Jedro

Varstvo starejšega delavca pred odpovedjo je zagotovljena tudi v postopku prisilne poravnave, ker prisilna poravnava ne pomeni prenehanja delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila dne 18.6.2003 dana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki št. 90/7-II z dne 1.8.1966 nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20.7.2003. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za ves čas, ko ni delal priznati vse pravice iz delovnega razmeja po pogodbi o zaposlitvi, med drugim tudi obračunati in izplačati nadomestila plače, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska (plačilni dan) nadomestila plače dalje, do plačila. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 150.725,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2003 dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da je tožnik v postopku prisilne poravnave skladno z določbo 114. člena ZDR varovan kot starejši delavec. V zvezi s tem ne sprejema tolmačenja sodišča prve stopnje, da so v postopku prisilne poravnave varovane posebne kategorije delavcev, saj skladno z dejstvom, da zakonodajalec takega varstva ni izrecno opredelil v poglavju, ki sicer določa pravice in obveznosti v postopku prisilne poravnave v zvezi z delovnimi razmerji, tako varstvo ni utemeljeno. Sicer pa je mnenja, da tudi sicer sodišče v dokaznem postopku ni ugotavljalo, kdaj bo tožnik dejansko izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pri tem je pavšalno in brez ustreznih za odločitev pomembnih podatkov zaključilo, da tožnik ne bo izpolnjeval minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbi 36. člena ZPIZ, pri čemer pa je spregledalo njene navedbe, da je tak zaključek mogoč le ob predhodni pridobitvi podatkov od pristojne institucije. V posledici navedenega je mnenja, da je sodišče preuranjeno, neutemeljeno in brez pomembnih in za presojo potrebnih podatkov zaključilo, da tožnik dne 20.7.2005 ne bo izpolnil pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Sodba ima zato bistvene pomanjkljivosti, zaradi katerih odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Enako velja tudi za odločitev o stroških postopka, saj obrazložitev te odločitve z izjemo potnih stroškov ne vsebuje navedbe priznanih in morebitnih zavrnjenih stroškov.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je izvedlo zadostne dokaze za ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja, pravilno je presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje v postopku tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002). Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku s strani tožene stranke z dne 18.6.2003, nezakonita. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je tožena stranka odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi z dne 1.8.1966 iz poslovnega razloga in sicer v posledici sprejete in potrjene prisilne poravnave med toženko in njenimi upniki. V postopku prisilne poravnave je bilo v programu opredeljeno prenehanje delovnih razmerjih večjemu številu delavcev zaradi finančne reorganizacije in je v posledici tega in v skladu s 106. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) bila dana odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi tožniku. Vendar, ker gre pri tožniku glede na datum njegovega rojstva (rojen 3.4.1947) za delavca, starejšega od 55 let, ki po določbi 201. člena ZDR uživajo posebno varstvo, bi moralo sodišče v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku upoštevati 114. člen ZDR, ki v 1. odst. določa, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, razen če mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino. Ker tožnik soglasja k odpovedi ni dal, iz tožnikove delovne knjižice pa je razvidno, da je imel ob prenehanju delovnega razmerja skupne delovne dobe 35 let, 5 mesecev in 22 dni, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tudi če bi tožnik prejemal nadomestilo za čas brezposelnosti nadaljnjih 24 mesecev, to je od dneva prenehanja delovnega razmerja 20.7.2003 do 20.7.2005, na ta dan ne bi izpolnjeval minimalnih pogojev za pridobitev starostne pokojnine, ki so predpisani v 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - prečiščeno besedilo - Ur.l. RS št. 26/2003), saj kljub doseženi starosti 58 let, ne bi dopolnil 40 let pokojninske dobe.

Upoštevaje vse navedeno in ob ugotovitvi, da je varstvo starejšega delavca v celoti zagotovljeno tudi v postopku prisilne poravnave, ker prisilna poravnava ne pomeni prenehanje delodajalca (2. odst. 114. člena ZDR), je pravilna pravna presoja sodišča prve stopnje, da je tožniku dana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in je v posledici tega sodišče pravilno ugodilo tudi tožnikovemu nadaljnjemu zahtevku po reintegraciji in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da odločitve sodišča o stroških postopka ni mogoče preizkusiti iz razloga opustitve obrazložitve priznanih stroškov po posameznih postavkah, pa je potrebno poudariti naslednje. Sodišče prve stopnje je sicer s tem, ko odločitve o stroških postopka ni obrazložilo, kršilo določbe postopka. Vendar, ker pri odločitvi o stroških postopka ne gre za odločilne razloge o glavni stvari, je potrebno ugotoviti, da predstavlja neobrazložitev stroškovnega dela izreka sodbe le relativno kršitev, zato ta del izreka v izpodbijani sodbi samo iz teh razlogov ni potrebno razveljaviti. Pritožbeno sodišče je v zvezi s pritožbenimi navedbami zato samo preizkusilo stroškovnik tožeče stranke in pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov upoštevalo veljavno odvetniško tarifo in da so stroški, ki jih mora tožena stranka povrniti tožniku, pravilno odmerjeni.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).