Jedro

Priposestvovalec je v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice, oziroma če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način. Navedeno pomeni, da mora imeti priposestvovalec ustrezen naslov za izvrševanje služnosti, pa se kasneje pokaže, da je naslov pomanjkljiv in neveljaven.

Zgolj dejansko izvrševanje služnosti lahko vodi le do nepravega priposestvovanja, za katerega pa se zahteva 20-letna priposestvovalna doba brez nasprotovanja lastnika služeče nepremičnine. Tožnika sta sicer zatrjevala nepravo priposestvovanje, vendar sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da so podani že pogoji za pravo priposestvovanje, ni ugotavljalo 20-letne priposestvovalne dobe.

Odsotnost nasprotovanja lastnika služeče nepremičnine je okoliščina, ki je relevantna pri nepravem priposestvovanju, kjer se presoja 20-letno dejansko izvrševanje služnosti, pri čemer se pri nepravem priposestvovanju dobra vera ne zahteva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano (nadomestno) sodbo ugotovilo, da pripada lastniku gospodujoče nepremičnine parc. št. 578 in parc. št. 584/1, obe (in tudi vse v nadaljevanju navedene parcele) k. o. X, stvarna služnostna pravica poti, hoje, vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi in kmetijskimi stroji po obstoječi asfaltirani cesti in po utrjeni gramozni poti, z opisom poti, kot izhaja iz izreka sodbe (I. točka izreka). Odločilo je, da se v zemljiški knjigi v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 578 in 584/1 vpiše stvarna služnostna pravica v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 1089 in 584/2 v obsegu, kot je opisano v I. točki izreka izpodbijane sodbe (II. točka izreka). Prvemu tožencu (pravilno tožencu) je naložilo opustitev vsakršnega poseganja v stvarno služnostno pravico (III. točka izreka). Sklenilo je, da je toženec dolžan tožnikoma povrniti 2.293,05 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Toženec se zoper izpodbijano sodbo pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe. Kot bistveno navaja, da je bil neutemeljeno uporabljen institut po 343.a členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo nadomestne sodbe. Opozarja, da opredelitev pravdnih strank ne ustreza izreku. Nerazumljivo je, da je v I. točki opisana pot po nepremičninah, ki so v lasti oseb, ki so bile prej naslovljene kot drugi do peti toženec, zdaj pa niso več pravdne stranke. Sodišče je poseglo v tožbeni zahtevek in izpustilo opis poteka poti po parc. št. 562/2 in 563/1. V II. točki izreka v intabulacijskem delu, ki se nanaša tudi na parc. št. 562/2 in 563/1, je sodišče sprejelo odločitev, da se vpiše obseg služnosti iz I. točke, čeprav navedeni parceli v I. točki izreka nista opredeljeni. Sodišče z II. točko izreka posega v nepremičnine strank, ki v sodbi niso navedene. Sklicuje se na zamudno sodbo, ki tožencu ni bila nikoli vročena. O tem bi moral biti obveščen, saj opis vsebine pravice predstavlja potek poti, ki je lahko le enak za vse tožence, kar pomeni, da so enotni sosporniki. S tem ko je sodišče izdalo dve sodbi, ga je prikrajšalo v zavarovanju svojih koristi in interesov. Prvi tožnik ni zatrjeval, da je kadarkoli vozil po spornih nepremičninah s kmetijskim strojem. Obseg služnosti je napačno ugotovljen, saj ni mogoče za vožnje z avtomobilom od leta 1996 do 2005 prisoditi upravičenja voženj z vsemi prevoznimi sredstvi. Sodišče je upoštevalo zgolj okoliščine, ki izhajajo iz izpovedb prič, predlaganih s strani tožnikov, ne pa prič, ki jih je predlagal sam. Izpostavlja svojo izpovedbo in izpovedbo prič V. V., J. J., N. N. in S. S. Nasprotuje zaključku sodišča, da zadostuje 10-letna priposestvovalna doba, saj ni upoštevana zakonska ureditev, ki zahteva obstoj ustreznega pravnega naslova za izvrševanje služnosti. Tega tožnika nista predložila, zato ni uporabljiv prvi odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Meni, da je obdobje pred letom 1995 brez pomena, saj tožnika še nista bila lastnika. Nasprotuje odločitvi sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov, ker je zmotno stališče, da je treba povračilo stroškov naložiti le (prvemu) tožencu. Sodišče bi moralo stroške razdeliti po ustreznih deležih, saj se tožba in prva pripravljalna vloga nanašata na vprašanje tožbenega zahtevka.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagata zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru sta tožnika vložila tožbo na ugotovitev obstoja služnosti zoper pet tožencev.1 Sodišče je zoper prvega toženca izdalo sodbo P 71/2016 z dne 12. 3. 2019, ki je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1548/2018 razveljavljena v delu glede obstoja služnosti in vrnjena v novo sojenje. Sodišče je v novem sojenju izdalo sodbo in sklep P 75/2019 z dne 4. 2. 2020, ki ju je nato nadomestilo z izpodbijano sodbo z dne 28. 7. 2020, ki je predmet pritožbe. Zoper ostale tožence je sodišče izdalo zamudno sodbo P 71/2016 z dne 12. 3. 2019, ki je že pravnomočna, zato (drugi do peti toženec) pravilno niso navedeni v uvodu izpodbijane sodbe. Kljub navedenemu sodišče v izreku izpodbijane sodbe nedosledno naslavlja tretjega in četrtega toženca, kot na to v pritožbi utemeljeno opozarja toženec. Pravilno pa je sodišče v preostalem delu izreka izpodbijane sodbe izpustilo del tožbenega zahtevka, o katerem je že pravnomočno odločeno.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta tožnika priposestvovala zatrjevano stvarno služnost,. Ugotovilo je, da se je skladno s prvim odstavkom 217. člena SPZ od leta 1995 do leta 2005 iztekla 10-letna priposestvovalna doba. V zvezi s tem toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da se za pravo priposestvovanje zahteva tudi dobra vera priposestvovalca. Priposestvovalec je v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice, oziroma če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način. Navedeno pomeni, da mora imeti priposestvovalec ustrezen naslov za izvrševanje služnosti, pa se kasneje pokaže, da je naslov pomanjkljiv in neveljaven.2

7. Tožnika navedenega nista zatrjevala, saj iz tožbenih navedb izhaja, da sta utemeljevala zgolj dejansko izvrševanje služnosti. Dobro vero sta omenila zgolj pri pripisu zakonske dikcije 217. člena SPZ. Zatrjevala sta, da po nepremičninah že desetletja poteka služnostna pot in da obstoju služnosti nikoli ni nihče nasprotoval ter da je služnosta pot obstajala že ob nakupu nepremičnin (ker v naravi obstaja pot - list. št. 20), zato so nedvomno podani vsi pogoji za priposestvovanje. Tožnika torej nista zatrjevala pravnega naslova, na podlagi katerega bi pridobila služnost. Zgolj predhodno in dejansko izvrševanje služnosti pa ne more voditi do zaključka o dobri veri tožnikov, da sta pravico stvarne služnosti že dobila.3 Zgolj dejansko izvrševanje služnosti namreč lahko vodi le do nepravega priposestvovanja, za katerega pa se zahteva 20-letna priposestvovalna doba brez nasprotovanja lastnika služeče nepremičnine. Tožnika sta sicer zatrjevala nepravo priposestvovanje, vendar sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da so podani že pogoji za pravo priposestvovanje, ni ugotavljalo 20-letne priposestvovalne dobe. V navedeni posledici je bilo treba že iz tega razloga ugoditi pritožbi toženca in izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo v novo sojenje (355. člen ZPP).

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno dobro vero tožnikov gradilo na zakonski domnevi (9. člen SPZ) ter na ugotovitvi, da v postopku ni bilo dokazano, da bi toženec in njegovi pravni predniki nasprotovali služnosti. Odsotnost nasprotovanja lastnika služeče nepremičnine je namreč okoliščina, ki je relevantna pri nepravem priposestvovanju, kjer se presoja 20-letno dejansko izvrševanje služnosti, pri čemer se pri nepravem priposestvovanju dobra vera ne zahteva. Dobra vera se res domneva, vendar domneva predstavlja zgolj dokazno pravilo, da mora nasprotna stranka dokazati, da je priposestvovalec glede zatrjevanega pravnega temelja v slabi veri oziroma da glede slednjega obstaja objektivno zaznaven dvom.4 Tožnika bi torej morala zatrjevati obstoj posebnih okoliščin, zaradi katerih bi upravičeno mislila, da imata služnostno pravico, kljub temu da je nista imela, oziroma sta tožnika navedeno neutemeljeno utemeljevala z dejanskim izvrševanjem oziroma obstojem poti.

9. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ugotoviti, ali sta tožnika priposestvovala služnost v zatrjevanem obsegu oziroma presoditi, ali je bila priposestvovana stvarna služnost vožnje z vsemi vozili. Sodišče mora ugotoviti, ali se je služnost dejansko izvrševala z različnimi vozili celotno priposestvovalno dobo, razen če je drugačen način izvrševanja posledica tehničnega napredka (modernejše prevozno sredstvo) in se moderno prometno sredstvo uporablja za isti namen kot prejšnje vozilo.5 Če navedenega ne bo (v celoti) ugotovilo, pa bo moralo tožbeni zahtevek (v preostalem delu) zavrniti; pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da v izreku sodbe ni odločitve o gradbeni mehanizaciji. Prav tako se pri priposestvovanju stvarne služnosti upoštevajo splošna pravila, ki veljajo za računanje priposestvovalne dobe za pridobitev lastninske pravice. Zato se v priposestvovalno dobo všteje tudi čas, ko so stvarno služnost izvrševali pravni predniki priposestvovalca.6 Sodišče prve stopnje naj tudi upošteva, da toženec ni nasprotoval služnosti hoje (pešpoti) oziroma je priznal, da je nesporno, da je vedno obstajala pešpot, ki jo je poleg sedanjega dopuščal tudi že prejšnji lastnik.

10. Odločitev o razveljavitvi sodbe je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi ocene, da ponovno izvajanje celotnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem (le v tem primeru bi pritožbeno sodišče lahko samo napravilo dokazno oceno) ne bi bilo ekonomično7. Izvedba pritožbene obravnave ter ponovitev dokaznega postopka bi bila torej bistveno bolj zamudna od sprejete rešitve, zato je razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje (zaradi že izvedenega dokaznega postopka) bolj ekonomična in ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega bi se s tem, ko bi se pravno relevantna dejstva (o 20-letnem izvrševanju služnosti) prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, strankam odvzela pravica do pritožbe.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Proti temu sklepu je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Zoper prvega toženca sta podala tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja lastninske pravice, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno.

2 Prim. M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 902. 3 Prim. sodbo VSL I Cp 156/2019 z 22. 5. 2019 in smiselno glej 11. točko obrazložitve sodbe VSRS II Ips 428/2007 s 15. 4. 2010, da zgolj dejstvo, da je prodajalec tožniku ob nakupu nepremičnin pokazal sporno pot, ne zadostuje za ugotovitev tožnikove dobrovernosti v smislu 217. člena SPZ.

4 Prim. sodbo VSL I Cp 2698/2010 z 20. 10. 2010. 5 Prim. sklep VSL II Cp 2861/2016 s 1. 2. 2017. 6 Prim. VSRS sklep II Ips 185/2014 s 5. 9. 2016. 7 Sodišče prve stopnje je namreč zaslišalo 19 prič.