Jedro

Do uveljavitve novele Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-D) ni bilo mogoče priznati statusa prisilnega mobiliziranca osebi, ki je bila prisilno mobilizirana v nemško vojsko iz G., tudi če je ob mobilizaciji imela stalno prebivališče v Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 130/98-6 z dne 14.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.3.1998. S to je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 14.4.1997, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca in iz tega statusa izvirajoče pravice, ter odločila, da se tožniku ta status ne prizna. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijanega akta glede na predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe prve stopnje. Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96) je v 4. členu določal, da je ob pogojih iz 2. člena zakona, žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirana (prisilni mobiliziranec) v redne vojaške enote okupatorja, po določbi 3. odstavka 1. člena Zakona o dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 44/96), veljavni ob izdaji prvostopne odločbe, pa je ob pogojih iz 2. člena tega zakona, žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na ozemlju dežele Furlanije - Julijske krajine v Republiki Italiji oziroma na ozemlju Koroške v Republiki Avstriji. Ker tako iz tožnikove vloge, kot tudi iz njegove izjave, ko je bil v postopku zaslišan, izhaja, da je bil tožnik prisilno mobiliziran v nemško vojsko iz G., je bil torej prisilni ukrep izvršen izven območja, določenega v zakonu. Zato sodišče prve stopnje soglaša z ugovitvijo tožene stranke, da tožnik glede na določbe ZZVN, veljavne ob izdaji prvostopne odločbe, ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da se dopolnitev ZZVN (novela ZZVN, Uradni list RS, št. 44/96) sploh ne nanaša na prisilne mobilizirance, ampak le na ostale kategorije žrtev vojnega nasilja. Res je izjavil, da je bil v času vpoklica v nemško vojsko zaposlen v G. v Avstriji, v nemško vojsko pa je odšel iz domačega kraja, kamor se je iz G. vrnil, ko je dobil poziv, in je torej v nemško vojsko odšel iz ozemlja sedanje Republike Slovenije, kjer je imel v času mobilizacije stalno prebivališče. Sklicuje se na novelo ZZVN (ZZVN-D, Uradni list RS, št. 43/99), po kateri je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je imela ob začetku izvajanja nasilnega dejanja ali nasilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilno dejanje ali prisini ukrep dejansko izvršen. Ker sodišče te novele ni upoštevalo, je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da odločbo tožene stranke odpravi in tožniku prizna uveljavljani status.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri izpodbijani odločbi ter se sklicuje na navedbe iz odgovora na tožbo. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da ima tožnik možnost uveljavljati status prisilnega mobiliziranca po noveli ZZVN iz leta 1999. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil tožnik v nemško vojsko mobiliziran iz G., kjer je bil v času mobilizacije zaposlen, kar vse izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih, in sicer iz tožnikove vloge in njegove izjave, ko je bil v postopku zaslišan. Glede na tako dejansko stanje tudi po presoji pritožbenega sodišča, v določbah ZZVN, veljavnih ob odločanju (Uradni list RS, št. 63/95 in št. 8/96 ter ZZVN-B, Uradni list RS, št. 44/96), ni bilo pravne podlage, da bi se tožniku priznal uveljavljani stautus prisilnega mobiliziranca. Da novele ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99), ki je začela veljati 19.6.1999, torej po izdaji odločbe tožene stranke, je bilo uveljavljani status prisilnega mobiliziranca mogoče priznati le, če je bila prisilna mobilizacija izvedena v Sloveniji, na Koroškem ali v Furlaniji - Julijski krajini, kar pa v tem primeru ni bila. Ni res, kar navaja tožnik v pritožbi, da se novela iz leta 1996 ne nanaša na prisilne mobilizirance. Ta novela se nanaša na vse žrtve vojnega nasilja. Glede na dejansko in pravno stanje ob izdaji prvostopne, kot tudi revizijske odločbe, na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeni ugovor, da je imel tožnik, ko je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, stalno prebivališče v Sloveniji. Ta okoliščina je relevantna za odločanje o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja šele od uveljavitve novele ZZVN-D, in ker je bila ta uveljavljena po izdaji odločbe tožene stranke, je sodišče zakonitost odločbe tožene stranke utemeljeno presojalo glede na predpis, ki je veljal ob izdaji odločbe tožene stranke, to je glede na ZZVN-B, in pravilno presodilo, da na tej pravni podlagi tožniku ni bilo mogoče priznati uveljavljanega statusa.

Ker ni podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno.