Jedro

V primeru obsodilne sodbe v kazenskem postopku se zastaranje pretrga in začne ponovno teči s pravnomočnostjo kazenske sodbe. V primeru obsodbe za naklepno kaznivo dejanje je izključen pobotni ugovor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (tč. 1., 2. in 4. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 9.574,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 07. 2006 dalje do plačila in ji povrniti 1.499,40 EUR pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, prav tako je zavrnilo pobotni ugovor toženca za znesek 2.758,30 EUR.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženec navaja, da je terjatev tožeče stranke zastarana in da je zaradi zaključenega stečajnega postopka prenehala. Tudi če sodišče šteje, da za temelj zadošča kazenska sodba, bi moralo sodišče ugotavljati višino. Kazenska sodba govori zgolj o tem, da je toženec storil nekaj narobe, ne pa o tem, da je tožeči stranki povzročil škodo v določenem znesku. Tega, da naj bi toženec pridobil korist nekomu drugemu, ni moč enačiti s tem, da je oškodoval tožečo stranko. Tožeča stranka same škode ni zatrjevala, niti dokazala. Glede avtomobila Ford KA bi sodišče moralo izvesti predlagane dokaze, s katerimi je toženec dokazoval, da tožeča stranka ni utrpela škode. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor zlasti glede avtomobilskih gum. Tudi obresti so prisojene napačno, saj je bil toženec seznanjen z zahtevkom šele ob vložitvi tožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec je bil s pravnomočnima sodbama Okrožnega sodišča K 51/2007 z dne 30. 08. 2008 in K 83/2005 z dne 30. 03. 2006, potrjene s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 64/2006 z dne 08. 11. 2009 pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku člena 244 KZ in kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku člena 221 KZ. V primeru obsodilne kazenske sodbe začne zastaralni rok iz člena 353 OZ teči od pravnomočnosti kazenske sodbe, s katero je bil povzročitelj škode spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki ima za posledico škodo. V konkretnem primeru triletni zastaralni rok, ki je potreben za zastaranje še ni potekel, saj je zastaranje v enem primeru začelo teči 30. 05. 2008 (K 51/2007), v drugem pa 08. 11. 2006 in ob vložitvi tožbe (03. 07. 2009) terjatev tožeče stranke ni bila zastarana kot neutemeljeno ponovno trdi toženec (enako sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 19/2000). Višina škode, ki jo vtožuje tožeča stranka je ugotovljena v kazenskih sodbah. Za odločanje o višini škode, ni pomembno, kot neutemeljeno trdi toženec, ali si je navedene zneske prilastil, temveč je pomembno, da je bila za te zneske v navedenih kazenskih sodbah oškodovana tožeča stranka. Zneski oškodovanja so bili ugotovljeni, kot že omenjeno v kazenskih postopkih, in ni potrebno, da jih sodišče ponovno ugotavlja v tem postopku, kot neutemeljeno trdi toženec v pritožbi. Toženec je bil obsojen zaradi naklepnih kaznivih dejanj in je v takem primeru izključen pobot (člen 316 točka 3 OZ) kot je že pravilno pojasnilo tožencu sodišče prve stopnje in je pritožba neutemeljena tudi v delu, ko trdi, da obstoji v pobot uveljavljana terjatev. Pravilno je odločeno tudi o teku zamudnih obresti.

Glede na navedeno je bilo pritožbo toženca zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).