Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka je lahko le lastnik ali investitor objekta, zato toženka ni imela podlage, da je tožniku odmerila komunalni prispevek zgolj na podlagi ugotovitve, da je lastnik zemljišč, za katere je odmerila komunalni prispevek.
I. Tožbi se ugodi, delna odločba Občine Radovljica št. 35417-0013/2012 z dne 30. 7. 2012 se odpravi.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Z izpodbijano delno odločbo je bil tožnici za zemljišča parc. št. 395/85, 395/82, 395/84, 395/32, 395/31, 395/33, 395/30, 395/35, 395/34, 395/29, 395/37, 395/88, 395/28, 395/39, 395/38 in 395/27, vse k.o. …, na podlagi sedmega odstavka 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), prvega in drugega odstavka 7. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč v Občini Radovljica (Deželne novice, Uradne objave št. 155/2012 in 157/2012, v nadaljevanju Odlok) ter Odloka o občinskem lokacijskem načrtu Dolina v Lescah (Deželne novice, Uradne objave 55/2005) odmerjen komunalni prispevek za novo zgrajeno komunalno opremo v skupni višini 132.681,84 EUR.
V obrazložitvi odločbe so navedena zemljišča, za katera se odmerja komunalni prispevek po uradni dolžnosti, ugotovitev, da so v lasti tožnika, ugotovitev, da je bila novo zgrajena komunalna oprema zgrajena v skladu z Odlokom o občinskem lokacijskem načrtu Dolina v Lescah, ki jo je zgradila toženka na podlagi dogovora z večino lastnikov zemljišč, s katerimi je sklenila pogodbo o izgradnji komunalne opreme. Obrazložen je tudi izračun komunalnega prispevka.
Župan Občine Radovljica je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano delno odločbo. Tožnikove ugovore, da komunalna oprema ni bila zgrajena skladno s sprejetim Odlokom o občinskem lokacijskem načrtu Dolina v Lescah zavrača z navedbo, da je Upravna enota Radovljica za zgrajeno komunalno opremo izdala uporabo dovoljenje, katerega sestavni del je tudi vodilna mapa, geodetski posnetek ter vodilna mapa dokazila o zanesljivosti objekta. Izdajo odločbe utemeljuje na sedmem odstavku 79. člena ZPNačrt in navaja, da bi kakršnokoli drugačno tolmačenje navedene določbe privedlo do neenakopravne obravnave lastnikov znotraj območja OLN Dolina Lesce.
Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni niti investitor niti lastnik kakšnega objekta na območju OLN Dolina v Lescah, zato ni zavezan za plačilo komunalnega prispevka. Kroga zavezanca za plačilo komunalnega prispevka, ki ga določa 80. člen ZPNačrt, po njegovem ni mogoče širiti. Meni, da se komunalni prispevek po sedmem odstavku 79. člena ZPNačrt za izboljšanje lahko odmeri le v primerih, ko je bil predhodno že odmerjen komunalni prispevek za gradnjo po šestem odstavku 79. člena ZPNačrt. Meni, da je toženka pod pretvezo, da gre za odmero komunalnega prispevka „za izboljšanje opremljenosti“ po sedmem odstavku 79. člena ZPNačrt, z izpodbijano delno odločbo odmerila komunalni prispevek za nekaj, kar nedvomno sodi v okvir odmerjanja komunalnega prispevka „za potrebe gradnje“ po šestem odstavku 79. člena ZPNačrt, kar podrobno utemelji. Poleg tega vztraja tudi na stališču, da je odmera komunalnega prispevka v obravnavani situaciji nedopustna in nezakonita tudi zato, ker predmetna komunalna oprema ni bila ustrezno in v celoti izvedena in mu ni bila ustrezno predana. Navedeno stališče utemelji. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi oziroma razveljavi ter priglaša stroške postopka.
Toženka v obširnem odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi med drugim opozarja, da je tožbeni zahtevek uperjen na izpodbijanje prvostopenjske odločbe, zato meni, da ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).
Svojo odločitev utemeljuje na sedmem odstavku 79. člena ZPNačrt in 4. členu Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik). Ne strinja se s tožnikom, da se komunalni prispevek po sedmem odstavku 79. člena ZPNačrt lahko odmeri le v primeru izboljšanja že zgrajene komunalne opreme. Loči ureditev, ko se komunalni prispevek odmerja „za potrebe gradnje“ po šestem odstavku 79. člena in ko se odmerja „zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča“ po sedmem odstavku 79. člena ZPNačrt. Meni, da je investitor po ZPNačrt oseba, ki bo investirala v izgradnjo komunalne opreme in ne v objekt, ki bo nekoč stal na neki parceli oziroma zemljišču in navaja razloge, zakaj gre v obravnavanem primeru za „izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča“. Navaja listine, iz katerih je razvidno, da je tožnik prevzel vlogo investitorja. Pojasnjuje, da je v opremljenost tožnikovih zemljišč vložila preko 135.000,00 EUR, zaradi česar naj tožnik nosi tudi finančne posledice. Zavrača tožbene navedbe o neskladnosti komunalne opreme z Odlokom o občinskem lokacijskem načrtu Dolina v Lescah. Navaja, da je komunalno opremo zgradila na podlagi gradbenega dovoljenja, za vso zgrajeno komunalno opremo pa je bilo izdano tudi uporabno dovoljenje. Kot nerazumljive zavrača tožbene navedbe, da bi morala biti zgrajena komunalna oprema tožniku predana v upravljanje. Pojasnjuje, da je zgrajena komunalna oprema javna in da se ne daje v upravljanje. Meni, da je v zadevi bistveno le to, da opremljena stavbna zemljišča v lasti tožnika nedvomno sodijo v območje, ki ga ureja Odlok o občinskem lokacijskem načrtu Dolina v Lescah in da je toženka navedena zemljišča opremila s komunalno opremo (na tožnikovo pobudo). Višina odmerjenega komunalnega prispevka ni sporna. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, toženki pa prisodi povrnitev stroškov postopka.
Tožnik v pripravljalni vlogi zavrača navedbe toženke iz odgovora na tožbo kot neutemeljene, za kar navede razloge in jih podrobno utemelji.
Tožba je utemeljena.
Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru odločba, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt) izpodbijana delna odločba organa prve stopnje, in ne odločba Župana, s katero je ta zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeno delno odločbo, je tožnik pravilno vložil tožbo zoper njo. Ugovor toženke, da ni vložil tožbe zoper pravi akt zato ni utemeljen.
Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanka ali zavezanec plača občini (79. člen ZPNačrt). Kadar se komunalni prispevek odmerja za potrebe gradnje, ga pristojni organ občinske uprave odmeri z odločbo na zahtevo zavezanca ali ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja (šesti odstavek 79. člena ZPNačrt). Kadar se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, izda pristojni organ občinske uprave odločbo po uradni dolžnosti (sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt).
V zadevi je sporno predvsem, ali je tožnik, zgolj kot lastnik zemljišč, za katere se odmerja komunalni prispevek, na katerih pa ni objektov in ki tudi z vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ni izkazal namere, da bi jih gradil, zavezanec za plačilo komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča na podlagi sedmega odstavka 79. člena ZPNačrt. Zavezanca za komunalni prispevek določa 80. člen ZPNačtrt, in sicer je to investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. Iz citirane določbe jasno izhaja, da je zavezan za plačilo komunalnega prispevka zgolj investitor oziroma lastnik objekta, pri tem zakon loči med situacijami, ko hoče zavezanec objekt na novo priključiti na komunalno opremo, ali pa ga zgolj spreminja v elementih, ki bi lahko vplivali na drugačno odmero komunalnega prispevka (neto tlorisna površina objekta, namembnost objekta - 82. člen ZPNačrt). Z izrazom investitor je mišljena pravna ali fizična oseba, ki naroči graditev objekta ali ki jo sam izvaja, kar izhaja iz 4.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, in ne oseba, ki bo investirala v izgradnjo komunalne opreme, kot zmotno meni toženka.
Res je, da sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt dopušča odmero komunalnega prispevka tudi, ko se opremljenost stavbnega zemljišča izboljša s komunalno opremo. Vendar pa navedena določba ne širi pojma zavezanca za plačilo komunalnega prispevka tudi na lastnike stavbnih zemljišč, katerim se je opremljenost izboljšala, tudi če niso lastniki objekta na teh zemljiščih oziroma če jih tam še ne nameravajo graditi, ampak zgolj omogoča pristojnemu organu občinske uprave, da odmeri komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo tudi tistemu investitorju ali lastniku objekta, ki ne bo več zahteval odmere komunalnega prispevka za potrebe gradnje, ker je objekt že zgradil oziroma mu je bil komunalni prispevek že odmerjen, v njem pa ni bila zajeta izboljšana komunalna oprema.
Da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka lahko le lastnik ali investitor objekta pa izhaja tudi iz prvega odstavka 82. člena ZPNačrt, po katerem je določitev komunalnega prispevka odvisna med drugim od neto tlorisne površine objekta, 5. člena Pravilnika, po katerem je merilo za odmero komunalnega prispevka tudi neto tlorisna površina objekta in iz 6. člena Pravilnika, po katerem je izračun komunalnega prispevka odvisen tudi od neto tlorisne površine objekta. Enako izhaja tudi iz 6. člena Odloka, ki med drugim določa, da se pri odmeri komunalnega prispevka zavezancem preračuna na površino parcel in na neto tlorisno površino objektov.
Določba drugega odstavka 4. člena Pravilnika, na katero se sklicuje toženka, pa zgolj preprečuje, da bi se ob odmeri komunalnega prispevka zaradi izboljšanja tistim zavezancem, ki so predpisane obveznosti za obstoječo komunalno opremo že izpolnili, odmerilo še enkrat. Glede na navedeno toženka po presoji sodišča ni imela podlage, da je tožniku odmerila komunalni prispevek zgolj na podlagi ugotovitve, da je lastnik zemljišč, za katere je odmerila komunalni prispevek.
Takšna razlaga izhaja tudi iz desetega odstavka 79. člena ZPNačrt po katerem je investitor, ki pri pristojnem organu ne vloži zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ali mu gradbeno dovoljenje ni izdano ali je prenehalo veljati, upravičen do vračila plačanega komunalnega prispevka. Nobenega razloga namreč ni za različno obravnavanje investitorjev, ki so praviloma tudi lastniki zemljišča, ki so nameravali graditi na komunalno opremljenem stavbnem zemljišču, pa niso gradili iz naštetih vzrokov in lastniki zemljišča, ki sploh še niso nameravali graditi, se je pa opremljenost njegovega stavbnega zemljišča izboljšala.
Zato v tem primeru niti ni bistveno, ali je šlo dejansko za izboljšanje komunalne opremljenosti, ali pa morda za zgraditev nove komunalne opreme na območju, kjer je prej ni bilo, kot trdi tožnik, niti, ali je predmetna komunalna oprema zgrajena v skladu z Odlokom o občinskem lokacijskem načrtu Dolina v Lescah ali ne.
Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).
Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša še za 20% DDV, torej za 70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).