Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno.

Podano je protipravno ravnanje toženca (delavca) kot eden izmed elementov odškodninske odgovornosti delavca, ki je kljub zakonskim omejitvam gotovinskega poslovanja odšel v Avstrijo in pri Posojilnici...., brez izrecnega pooblastila tedanjega direktorja, z depozitnega računa tožeče stranke (delodajalca) dvignil dva zneska v skupni vrednosti 6.200,00 EUR, ne da bi za to imel posebno odločbo oziroma pooblastilo takratnega direktorja, na podlagi katerega bi se povišal limit blagajniškega poslovanja, ki je bil takrat 1.500,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 6.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 200,00 EUR od dne 14. 3. 2012 dalje do plačila in od zneska 6.000,00 EUR od dne 22. 3. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 765,55 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencu pritožuje toženec iz vseh vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Ne strinja se z zaključki prvostopenjskega sodišča, da za dvig gotovine ni imel ustreznega pooblastila direktorja, da o dvigih ni obvestil tožeče stranke oz. zaposlenih v računovodstvu tožeče stranke, da se obveznost tožeče stranke do A. d. o. o. za navedeni znesek ne bi zmanjšala ter da je tožeča stranka utrpela škodo v višini 6.200,00 EUR. Navaja, da je sicer res dvignil 6.200,00 EUR z računa tožeče stranke v Avstriji in s tem kršil Zakon o davčnem postopku, vendar je to storil zato, da bi rešil stisko hudo poškodovanega delavca podizvajalca družbe A. d. o. o. Ne drži zaključek, da za dvig ni imel pooblastila tedanjega direktorja B.B.. Tedanji direktor je namreč izpovedal, da je vedel za dvig, da je vedel, da je bil dvig opravljen za poplačilo podizvajalca, da je bil toženec pooblaščen za dvig, da sta se pogovarjala o dvigu in izplačilu ter da je toženec po predstavitvi problema in po pogovoru z direktorjem to tudi izpeljal. Pojasnjuje, da je gotovinski dvig in izplačilo gotovine A. d. o. o. skušal poknjižiti na račun zmanjševanja dolga do A. d. o. o. z vplačili na avstrijski račun v breme slovenskega računa tožeče stranke, ki pa ni uspelo. Sedanja računovodkinja C.C. in tedanja knjigovodkinja D.D. sta potrdili njegovo izpoved, da je bilo nakazilo res nakazano na račun v Avstrijo in potem vrnjeno nazaj na račun tožeče stranke v Slovenijo. Poudarja, da je A. d. o. o. dne 11. 5. 2012 izstavila tožeči stranki izpis odprtih postavk, iz katerega izhaja, da je dolg tožeče stranke 15.115,67 EUR zmanjšala za znesek prejetega gotovinskega plačila 6.200,00 EUR tako, da je dolg znašal 8.658,13 EUR. Toženec ter priči C.C. in D.D. so izpovedali, da se izpisi odprtih postavk usklajujejo ponavadi konec koledarskega leta, ko se najkasneje za tekoče leto tudi opravijo vse vknjižbe. Ker je tožeča stranka tožencu konec novembra 2012 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in mu prepovedala nadaljnje prihajanje na delo, toženec teh vknjižb ni mogel opraviti oz. ni mogel dati ustreznih navodil za knjiženje. Ravnanje tožeče stranke, ki je tožencu nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne more iti v škodo tožencu. Toženec namreč ravno zaradi prepovedi prihajanja na delo ni mogel opraviti določenih vknjižb, sedaj pa se mu kot razlog nedopustnega ravnanja očita prav to, kar ni mogel storiti zaradi nezakonitih ravnanj tožeče stranke. Navaja, da tožeča stranka kljub prejetju izpisa odprtih postavk z dne 11. 5. 2012, le-tega ni upoštevala v svojih poslovnih knjigah, kar je razvidno iz kartice dobaviteljev, iz katere izhaja, da dne 7. 4. 2015 še vedno ni zmanjšan dolg tožeče stranke iz 15.115,67 EUR na 8.658,13 EUR. Navaja, da bi njegove navedbe lahko potrdil predstavnik A. d. o. o., vendar pa z njim ni mogel vzpostaviti stika zaradi stečaja navedene družbe. Poudarja, da dejstvo, da sedanja računovodkinja ni poknjižila listine izpis odprtih postavk z dne 12. 5. 2012 (s katero je bila tožeča stranka seznanjena najkasneje 12. 12. 2014, ko jo je v spis vložil toženec), s čimer bi se tudi knjigovodsko zmanjšal dolg tožeče stranke do A. d. o. o., ne more iti v škodo toženca. Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni zaslišalo s strani tožene stranke predlagane priče E.E., čeprav je sklep o njegovem zaslišanju sprejelo že na obravnavi 12. 12. 2014. Ta priča bi izpovedala ne le o obstoju in povezavah med A. d. o .o. in njenih podizvajalcem F.F., temveč tudi o razmerjih med tožečo stranko in A. d. o. o. Navedena priča je bila operativni upravnik objekta, za katerega je imela tožeča stranka pogodbo za obnovitev fasade z A. d. o. o. in je bila zraven pri dogovarjanju glede plačila. Glede na vse navedeno toženec meni, da ne more biti odškodninsko odgovoren, saj tožeča stranka ni uspela dokazati vseh predpostavk toženčeve odškodninske odgovornosti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka po svojem pooblaščencu podaja odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določbe pravdnega postopka, ki jo tožena stranka uveljavlja v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni zaslišalo s strani tožene stranke predlagane priče E.E.. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da navedene priče ni zaslišalo, ker so v obravnavani zadevi odločilna dejstva, ki so se nanašala na dvig in izplačilo zneska v višini 6.200,00 EUR, dejstva o razmerju med F.F. in A. d. o. o., kakšno delo je opravljal in kako se je poškodoval, za odločitev v predmetni zadevi niso bila relevantna. Zavrnitev navedenega dokaznega predloga v tem primeru ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o odškodninski odgovornosti delavca. V skladu s prvim odstavkom 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) mora delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to povrniti. Za ugotovitev odškodninske odgovornosti morajo biti podani vsi elementi odškodninske obveznosti, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava, tj. nastanek škode, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka dokazala vse elemente odškodninske odgovornosti ter tožencu naložilo naj tožeči stranki povrne nastalo materialno škodo v skupnem znesku 6.200,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je podano nedopustno ravnanje toženca, vendar pa je glede nastanka škode nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec kljub zakonskim omejitvam gotovinskega poslovanja odšel v Avstrijo in pri Posojilnici-Banki G., brez izrecnega pooblastila tedanjega direktorja B.B., z depozitnega računa tožeče stranke dvignil dva zneska v skupni vrednosti 6.200,00 EUR. Med strankama ni bilo sporno, da je toženec storil očitano mu dejanje. Toženec je celo sam izpovedal, da se je zavedal protipravnosti svojega ravnanja in zanj prevzel odgovornost. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je imel toženec za dvig gotovine pooblastilo tedanjega direktorja B.B.. Slednji je sicer res izpovedal, da sta se s tožencem pogovarjala o poplačilu enega podizvajalca, vendar ni vedel kako je bil postopek izpeljan, saj ga je izpeljal toženec. Prav tako ni bil prisoten pri izplačilu. Priča C.C., sedanja računovodkinja pa je pojasnila, da so gotovinski dvigi za plačilo računov, potnih nalogov ali solidarnostnih pomoči omejeni na znesek 420,00 EUR in da bi moral toženec imeti posebno odločbo oziroma pooblastilo takratnega direktorja, na podlagi katerega bi se povišal limit blagajniškega poslovanja, ki je bil takrat 1.500,00 EUR.

10. Glede nastanka škode je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja utrpela škodo v višini 6.200,00 EUR, saj naj toženec ne bi dokazal, da je denar dvignil po dogovoru s tedanjim direktorjem za poplačilo obveznosti do A. d. o. o. Dokazno breme glede nastanka škode je na tožeči stranki, kar pomeni, da mora (ko gre za navadno škodo) dokazati, da je prišlo v skladu s 132. členom OZ do zmanjšanja premoženja. Kljub navedenemu je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je tožeča stranka uspela dokazati nastanek škode. Sklicevalo se je na to, da v računovodskih izkazih dviga in izplačilo niso bili zavedeni ter da se obveznosti do A. d. o. o niso zmanjšale. Pritožbeno sodišče poudarja, da je glede nastanka škode ključno vprašanje, ali je tožeča stranka dokazala, da se njene obveznosti do A. d. o. o. niso zmanjšale. V kolikor se namreč obveznosti tožene stranke do A. d. o. o., ki je bila upnica tožeče stranke (s tem, ko je toženec denar izročil podizvajalcu, ki je upnik A. d. o. o.), niso zmanjšale, to pomeni, da je tožeči stranki nastala škoda. Dokazno breme, da se obveznosti tožeče stranke do A. d. o. o. niso zmanjšale, je na tožeči stranki.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se obveznosti do A. d. o. o. niso zmanjšale, na podlagi izpovedi obeh računovodkinj, ki sta izpovedali, da v računovodskih izkazih dviga in izplačilo niso bili zavedeni ter da od toženca niso prejeli nobenega dokumenta, na podlagi katerega bi lahko konec leta 2012 ustrezno knjižili znesek v višini 6.200,00 EUR. Toženec se v pritožbi sklicuje na izpis odprtih postavk in navaja, da tožeča stranka kljub prejetju izpisa odprtih postavk z dne 11. 5. 2012, le-tega še vedno ni upoštevala v svojih poslovnih knjigah, kar je razvidno iz kartice dobaviteljev, ko 7. 4. 2015 še vedno ni zmanjšan dolg tožeče stranke iz 15.115,67 EUR na 8.658,13 EUR. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer sklicuje na kartico dobaviteljev (priloga B1) in izpis odprtih postavk (priloga B2), vendar zaključi, da iz navedenih zneskov ni razvidno, da je toženec z zneskom v višini 6.200,00 EUR resnično poplačal obveznosti do A. d. o. o. Iz navedenih listin sicer res to ni razvidno, razvidno pa je, da se dolg tožeče stranke do A. d. o. o. zmanjšal iz 15.115,67 EUR na 8.658,13 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo, upoštevaje navedbe toženca v pripravljalni vlogi z dne 12. 12. 2014, razčistiti ali gre to zmanjšanje na račun zneska 6.200,00 EUR, ki je bil izročen podizvajalcu A. d. o. o. V navedeni vlogi je namreč toženec pojasnil, da ker je v imenu tožeče stranke plačal dolg do A. d. o. o. njenemu neposrednemu izvajalcu, je A. d.o.o. izstavila tožeči stranki izpis odprtih postavk, iz katerega je razvidno, da znaša terjatev do tožeče stranke le še 8.658,13 EUR, kar pomeni, da je A. d. o. o. že knjižil priliv v višini 6.200,00 EUR, saj je obveznost že zmanjšana za ta znesek. Pojasnil je tudi razliko v višini 257,54 EUR, in sicer je nastala zaradi pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki je bila sklenjena med tožečo stranko in A. d. o. o., v skladu s katero tožeči stranki pripada nadomestilo za poplačilo obveznosti v višini 3 %. Navedel je še, da s to pogodbo ne razpolaga in predlagal, da jo predloži tožeča stranka.

12. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja tudi, da dejstvo, da računovodkinja ni knjigovodsko zmanjšala dolga tožeče stranke do A. d. o. o ., še ne pomeni, da se dolg dejansko ni zmanjšal. 13. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je najmanj preuranjena dokazna ocena prvostopenjskega sodišča glede nastanka škode, torej glede vprašanja ali je tožeča stranka dokazala nastanek škode oziroma, da se njene obveznosti do A. d. o. o. niso zmanjšale.

14. Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeno zaradi preuranjene oziroma pomanjkljive dokazne ocene na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

15. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek ter zlasti ponovno presoditi kartico dobaviteljev (priloga B1) in izpis odprtih postavk (priloga B2), upoštevaje toženčeve navedbe v pripravljalni vlogi z dne 12. 12. 2014 ter razčistiti ali je tožeči stranki nastala škoda oziroma ali je šlo za zmanjšanje dolga tožeče stranke do A. d. o. o. na račun zneska 6.200,00 EUR, ki je bil izročen podizvajalcu A. d. o. o. Sodišče prve stopnje bo moralo navedeni listini ustrezno dokazno oceniti v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, po potrebi pa izvesti še druge dokaze ter nato odločiti o tožbenem zahtevku. V kolikor bi se izkazalo, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škode, bo moralo tožbeni zahtevek zavrniti.

16. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.