Jedro

Prošnji tožečih strank za azil temeljita na dejstvu, da sta prišla v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov in da nista sami predlagali niti predložili nobenega konkretnega dokaza za svoje navedbe glede splošnega stanja v domačem kraju na Kosovu, da bi bili zato, ker sta albanska katoličana, preganjani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 29.9.2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožeči stranki oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB, v nadaljnjem besedilu: ZAzil) zavrnila prošnji tožečih strank za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeni in odločila, da morata zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja s toženo stranko, da sta prošnji tožečih strank za azil očitno neutemeljeni (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da v izvorni državi obema tožečima strankama ne grozi preganjanje. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se je tožena stranka oprla na podatke, da sta tožeči stranki živeli v vasi K., občina V. Tožena stranka poudarja, da v tej vasi živijo katoliški Albanci in da je varnostni položaj stabilen. Tožena stranka poudarja, da je v občini V. šest verskih objektov, kjer lahko katoličani prakticirajo svoje obrede. Po mnenju sodišča prve stopnje se je tožena stranka opredelila do razloga verskega preganjanja, ki sta ga navedli tožeči stranki kot razlog za zapustitev izvorne države, opredelila se je tudi do vseh okoliščin, ki sta jih tožeči stranki navedli v zvezi s tem razlogom in po presoji sodišča prve stopnje je zato odločila pravilno. Tožnik R.G. je tudi povedal, da ni bil politično preganjan, tožeči stranki pa tudi ne izpodbijata v tožbi ugotovitve tožene stranke, da obema v izvorni državi ni grozilo preganjanje zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik R.G. tudi v tožbi ne izpodbija sklepanja tožene stranke, da je bil v letu 2000 v Sloveniji, ko je dal prošnjo za azil, ki je bila zavržena. Prav tako je bila v Sloveniji tudi tožnica M.G., ki je prišla v Slovenijo že leta 1999 in je imela priznano začasno zatočišče do konca decembra 1999. V tožbi obe tožeči stranki ne navajata nobenih podrobnosti, okoliščin in ne navajata nobenih dejstev, podatkov ali pa razlogov, s katerimi bi podrobneje pojasnila, zakaj sta zapustila izvorno državo. Zato je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka odločila pravilno, ko je sklepala, da iz obeh prošenj očitno izhaja, da tožečima strankama v njuni izvorni državi ne grozi preganjanje. Po presoji sodišča prve stopnje pa je tožena stranka tudi pravilno sklepala, da sta tožeči stranki prišli v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov. Tožena stranka je pri tem svojem sklepanju upoštevala, da sta tožeči stranki povedali, da sta na Kosovu zelo težko živeli v sobi, ki sta jo preuredili v hlevu, da jima je bila ukinjena leta 2000 socialna pomoč in da sta živeli od sredstev, ki jih je pridobil tožnik R.G. in ki so jih pošiljali sinovi tožnice M.G. iz Slovenije. Tožeči stranki v tožbi tudi ne izpodbijata nobene izmed okoliščin oziroma dejstev, ki sta jih tožeči stranki navedli in na podlagi katerih je tožena stranka prišla do svojega sklepa. Zato je tudi po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno sklepala, da sta prišli tožeči stranki v Slovenijo tudi iz ekonomskih razlogov. Tožena stranka je zato po mnenju sodišča prve stopnje pravilno odločila v pospešenem postopku, ko je ugotavljala le okoliščine, ki so upoštevne za njeno odločitev po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožeči stranki v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavljata tožbene navedbe in ugovore ter še dodajata: Glede na njuno zatrjevano ogroženost v izvorni državi, je po njunem mnenju sklepanje tožene stranke, da v izvorni državi nista ogroženi, preuranjeno. Kljub določbam o azilnem postopku v ZAzil, ki določajo možnost odločanja po tako imenovanem pospešenem postopku, kadar so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 35. člena tega zakona, je namen azilnega postopka odločanje o utemeljenosti prošnje za azil. Pri tem pa mora organ, ki vodi azilni postopek, proučiti vsa dejstva v zvezi z zatrjevanim preganjanjem, ki grozi prosilcu za azil v izvorni državi. Tožena stranka ne more kar v vseh primerih uporabiti določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki ji omogoča, da o prošnji za azil odloči takoj na podlagi dejstev in dokazov, ki so razvidni iz prošnje. Tako lahko tožena stranka ravna le v primerih, kadar je mogoče na podlagi dejstev in dokazov, razvidnih iz prošnje za azil, sklepati, da je podan kakšen izmed v 2. odstavku 35. člena ZAzil naštetih razlogov. V njunem primeru pa tožena stranka ni mogla na podlagi razpoložljivih dokazov z gotovostjo sklepati, da je podan kakšen izmed v 2. odstavku 35. člena ZAzil naštetih razlogov. V zvezi z njunim položajem bi tako tožena stranka morala izvajati dokaze v smeri razjasnitve razlogov za njuno zapustitev izvorne države. Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo tožečih strank. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi matični državi ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožečima strankama v izvorni državi (Srbiji in Črni gori ter Kosovu) očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, kar je razlog za zavrnitev vloge v pospešenem postopku po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna presoja sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka pravilno sklepala, da prošnji tožečih strank za azil temeljita na dejstvu, da sta prišla v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov in da tožeči stranki nista sami predlagali niti predložili nobenega konkretnega dokaza za svoje navedbe glede splošnega stanja v domačem kraju na Kosovu, da bi bili zato, ker sta albanska katoličana, preganjani. Pavšalno zatrjevanje tožečih strank o preganjanju v izvorni državi zaradi tega, ker naj bi na Kosovu vladala brezvladje in negotovost, ker sta albanska katoličana, ker je tožnika R.G. leta 2000 srečal na ulici sosed in ga začel nadlegovati in naj bi ga hotel celo ubiti in da je tožnica M.G. vsako noč slišala streljanje, po presoji pritožbenega sodišča tudi ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu. To pa je, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Obstajati mora nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da so glede na navedeno neizkazane izjave tožečih strank o njihovem preganjanju v domačem kraju v Srbiji in Črni gori oziroma na Kosovu, neutemeljene.

Ker so bili glede na obrazloženo tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da bi tožena stranka morala odločati v okviru rednega azilnega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča je postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, uveden v skladu z namenom pospešitve azilnih postopkov. V takšnem tako imenovanem pospešenem postopku ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano 1. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.