Jedro

Poseben odpis dohodnine je po zakonu izjema, ki jo je mogoče uporabiti le v primeru, ko so izpolnjeni predpisani pogoji, med katere sodi tudi pogoj pravočasne napovedi dohodka iz sedmega odstavka 145. člena ZDavP-2B. S potekom roka za napoved dohodka oseba izgubi pravico do posebnega odpisa dohodnine, razlogi za zamudo roka pa za odločitev niso pomembni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Ptuj je z izpodbijanima odločbama tožniku odmeril dohodnino za leto 2005 v znesku 3.771,10 EUR in za leto 2007 v znesku 4.274,59 EUR, tožniku pa je tudi naložil, da mora razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine (za leto 2005 v znesku 1.599,49 EUR, za leto 2007 pa v znesku 1.735,78 EUR) skupaj z obrestmi plačati v roku 30 dni od prejema odločb. V obrazložitvah odločb davčni organ pojasnjuje, da so bili tožniku pri odmeri dohodnine v skladu z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, upoštevani tudi stroški prevoza in prehrane v zvezi z delom, poleg olajšav pa je bil upoštevan tudi znesek v tujini plačanega davka.

Zoper izpodbijani odločbi je tožnik vložil pritožbi, ki pa sta bili z odločbama Ministrstva za finance št. DT-499-01-218/2011 ter št. DT-499-01-220/2011 z dne 14. 10. 2011 zavrnjeni. Ministrstvo v obrazložitvi odločb pojasnjuje, da se po 145. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2B) zavezancem, ki so prejeli dohodek iz Republike Avstrije, dohodnina od tega dohodka odpiše, če so napovedali dohodek iz Republike Avstrije najpozneje do 31. 3. 2010. Iz navedene določbe izhaja, da je mogoče davek odpisati le, če je zavezanec davek prijavil pravočasno. Kolikor zavezanec napovedi do navedenega roka ni vložil, dohodnine zavezancu ni mogoče odmeriti po 145. členu omenjenega zakona. Kot ugotavlja ministrstvo, ni sporno, da tožnik napovedi za odmero dohodnine za leto 2005 do 31. 3. 2010 ni vložil (dohodnina mu je bila za leto 2005 odmerjena na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal davčni organ). V letu 2007 pa je bila tožniku dohodnina odmerjena na podlagi samoprijave, ki jo je tožnik vložil pri davčnem organu dne 10. 11. 2010. Po mnenju pritožbenega organa je rok za vložitev napovedi za odmero dohodnine materialni rok, kar pomeni, da roka ni mogoče podaljševati. Glede na navedeno pri odločanju organ ni upošteval navedb tožnika o njegovem slabem zdravstvenem stanju, saj v primeru zamude roka ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje. Tožniku se zato za leti 2005 in 2007 dohodnina ni odmerila na podlagi določbe 145. člena ZDavP-2B. Ker je možnost posebnega odpisa dohodnine urejena z zakonom, ki je bil javno objavljen v Uradnem listu RS, informacije o posebni odmeri in posebnem odpisu ter o pogojih za posebni odpis dohodnine pa so bile dostopne tudi na spletni strani Davčne uprave RS in v sredstvih javnega obveščanja, se je tožnik imel možnost seznaniti z možnostjo odpisa davka in s pogoji za odpis.

Tožnik v tožbi navaja, da za leti 2005 in 2007 ni oddal napovedi glede prihodkov, doseženih z delom v Republiki Avstriji, ker slovenski državljani zaradi sprememb zakonodaje niso vedeli, kakšna je njihova obveznost in, ali so dolžni oddati napoved tudi za dohodke, dosežene v tujini, za katere so že plačali davek. Med obema državama je sicer veljala konvencija o prepovedi dvojnega obdavčenja, glede katere pa so med državama tekli razgovori o spremembi oziroma dopolnitvi le-te. Smisel dvostranskih pogodb pa je v tem, da se prepreči dvojna obdavčitev in se določi, kje mora zavezanec plačati davek. Tožnik nadalje navaja, da bi mu bilo treba za leti 2005 in 2007 odpisati dohodnino, saj je rok za vložitev samoprijave, ki je bil relativno kratek, zamudil zaradi slabega zdravstvenega stanja. Davčni organ je preko mednarodne izmenjave pridobil vse podatke o dohodkih, ki jih je tožnik dosegel v tujini, razpolagal pa je tudi s podatki o plačanih akontacijah davka v tujini. Tisti, ki so oddali napoved dohodnine do 31. 3. 2010, niso dolžni plačati ničesar, iz česar izhaja, da je tožnik za razliko od delavca, ki je pravočasno podal prijavo, dvakratno obdavčen. Kolikor bi tožnik oddal napoved dohodnine za posamezno koledarsko leto in plačal dohodnino, bi dejansko plačal nekaj, kar ni dolžan. Denar bi mu bil sicer vrnjen, vendar brez obresti. Izpodbijana odločba in predpis, na katerega se le-ta opira, povzroča po mnenju tožnika neenakopravnost v odnosu do delavcev, zaposlenih v Republiki Sloveniji. Njihova plača oziroma dohodki so namreč samo enkratno obdavčeni, medtem ko je tožnik deležen večjega davčnega bremena. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani odločbi odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, navedenih v odločbi davčnega organa druge stopnje.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odmera dohodnine tožniku (slovenskemu rezidentu) za dohodke iz delovnega razmerja, ki jih je tožnik prejel v letih 2005 in 2007 v Republiki Avstriji.

Za odločitev je relevantna določba 145. člena ZDavP-2B o posebni odmeri in posebnem odpisu ter o pogojih za posebni odpis dohodnine za davčne zavezance, prejemnike določenih dohodkov iz Republike Avstrije za leto 2005, 2006, 2007 in 2008. Navedeni člen se uporablja za davčnega zavezanca, rezidenta Slovenije, ki je bil zaposlen pri avstrijskem delodajalcu in je zaposlitev opravljal v Republiki Avstriji ter je v zvezi s tem v letih 2005, 2006, 2007 in 2008 prejel dohodek iz delovnega razmerja v Republiki Avstriji in je ta dohodek za leto 2005, 2006, 2007 ali 2008 napovedal najpozneje do 31. 3. 2010 (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2B). Kot določa zakon, je treba za vprašanja, ki v tem členu niso urejena, uporabiti določbe zakona o dohodnini, ki se je uporabljal za leto, za katero se odmerja dohodnina, ter veljavni zakon, ki ureja davčni postopek (drugi odstavek 145. člena ZDavP-2B). Dohodnino je za leta 2005, 2006, 2007 in 2008 na letni ravni davčni organ odmeril po določbah Zakona o dohodnini, ki se je uporabljal za posamezno leto, in sicer na podlagi napovedi, ki jo je vložil davčni zavezanec, če ni z zakonom določeno drugače (tretji odstavek 145. člena ZDavP-2B). Po izrecni določbi zakona se je davčnemu zavezancu, rezidentu Slovenije, ki je v letu 2005, 2006, 2007 ali 2008 prejel dohodek iz Republike Avstrije, dohodnina od tega dohodka za posamezno leto, vključno z akontacijo dohodnine, odpisala, če je dohodek iz Republike Avstrije zavezanec napovedal najpozneje do 31. 3. 2010. Pod enakim pogojem so se odpisale tudi obresti in druge dajatve (sedmi odstavek 145. člena ZDavP-2B).

Ob upoštevanju navedene posebne davčne ureditve sta po presoji sodišča izpodbijani odločbi upravnega organa o odmeri dohodnine tožniku pravilni. Upravni organ je po mnenju sodišča dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil in ga tudi argumentirano obrazložil. Pravilno je ugotovil, da je bil tožnik v relevantnem obdobju rezident Slovenije in da je dohodek (plačo) prejemal pri avstrijskem delodajalcu. Prav tako je pravilno ugotovil, da tožnik dohodka iz delovnega razmerja iz Republike Avstrije za leti 2005 in 2007 ni napovedal najpozneje do 31. 3. 2010. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je upravni organ pri odmeri davka po presoji sodišča pravilno uporabil materialno pravo. Poseben odpis dohodnine je namreč po zakonu izjema, ki jo je mogoče uporabiti le v primeru, ko so izpolnjeni predpisani pogoji, med katere sodi tudi pogoj pravočasne napovedi dohodka iz sedmega odstavka 145. člena ZDavP-2B. Ker tožnik dohodka za leto 2005 sploh ni napovedal, za leto 2007 pa je napoved oddal po predpisanem roku, je davčni organ ravnal pravilno, ko je tožniku dohodnino odmeril v skladu z določbami zakona, ki so bile v veljavi v letu, za katerega se je odmerjal davek. S potekom roka za napoved dohodka je namreč tožnik izgubil pravico do posebnega odpisa dohodnine, razlogi za zamudo roka pa za odločitev niso pomembni.

Ker sta izpodbijani odločitvi pravilni in v skladu z zakonom, z odločitvama pa tudi ni bilo kršeno načelo enakosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.