Jedro

Bistvo producentske odgovornosti je, da mora proizvajalec odgovarjati za posledice, ki jih utrpijo kupci in uporabniki. Njegova odgovornost je utemeljena s tem, da je s socialnim kontaktom spravil pod svoj vpliv zaupanje drugih.

Neposredni oškodovanec se je kot serviser dvigala z glavo in trupom dvignil v vrzel med kabino dvigala in podbojem jaška. Pri tem je sprožil kontakt dvigala in umrl. Proizvajalčeva odgovornost ni podana, ker do škode ni prišlo ob redni rabi dvigala; delodajalčeva odgovornost pa je izključena zaradi ravnanja neposrednega oškodovanca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Tožniki uveljavljajo odškodnino zaradi smrti bližnjega. Pokojni M. P. je umrl v nezgodi 19.3.2003 in sicer v dvigalu v Dijaškem domu v K.. Tožniki uveljavljajo plačilo odškodnine od zavarovalnice, ker naj bi škodni dogodek ustrezal zavarovalnemu primeru po polici, ki jo je s toženo stranko sklenila družba O. d.o.o. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in ugotovi odgovornost tožene stranke, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Posebej izpostavlja zavrnitev dokaza z izvedencem s področja strojne stroke. Po stališču pritožnikov bi bil ta izvedenec bistvenega pomena za ugotovitev dejanskega stanja. Izpodbijana sodba ne odgovarja na vprašanje, zakaj sodišče tega izvedenca ni postavilo. Zgolj navedba, da izvedenec ne bi pripomogel k razjasnitvi relevantnih vprašanj, ne zadošča. Podobno velja glede ostalih predlaganih dokazov. Pritožba še vedno meni, da je škoda posledica nepravilnega delovanja produktov, za kar odgovarja družba O. d.o.o. kot univerzalni naslednik proizvajalca dvigala, za takšno odgovornost pa je bila sklenjena zavarovalna polica. Do smrti M. P. je po stališču pritožnikov prišlo ravno zaradi napačnega delovanja dvigala. Dvigalo se je brez vsakršnega vzroka nenadoma premaknilo in povzročilo smrt. Sodišče zmotno navaja, da je pokojni v kritičnem času dvigalo popravljal in da naj bi bilo dvigalo izven uporabe. Do smrti je prišlo ravno zaradi delovanja dvigala. Pokojni je bil v času nezgode uporabnik dvigala. Sodišče nikjer ne obrazloži, na podlagi katerih dokazov predvideva, da dvigalo v času škodnega dogodka ne bi bilo v uporabi. Poleg tega je treba upoštevati, da je bil zavarovanec tožene stranke s tem, ko je sporno dvigalo prejel v servis, upravljalec nevarnih stvari in kot takšen objektivno odškodninsko odgovoren. Pritožba navaja, da je ravno nedelovanje fotocelice, ki preprečuje nenadzorovano zapiranje kabinskih vrat in ostale pomanjkljivosti, razlog za škodni dogodek. Sodišče ni podalo ustrezne obrazložitve glede trditev tožeče stranke, da je pokojni nastopal kot tretji in da je ravnal tako, kot bi ravnal vsak drug povprečen človek, ki bi se našel v situaciji, ko bi bil ujet v dvigalu in bi se želel iz tega položaja rešiti. Sodišče tudi neutemeljeno navaja, da tožeča stranka ni pravočasno podala trditvene podlage glede neprilagojene dolžine cone izravnavanja dvigala. Že v tožbi je namreč tožeča stranka navajala, da je podana krivdna odškodninska odgovornost. Ta je bila v nadaljevanju tudi ustrezno pojasnjena. Pritožba še meni, da pokojni očitno ni bil pravilno usposobljen za delo, kar zagotovo bremeni zavarovanca tožene stranke. Ponavlja, katere kršitve vse je ugotovil izvedenec.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavan življenjski primer je tragičen. Vendar pa je osrednje bistvo te pravde v dveh vprašanjih. Prvič, ali je zavarovancu tožene stranke mogoče pripisati kakršenkoli odškodninski očitek (bodisi krivdne, bodisi objektivne odškodninske narave), zaradi katerega bi mu pravni red nalagal, naj posrednim oškodovancem (kar tožniki so) plača ustrezno denarno zadoščenje. Drugič, ali je bila konkretna odškodninska odgovornost zavarovana kot zavarovalni primer po zavarovalni polici (glej prilogo A 42 v pridruženem pravdnem spisu P 614/2006 ter splošne pogoje PG-OIZ/97 – priloga B3 istega spisa ter PG-ODG – priloga B2 istega spisa).

Tožeča stranka zavarovalno razmerje utemeljuje na dveh pogodbenih podlagah (pri tem sledi sami zavarovalni polici). Prva pogodbena podlaga je zavarovanje proizvajalčeve odgovornosti za izdelke (pogoji PG-OIZ/97). Opis zavarovanja nevarnosti v 1. členu splošnih pogojev ustreza vsem bistvenim prvinam producentske odgovornosti (155. člen OZ (1)). Zahtevek na tej pogodbeni podlagi je sodišče prve stopnje zavrnilo. Za prvostopenjsko zavrnitev zahtevka je bila odločilnega pomena dejanska ugotovitev, da dvigalo v času škodnega dogodka ni bilo v uporabi.

Pritožbeno sodišče s takšno odločitvijo soglaša. Bistvo producentske odgovornosti je, da mora proizvajalec odgovarjati za posledice, ki jih utrpijo kupci in uporabniki. Njegova odgovornost je utemeljena s tem, da je s socialnim kontaktom spravil pod svoj vpliv zaupanje drugih (2). Prodajalec tako odgovarja za škodo, ki jo ob normalni rabi utrpijo potrošniki: bodisi zaradi kakšne napake proizvedene in v promet dane stvari, bodisi zaradi nevarnih lastnosti stvari (če ni ukrenil vsega, kar je potrebno, da škodo, ki jo je mogel pričakovati, prepreči z opozorilom, varno embalažo ali kakšnim drugim ustreznim ukrepom). Za obstoj proizvajalčeve odgovornosti mora škoda nastati ob običajni uporabi stvari. To je ob uporabi stvari, za katere namen je bila ta dana v promet. Glede obstoja napak pa mora biti podana tudi časovna komponenta: odgovornost se razteza na napake v času dajanja stvari v promet (3). Teza, da je neposredni oškodovanec dvigalo uporabljal kot vsak povprečen človek, ki jo v pritožbi ponavlja tožeča stranka, je evidentno zgrešena. Do tragičnega škodnega dogodka namreč ni prišlo zato, ker bi se pokojni z dvigalom vozil kot vsak drug uporabnik in tudi ne zato, ker bi se skušal reševati iz ujetega dvigala (4), marveč zato, ker je pokojnik izvrševal nalogo serviserja. Nevarno nagibanje v jašek in popravljanje dvigala ne predstavlja njegove normalne uporabe.

Zaključek, da škodni dogodek ni posledica proizvajalčevega ravnanja, ki bi utemeljeval obstoj producentske odgovornosti, je zato pravilen.

Druga zavarovalnopogodbena podlaga pa se nanaša na obstoj splošne odškodninske odgovornosti družbe O.. V konkretnem primeru naj bi šlo za odgovornost družbe kot serviserja, katere delavec je bil pokojni, škoda pa naj bi nastala tretjim (tožnikom) kot posrednim oškodovancem. Tožeča stranka je uveljavljala tako krivdno kot objektivno odškodninsko podlago. Sodišče prve stopnje je ugotovilo sicer niz kršitev s področja varstva pri delu (tudi številnih takšnih, ki niti niso bile del trditvene podlage in takšnih, ki jih tožeča stranka ni navajala pravočasno), vendar pa je obenem ugotovilo, da nobena izmed navedenih kršitev ni bila v pravnorelevantni vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pokojni je namreč deloval mimo vseh varstvenih pravil, ki so mu bila znana (predvsem, da je treba izklopiti stikalo); a ne le to; ravnal je tako, kakor ne bi ravnal noben povprečno skrben človek, kaj šele servisni strokovnjak, ki je konkretno dvigalo (najverjetneje pa tudi številna druga) servisiral že 15 let. S tem, ko je stopil na voziček ter se s trupom in glavo nagnil v vrzel med kabino dvigala in robom (podbojem jaška) se je sam izpostavil nevarnosti, ki se ji ne bi bilo treba izpostaviti in se ji noben povprečno skrben človek tudi ne bi izpostavil. Servis bi moral in mogel opraviti drugače. Oba načina opisuje izvedenec ter ju povzema nato tudi sodišče prve stopnje. Prav to njegovo izrazito neskrbno (z vidika že povprečno skrbnega človeka tudi nespametno) ravnanje pa je bilo vzrok tragične nesreče. Sodišče prve stopnje je pravilno sklenilo, da je šlo za ravnanje, ki v skladu s pogoji iz 153. člena OZ v celoti ovrže domnevo vzročnosti za škodo v zvezi z nevarno dejavnostjo iz 149. člena OZ.

Ker ni podana ne splošna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke ne njena odgovornost v luči pravila producentske odgovornosti, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pravilna. Sledi še odgovor na preostalo relevantno pritožbeno navedbo procesne narave, na katero smiselno še ni bilo odgovorjeno v zgornjem delu obrazložitve.

Pritožba namreč sodišču očita, da ni izvedlo vseh – z njene strani predlaganih – dokazov. Pritožbeni očitek je mogoče zavrniti že s sklicevanjem na pravilo 286.b člena ZPP (5). Ta določa, da mora stranka kršitev določb pravnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ta določba pa se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Kršitve, ki jih uveljavlja pritožba, niso takšne, na katere bi sodišče pazilo po uradni dolžnosti. Pravilo 286.b člena ZPP vzpostavlja domnevo, da stranka z molkom pristane na izvedbo postopka, če ta ni obremenjen s tistimi kršitvami, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti ali če brez svoje krivde stranka ni mogla pravočasno opozoriti na kršitve. V obravnavani zadevi pa ravnanje tožeče stranke na zadnji glavni obravnavi (glej list. št. 175) celo presega položaj domnevnega soglasja za konec dokaznega postopka. Tožeča stranka je namreč ob zaključku glavne obravnave izrecno predlagala, naj „sodišče odloči na podlagi izvedenih dokazov“. Glede na to, da producentska odgovornost ni podana, ker pokojni dvigala ni uporabljal za njegovo normalno rabo, pa tudi ni jasno, zakaj bi bil dokaz z izvedencem strojne stroke sploh lahko relevanten. Že res, da se je dvigalo nenadno premaknilo. Vendar pa do škode ne bi prišlo, če bi pokojni ravnal kot povprečno skrben človek, kaj šele kot skrben serviser in glave ne bi vtaknil v področje, za katerega je splošno znano, da je smrtno nevarno.

Ker pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

(2) Glej Peter Grilc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, prva knjiga, stran 891, 892. (3) Glej Grilc navedeno delo, stran 899. (4) Za takšno pritožbeno trditev dejanske narave ni ne v dejanski podlagi sodbe ne v celotnem dokaznem gradivu nikakršne opore ter je v pritožbi podtaknjena – glej samo fotografije v priloženem spisu Ktr 246/2003. (5) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in nadaljnji).