeljenega suma storitve temeljne oblike obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, predmet presoje v nadaljnjem sodnem postopku.

6. Sodišče druge stopnje tudi ni podvomilo v pravilnost prvostopnega zaključka o obstoju pripornega razloga begosumnosti. Številni v izpodbijanem sklepu navedeni in pritožbeno neproblematizirani razlogi utemeljujejo obstoj tega pripornega razloga, ki ga je sodišče prve stopenj argumentirano oprlo na močne navezne okoliščine na tujo državo (v kateri ima obdolženi prijavljeno stalno bivališče), manjko naveznih okoliščin na Republiko Slovenijo (ko ga nanjo ne veže prav nobena navezna okoliščina - tukaj nima ne zaposlitve, ne bivališča, ne družine) ter na predhodne obsodbe v Nemčiji in Romuniji, ki kažejo na njegovo mobilnost. Izpodbijan sklep tako vsebuje razumno presojo okoliščin, ki tudi po sodbi sodišča druge stopnje, utemeljujejo sklep o obstoju resne in konkretne nevarnosti, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost pobegnil iz države z namenom izogniti se predmetnemu kazenskemu postopku. Dejstvo, da je obdolženec državljan Romunije, ki je članice Evropske Unije, pa samo po sebi ne odpravlja njegove begosumnosti. Pritožnik se zato zaman zavzema za drugačno drugostopenjsko odločitev.

7. Za pritožbeno sodišče je v celoti sprejemljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje o sorazmernosti in neogibni potrebnosti uporabljenega ukrepa. Prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje, da je pripor edini ukrep, s katerim je mogoče zares zagotoviti, da obdolženec ne bo pobegnil in se tako izognil predmetnemu kazenskemu postopku, ni kaj dodati in zato teh zaključkov pritožbene navedbe, ki ostajajo predvsem na načelni ravni ne morejo omajati. Iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi obdolženec sodišču ponudil varščino v smislu določb 197. člena ZKP. Glede na to, da obdolženec v Sloveniji nima urejenega stalnega ali začasnega prebivališča, ko niti ni znano, kje bi se sicer nahajal na prostosti, kar bi omogočalo morebitno odločanje o milejšem ukrepu javljanja na policijski postaji po 195.b členu ZKP, pa v drugačno pritožbeno presojo ne vodi niti pritožbeno predstavljena hipotetična situacija, da bi si obdolženi lahko najel sobo v hotelu ali motelu ali kje drugje. Pritožbeno predlagana milejša osebna omejevalna ukrepa se zato izkažeta za neutemeljena.

8. Drugostopenjsko sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene, da je torej sodišče prve stopnje v celoti pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in da tudi ni zagrešilo pritožbeno uveljavljanih kršitev. Ker se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.