Jedro

Izvedenka je tako za uporabo obdolženkinega lastnoročno napisanega ugovora zoper kaznovalni nalog na list. št. 43 imela podlago v navedeni odredbi, zato ni z ničemer prekoračila pooblastila odredbe, kot to navaja zagovornica in zato zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolžene M. B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena M. B. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo I K 27301/2020 z dne 18. 2. 2021 obdolženo M. B. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter posebni pogoj, da v roku štirih mesecev od pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu A. P. znesek 5.000,00 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Obdolženka je po drugem odstavku 105. člena ZKP dolžna oškodovancu na račun protipravno pridobljene premoženjske koristi plačati znesek 5.000,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačno uporabljenega materialnega prava, kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti očitka po obtožbi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po mnenju zagovornice je sodišče prve stopnje s tem, ko se je v razlogih izpodbijane sodbe oprlo na izvedensko mnenje U. R., storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je izvedenka prekoračila odredbo sodišča glede obsega njenega dela. Ta je namreč za primerjavo rokopisov vzela ugovor obdolženke zoper kaznovalni nalog, ki ga odredba ni zajemala, zato prvostopenjsko sodišče njenega mnenja ne bi smelo upoštevati kot dokaz.

5. S takim stališčem ni mogoče soglašati. Iz vsebine odredbe o postavitvi izvedenca za preiskave dokumentov, rokopisov in podpisov z dne 22. 10. 2020 izhaja, da je sodišče prve stopnje med drugim v odredbi določno navedlo, katere listine lahko izvedenka uporabi za primerjavo obdolženkinega podpisa in rokopisa, pri tem pa sicer res ni izrecno navedlo, da lahko za primerjavo uporabi tudi ugovor zoper kaznovalni nalog na list. št. 43, kot to poudarja zagovornica. Vendar to še ne pomeni, da bi izvedenka lahko pri svojem delu uporabila zgolj tiste listine, ki so izrecno navedene v odredbi. Sodišče prve stopnje je izvedenki odredilo, da naj pregleda celotni kazenski spis in preuči vso listinsko dokumentacijo, torej tudi tisto, ki ni izrecno omenjena v odredbi, posebej pa jo je tudi pooblastilo, da lahko za potrebe izvedenskega mnenja po potrebi pridobi tudi drugo primerjalno gradivo pri pravnih osebah, organih in organizacijah oziroma se ji omogoči, da jih tam vpogleda, v kolikor ne bi imela dovolj primerjalnega gradiva v spisu. Izvedenka je tako za uporabo obdolženkinega lastnoročno napisanega ugovora zoper kaznovalni nalog na list. št. 43 imela podlago v navedeni odredbi, zato ni z ničemer prekoračila pooblastila odredbe, kot to navaja zagovornica in zato zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6. Zagovornica v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje tudi zaradi kršitve kazenskega zakona oziroma zaradi napačno uporabljenega materialnega prava, česar pa ne konkretizira z nobeno od kršitev iz 372. člena ZKP. Iz vsebine pritožbenih navedb izhaja, da zagovornica navedeno kršitev kazenskega zakona uveljavlja kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni mogoče. Kazenski zakon je kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar v obravnavani zadevi ni primer, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

7. Pritožbeno sodišče po presoji pritožbenih navedb in podatkov spisa o dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje. Svoje zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

8. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženke, da očitanega kaznivega dejanja ni storila, saj je ona kupila sporno parcelo oziroma njivo in zanjo dala denar. Šlo je za nakup znotraj družine in dogovorjeno je bilo, da se bo kot kupca pisalo njenega sina S. Š., njivo pa je nato dejansko obdelovala in posedovala ona in ne njen sin, zato je utemeljeno mislila, da jo lahko da v najem. Sicer pa obdolženka oškodovancu ni nič lažno prikazovala, saj je vedel, da ni ona zemljiškoknjižna lastnica njive, oškodovanec pa je kljub temu privolil v najem.

9. Takim pritožbenim izvajanjem ni slediti, saj jih je pravilno in argumentirano zavrnilo že sodišče prve stopnje. Podlago za to je namreč imelo v listinski dokumentaciji, v izpovedbah oškodovanca ter prič S. Š. in V. P. Zagovornica sicer uvodoma skuša omajati verodostojnost izpovedb zaslišanih prič S. Š. in V. P. z navajanjem, da naj bi bilo v njunih izpovedbah zaslediti preveč neskladij, česar v nadaljevanju z ničemer ne obrazloži. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je njuna izpovedba skladna in prepričljiva glede vseh bistvenih okoliščin, zato jima je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Slednja sta namreč jasno izpovedala, da je sporno parcelo kupil S. Š. Čeprav zemljiškoknjižno stanje sporne parcele ni bilo usklajeno z dejanskim, saj sta bila v času sklenitve sporne najemne pogodbe v Zemljiški knjigi kot lastnika še vedno vpisana prejšnja lastnika, to sta zakonca P., pa iz listinske dokumentacije, in sicer iz kupoprodajne pogodbe z dne 16. 5. 2011, iz zapisnika in odločbe Upravne enote L., ter tudi izpovedbe V. P. povsem jasno izhaja, da je sporno parcelo kupil S. Š., ki je izpolnjeval vse pogoje, da se v Zemljiško knjigo tudi vpiše kot lastnik. Zakaj vpis ni bil izveden, v obravnavanem primeru ni relevantno, saj je odločilno, da se vsa dokumentacija, povezana s prodajo in nakupom sporne parcele, glasi na S. Š. kot kupca sporne parcele. To pomeni, da je on dejanski lastnik te parcele, in ne obdolženka, kot to zatrjuje obdolženka v svojem zagovoru. Zagovornica v pritožbi ponavlja, da naj bi sporno parcelo kupila s svojim lastnim denarjem, vendar je take pritožbene navedbe pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ni sporno, da je denar oziroma kupnino za sporno parcelo prejšnjima lastnikoma izročala obdolženka, kar sta ji prejšnja lastnika potrdila s podpisom notarsko overjenega potrdila o plačilu kupnine z dne 8. 11. 2017 (št. OV.: ***2017), vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je zato ona kupec in lastnik parcele, kot si to pritožba napačno razlaga. Iz potrdila izhaja namreč zgolj to, da sta prejšnja lastnika s tem zgolj potrdila, da sta prejela celotno kupnino za parcelo, ki jima jo je izročila obdolženka, pri čemer pa v nadaljevanju iz izpovedbe S. Š. in V. P., izhaja, da je obdolženka ta denar izročala v imenu sina, pri čemer je V. P. še posebej pojasnila, da jo je obdolženka ob izročitvah posameznih obrokov kupnine prosila, da naj se parcela prepiše na sina ter da je tudi sinu napisala posebno potrdilo o plačilu kupnine, S. Š. pa je dodal, da obdolženka niti ni izročala svojega denarja, ampak njegov in očetov denar. Čeprav je iz izpovedbe S. Š. razbrati, da z obdolženko nista v najboljših odnosih, pa pritožbeno sodišče kljub temu ne vidi razloga, da bi S. Š. obdolženko po krivem obremenjeval, saj je njegova izpovedba v celoti podprta tudi z drugimi izvedenimi dokazi, kot že obrazloženo. Glede na navedeno so zato vsa pritožbena izvajanja, s katerimi pritožba poskuša prepričati v nasprotno, neutemeljena.

10. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je obdolženka utemeljeno verjela, da lahko razpolaga s sporno parcelo, ker je bila ona tista, ki jo je dejansko obdelovala, sin pa v tistem času sploh ni živel tam. V obravnavanem primeru ni relevantno, kdo je sporno parcelo obdeloval in kje je v tem času S. Š. dejansko prebival, saj zagovornica tem okoliščinam pripisuje preveliko težo. Glede na listinsko dokumentacijo je lahko s sporno parcelo razpolagal (in jo tako oddajal v najem) le S. Š. kot (dejanski) lastnik. V zvezi s tem zagovornica v pritožbi navaja, da je bilo znotraj družine dogovorjeno, da se bo kot kupca pisalo njegovega sina ter da bo vse v zvezi s parcelo urejala obdolženka, vendar zagovornica s takimi pritožbenimi izvajanji ne more uspeti. Morebitni notranji neformalni družinski dogovori obdolženki ne dajejo avtomatičnega upravičenja, da lahko samovoljno razpolaga s parcelo. Za sklenitev veljavne najemne pogodbe z oškodovancem bi potrebovala soglasje in pooblastilo dejanskega lastnika, česar pa glede na izpovedbo S. Š. ni imela. To v pritožbi zagovornica celo sama prizna, ko navaja, da S. Š. sklenjene najemne pogodbe med obdolženko in oškodovancem niti ni odobraval oziroma ga za dovoljenje niti ni zaprosila. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obdolženka vedela, da nima pravice do razpolaganja s sporno parcelo, pa jo je kljub temu oddala v najem oškodovancu, kateremu se je predstavljala kot lastnica. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca A. P., ki je prepričljivo pojasnil vse okoliščine v zvezi s sklenitvijo najemne pogodbe, saj je pojasnil, kako sta se dogovorila za najem, kdaj in kje ji izročil denar, ter kako je izvedel, da obdolženka ni niti dejanska lastnica sporne parcele. Zagovornica pri tem skuša omajati njegovo verodostojnost z navajanji, da naj bi ves čas spreminjal svoje navedbe, kje naj bi obdolženki izročil denar ter kdaj naj bi bil v kontaktu z obdolženkinim sinom, vendar pa zagovornica prezre, da je oškodovanec povsem jasno povedal, da sta se z obdolženko večkrat dobila na različnih lokacijah, denar pa ji je dal pri B. gramoznici. Sicer pa se povzeta pritožbena izvajanja v tem delu ne nanašajo na nobeno odločilno dejstvo, ampak gre kvečjemu za tako imenovana kontrolna dejstva, ki jim zagovornica pripisuje preveliko težo. Sodišče prve stopnje je oškodovančevi izpovedbi utemeljeno sledilo, saj je jasna, prepričljiva in skladna glede vseh bistvenih okoliščin predmetnega kaznivega dejanja, prav tako pa je podprta z drugimi dokazi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

11. Čeprav ima zagovornica prav, da je oškodovanec ob sklenitvi najemne pogodbe vedel, da obdolženka ni zemljiškoknjižna lastnica sporne parcele, pa to pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča, da je oškodovanca pri sklenitvi najemne pogodbe preslepila, ne more omajati, saj zemljiškoknjižno stanje ni bilo usklajeno z dejanskim. Oškodovanec je namreč prepričljivo pojasnil, da mu je obdolženka ves čas zatrjevala, da je (dejanska) lastnica sporne parcele, v dokaz, da njene navedbe držijo, pa mu je predložila notarsko overjeno potrdilo o plačilu kupnine št. OV.: ***2017, s čimer ga je prepričala, da je dejanska lastnica. Njegova izpovedba je podprta z izpovedbo nepremičninskega posrednika R. Š., na katerega se je v času sklenitve najemne pogodbe obrnil oškodovanec za pomoč in je tudi njemu v telefonskem pogovoru zatrjevala, da je lastnica sporne parcele, a da še tečejo neki postopki. S tem, ko pa je obdolženka oškodovancu predložila navedeno notarsko overjeno potrdilo in za katerega mu je izrecno zatrjevala, da potrjuje njene navedbe, da je dejanska lastnica sporne parcele, pa je oškodovanca nedvomno preslepila, da lahko s sporno parcelo pravno veljavno razpolaga, zaradi česar je oškodovanec z njo nato tudi sklenil najemno pogodbo ter ji dne 18. 9. 2019 izročil denar v znesku 5.000,00 EUR, kot to izhaja tudi iz potrdila o dvigu denarja. Oškodovanec je šele po sklenitvi najemne pogodbe, ko njive ni mogel obdelovati, izvedel, da obdolženka ni dejanska lastnica, kot mu je to zatrjevala v času sklenitve najemne pogodbe, temveč da je to njen sin. Oškodovanec je namreč jasno povedal, da z oškodovanko sporne najemne pogodbe ne bi sklenil, če bi vedel, da sporna parcela dejansko ni njena. Iz opisanega ravnanja obdolženke tako tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, tudi goljufivi namen, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, zato so vsa pritožbena izvajanja, s katerimi zagovornica poskuša prepričati v nasprotno neutemeljena.

12. Po obrazloženem in ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbe obdolženki v odločbi o kazenski sankciji – pogojni obsodbi nerazumno določilo posebni pogoj, da oškodovancu v roku štirih mesecev vrne s kaznivim dejanjem povzročeno škodo v znesku 5.000,00 EUR. Navaja, da izročitev tega zneska s strani oškodovanca ni izkazana, saj v najemni pogodbi znesek ni naveden, zgolj dokazilo o dvigu pa je premalo za zaključek, da je bil denar dan. Poleg tega je obdolženka v osebnem stečaju, živi od socialne pomoči in v tako kratkem roku ne bo zmožna plačati navedenega zneska.

14. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je obdolženki naložilo, da mora oškodovancu povrniti s kaznivim dejanjem povzročeno mu škodo v znesku 5.000,00 EUR. Kljub temu, da v najemni pogodbi ni navedena vrednost najema spornega zemljišča, to v obravnavanem primeru ni odločilno, saj je oškodovanec jasno povedal, da sta se z obdolženko dogovorila, da najemnina za obdobje 99 let znaša 5.000,00 EUR, utemeljeno pa mu je tudi verjelo, da ji je denar izročil, saj je njegova izpovedba potrjena s potrdilom o dvigu denarja z njegovega bančnega računa, pri čemer ni prezreti, da čas dviga denarja sovpada z dnem sklenitve najemne pogodbe. Poleg tega je obdolženka v najemni pogodbi, za katero je izvedenka ugotovila, da jo je lastnoročno napisala obdolženka (ugotovitvam katere pritožba ne oporeka), sama zapisala, da je najemnino za sporno parcelo prejela v celoti, zato so vsa pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena. Sodišče prve stopnje je obdolženki določilo tudi ustrezen rok za izpolnitev posebnega pogoja, kljub temu da je v postopku osebnega stečaja. Sodišče bo namreč po preteku roka za izpolnitev posebnega pogoja ugotavljalo, ali je bil posebni pogoj izpolnjen oziroma zakaj ni bil izpolnjen. V kolikor bi sodišče v tem posebnem postopku ugotovilo, da na njeni strani obstojijo opravičljivi razlogi, zaradi katerih v tem času posebnega pogoja ni mogla izpolniti, pa sme sodišče v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti, lahko pa ji izpolnitev obveznosti tudi odpusti (61. člen KZ-1). V ostalem je odločbo o kazenski sankciji pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) ter pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolženki izreklo ustrezno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, v njej pa določilo primerno zaporno kazen in preizkusno dobo, pri čemer je pravilno ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolženke ter pravilno upoštevalo vse okoliščine, pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Kazenske sankcije zato ne gre spreminjati obdolženki v korist. 15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice obdolženke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).