Jedro

Po presoji sodišča ravnanje Občine A, ki je sporne nepremičnine lastninila po prehodni določbi 64. člena Zakona o športu, pri presoji ugotovitve, kdo je zavezanec za vrnitev stvari v denacionalizacijskem postopku, nima vpliva. Po določbi 1. odstavka 51. člena ZDen je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem.

Izrek

Tožba se zavrne. Tožeča stranka je dolžna povrniti Občini A stroške postopka v višini 67.320,00 SIT v 15 dneh od prejema sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 28. 12. 2005 v II. točki izreka o delu, kjer kot zavezano stranko za izročitev nepremičnin navaja " Občino A" odpravi, in v tem delu nadomesti z novo osebo zavezane stranke, ki je "Športna zveza A" (točka 1 izreka), ustrezno spremeni tudi III točko izreka navedene odločbe in sicer tako, da se glasi "Športna zveza A je dolžna izročiti nepremičnine iz I. točke izreka te odločbe v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer" (točka 2 izreka), v ostalem pa je odločbo potrdila in jo pustila v veljavi (točka 3 izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je BB iz C v imenu pravnih naslednikov DD vložil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, v kateri je med drugim zahteval tudi vrnitev nepremičnin, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku, št. ... k.o. E, torej parcele s št. ... . Te nepremičnine so bile dne 24. 8. 1945 podržavljene bivšemu lastniku na podlagi odločbe Mestne zaplembne komisije v A, št. 172/45, po podržavljenju pa so postale družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe Zvezo telesno kulturnih organizacij A, pravno prednico Športne zveze A. Glede na sprejetje Zakona o športu (Ur.l. RS št. 22/98) v letu 1998, na podlagi katerega so se lastninile nepremičnine v družbeni lastnini ter glede na vsebino Sklepa o določitvi javnih športnih objektov občinskega pomena v Občini A iz leta 1999 ter na Sklep o spremembi tega sklepa iz leta 2003, je v pritožbenem postopku ostalo sporno vprašanje, kdo je zavezanec za vračilo obravnavanega podržavljenega premoženja. V zadevi je prvostopni organ izdal že dve odločbi, ki pa sta bili s strani pritožbenega organa odpravljeni, saj obakrat dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev o postavljenem zahtevku ni bilo nesporno ugotovljeno. Zoper drugo odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 27. 7. 2004 je bil sprožen upravni spor, v katerem je to sodišče izdalo sodbo opr. št. U ... z dne 15. 6. 2005 ter z njo zavrnilo tožbo BB. Sodišče je navedlo, da je v postopku bistvenega pomena, da se ugotovi, ali je Športna zveza A oziroma njena pravna prednica (Zveza telesnokulturnih organizacij A) v trenutku uveljavitve Zakona o športu imela obravnavane nepremičnine v lasti, saj so se po 64. členu navedenega zakona lahko lastninile le nepremičnine v družbeni lasti, glede na določbo 51. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 - 58/04, v nadaljevanju: ZDen) pa je zavezanec za vračilo premoženja v last in posest lahko le tista pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vračajo. Upravno sodišče je v omenjeni sodbi zavzelo še stališče, da Sklepa o določitvi javnih športnih objektov občinskega pomena v Občini A, ki je bil sprejet v smislu izvajanja 64. člena Zakona o športu, ni mogoče enačiti s pravnimi posli in enostranskimi izjavami volje v smislu določbe 88. člena ZDen, saj je podlaga za izdajo takega sklepa navedena v zakonu. Sodišče je opozorilo še na določbo 16. člena ZDen, ki jo je treba upoštevati v ponovljenem postopku in po kateri se lahko premoženje vrača v last in posest upravičencu le, če na njem nimajo lastninske pravice fizične ali civilno pravne osebe. Organ prve stopnje je v ponovljenem postopku opravil ustno obravnavo dne 9. 11. 2005, na kateri je Občina A ponovno prerekala svojo pasivno legitimacijo za vrnitev nepremičnin, saj v času uveljavitve ZDen ni bila, niti ni sedaj njihova dejanska oziroma zemljiškoknjižna lastnica. Pooblaščenec Športne zveze A pa je izjavil, da Športna zveza kot lastnik nepremičnin ne nasprotuje njihovi vrnitvi v naravi. Tožena stranka ugotavlja, da je iz vpisa v B list zk. vl. št. ... k.o. E razvidno, da so obravnavane nepremičnine s parc. št. ... leta 1958 postale družbena lastnina ter da je na podlagi pogodbe z dne 24. 8. 1981 opr. št. 46-126/81-5/PR, imetnik pravice uporabe postala Zveza telesnokulturnih organizacij A, ki je pravna prednica Športne zveze A. Navedeno pomeni, da so bile nepremičnine v času uveljavitve ZDen že v uporabi Športne zveze ter da nepremičnine niso bile podvržene lastninjenju. S Sklepom o določitvi javnih športnih objektov občinskega pomena v Občini A pod IV. točko 3. člena, je kot objekt občinskega pomena opredeljen tudi športno rekreacijski center F z zemljišči in objekti na teh zemljiščih in so med drugimi parcelami navedene tudi parcele št. ... k.o. E. V 6. členu navedenega Sklepa je določeno, da se "nepremičnine, določene s tem sklepom, na predlog pristojnega organa Občine A, vknjižijo v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča A kot lastnina Občine A". S sprejetjem Sklepa o spremembi sklepa o določitvi javnih športnih objektov občinskega pomena v Občini A je bil spremenjen prvo sprejeti Sklep in sicer tako, da je v VI. točki 2. člena navedeno, da se "športni objekt Športno rekreacijski center F s tem sklepom določa za javni športni objekt občinskega pomena v lasti Športne zveze A kot pravnega naslednika Zveze telesnokulturnih organizacij A, imetnika pravice uporabe navedenih nepremičnin". Zato tožena stranka zaključi, da je nesporno, da Občina A resnično ni zavezanka za izročitev obravnavanih nepremičnin, saj ni bila njihova lastnica niti v času uveljavitve Zakona o denacionalizaciji, niti ni njihova lastnica danes, pač pa je treba kot zavezanko za vrnitev podržavljenega premoženja imenovati Športno zvezo A, ki ima sporne nepremičnine danes v svoji lasti, istočasno pa je tudi pravna naslednica Zveze telesnokulturnih organizacij A, ki je bila imetnica pravice uporabe na obravnavanih objektih od leta 1981 naprej. Ker resnična zavezanka za izročitev spornih nepremičnin tekom postopka nikdar ni ugovarjala njihovi vrnitvi v naravi, oziroma je na ustni obravnavi dne 9. 11. 2005 celo podala izjavo, da vrnitvi nepremičnin s parc. št. ... k.o. E v naravi ne nasprotuje, je tožena stranka prvostopno delno odločbo odpravila in jo v istem obsegu nadomestila tako, da je v izreku odločbe kot zavezanka za izročitev nepremičnin navedena Športna zveza A. Glede ostalih okoliščin pa obravnavana zadeva ni sporna, zato ostane prvostopna dela odločba v preostalem delu v veljavi.

Tožeča stranka BB vlaga tožbo v upravnem sporu. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da je zavezanec za vračilo oziroma izročitev nepremičnin Športna zveza A in ne Občina A. Po mnenju tožnika je Občina A s tem, ko je v letu 1999 sprejela Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena (Uradni list RS, št. 28/99), na podlagi Zakona o športu postala lastnica in zavezanka za vračilo v postopku denacionalizacije. Sprememba tega Sklepa, ki jo je Občina A sprejela v letu 2003 (Uradni list RS, št. 31/03) je po mnenju tožeče stranke v nasprotju s 64. členom Zakona o športu. Navedena določba je jasna in nedvoumno določa, da postane lokalna skupnost lastnica objektov, ki jih skladno z roki in po predpisanem postopku določa kot objekte občinskega pomena. Občina A je spremembo Sklepa v letu 2003 sprejela samo zato, ker je ugotovila, kaj pomeni v tem postopku denacionalizacije in kaj to pomeni pri nadaljnjem uveljavljanju upravičenj na podlagi Zakona o denacionalizaciji. Gre za izigravanje Zakona o denacionalizaciji kot Zakona o športu ter zlorabo pravic v škodo upravičenca do denacionalizacije. V nadaljevanju tožbe tožnik povzema kronološko dogajanje v zvezi z odločanjem o zahtevi o denacionalizaciji in navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ne vztraja več, da je Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena iz leta 1999 ničen, ampak je pravno veljaven in še več, pravno veljaven je tudi Sklep o spremembi sklepa, ki ga je Občina A je sprejela leta 2003, po tem, ko so pretekli že vsi roki za vsa ravnanja po 64. členu Zakona o športu. Po mnenju tožnika je nedopustno in nezakonito ravnanje Občine A, da si uzurpira pravico in mimo predpisanih rokov spreminja sprejete sklepe, še bolj nedopustno in še bolj nerazumljivo pa je, da ima tako nezakonito ravnanje podporo tudi pri toženi stranki. Ob tem ni nepomembno, da tožena stranka kot pritožbeni organ, čeprav odloči smiselno enako, spreminja pravno podlago in razloge za svojo odločitev. Zato tožnik sodišču predlaga, da ugotovi, da je Sklep o spremembi sklepa o določitvi javnih športnih objektov občinskega pomena v Občini A v delu, ki se nanaša na parc. št. ... k.o. E (Uradni list RS, št. 31/03) ničen, da odpravi izpodbijano odločbo in da potrdi odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 28. 12. 2005. Tožba je bila posredovana v odgovor strankama z interesom, to je Občini A in Športni zvezi A, ter zastopniku javnega interesa GG, ki je prijavil udeležbo v tem postopku z vlogo št. ... z dne 22. 6. 2006. Stranka z interesom Občina A v odgovoru na tožbo prereka tožbo in tožbeni zahtevek ter predlaga, da sodišče prvenstveno tožbo zavrže, podredno pa zavrne kot neutemeljeno, ter da tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne stroške tega spora. Tožba glede točke 1 tožbenega zahtevka, v katerem tožeča stranka predlaga, da naj sodišče ugotovi, da je Sklep o spremembi sklepa o določitvi javnih športnih objektov občinskega pomena v Občini A v delu, ki se nanaša na parc. št. ... k.o. E (Uradni list RS, št. 31/03) ničen, je nedovoljena. Gre namreč za splošni pravni akt, zoper katerega pa ni možno sodno varstvo v upravnem sporu. Zato stranka z interesom predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek glede točke 1 zavrže na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - 45/06 - odl. US, v nadaljevanju: ZUS). Kolikor pa bi sodišče navedeni Sklep štelo kot upravni akt, zoper katerega bi bilo mogoče uveljavljati sodno varstvo v upravnem sporu, pa je tožba prepozna. Glede zahtevka pod točko 2 stranka z interesom navaja, da tožnik nima pravnega interesa. Tožeča stranka namreč izpodbija odločitev oziroma upravni akt, s katerim je bilo denacionalizacijskemu upravičencu, to je pravnemu predniku tožnika, v celoti vrnjeno podržavljeno nepremično premoženje. Navedeno pa pomeni, da ni podana pravna korist za vložitev tožbe, saj je vlagatelj v denacionalizacijskem postopku v celoti uspel s svojim zahtevkom. Nedovoljen pa je tudi tožbeni zahtevek pod točko 3, saj se v upravnem sporu lahko skladno z določbo 31. člena ZUS zahteva oziroma uveljavlja le odprava upravnega akta ali izdaja upravnega akta v primeru molka upravnega organa. Sicer pa Občina A prereka tožbene navedbe in zahtevek tudi po vsebini. Kronološki prikaz odločanja v denacionalizacijskem postopku ni sporen, tožena stranka pa je vezana na odločitve in napotke višjih organov, v tem primeru Upravnega sodišča. Zato je bila tožena stranka primorana prvotno svoje stališče, da je bil Sklep o določitvi javnih športnih objektov občinskega pomena v Občini A, glede na določbo 88. člena ZDen ničen, v ponovljenem postopku spremeniti glede na sodbo naslovnega sodišča opr. št. U 1700/2004. Ker ni sporen Sklep Občine A iz leta 1999, tudi ni sporen Sklep o njegovi spremembi iz leta 2003. Neutemeljeni so očitki tožeče stranke o domnevni zlorabi pravic v škodo upravičenca do denacionalizacije, saj bi Občina A zlorabila pravice v škodo upravičenca do denacionalizacije le v primeru, če bi le-ta kakorkoli karkoli storila v smeri otežitve ali preprečitve vrnitve podržavljenih nepremičnin, česar pa Občina A ni storila. Zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja je lahko le tisti, v lasti katerega se nahaja premoženje, ki je predmet denacionalizacije. Glede spornega premoženja pa je več kot očitno, da to ni nikoli spadalo v premoženje Občine A niti ob uveljavitvi ZDen, niti v času izdaje sporne denacionalizacijske odločbe.

Tožeča stranka odgovarja na navedbe stranke z interesom in meni, da je imela tako občina A kot tudi vlagatelj zahteve za denacionalizacijo še kako velik pravni interes glede določitve zavezanca za vračilo za denacionalizacijo. Da so navedbe tožnika pravno relevantne še dokazujeta že dve odločbi Upravne enote A, ki sta obe po opravljenem postopku odločili, da je zavezanka za vračilo prav Občina A, ki se je najprej strinjala, da je zavezanka in se je bila celo pripravljena dogovoriti o poravnavi. Občina A v času, ki ga je določal Zakon o športu, sama sprejela tudi Sklep, s katerim je določila, da so navedene nepremičnine premoženje občinskega pomena in last Občine A. Štiri leta kasneje, po tem, ko je bila postavljena legitimna in na zakonu temelječa zahteva vlagatelja za denacionalizacijo glede plačila zaradi zmanjšanja vrednosti premoženja, ki se vrača v naravi in ko je bila postavljena zahteva za plačilo odmene zaradi nezmožnosti uporabe nacionaliziranega premoženja, pa si je Občina A premislila in sprejela Sklep o spremembi sklepa o določitvi javnih športnih objektov občinskega pomena v Občini A (Uradni list RS, št. 31/03). Ni vseeno, ali je zavezanec za vračilo in s tem tudi zavezanec za plačilo odmene zaradi nezmožnosti uporabe nacionaliziranega premoženja Občina A kot premožni pravni subjekt, ali pa je to Športna zveza A, ki se financira iz občinskega proračuna in ima le omejen obseg svojih lastnih sredstev. Ni mogoče trditi, da tožnik nima pravne koristi za vložitev tožbe, saj je prav zaradi te pravne koristi, ki po samem zakonu gre tožniku (odmena zaradi nezmožnosti uporabe premoženja in pravica do odškodnine zaradi bistveno zmanjšane vrednosti premoženja, ki se vrača v naravi), Občina A vlagala svoje ugovore, pritožbe in odgovor na tožbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je še vedno sporno vprašanje, kdo je zavezanec za vrnitev stvari. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo spremenila odločbo prve stopnje in kot stranko, zavezano za izročitev nepremičnin, določila Športno zvezo A namesto Občine A. V obravnavanem primeru gre za športne objekte, ki jih je bilo mogoče lastniniti po 64. členu Zakona o športu, saj so bili družbena lastnina na dan uveljavitve Zakona o športu, to je 4. 4. 1998. Vendar pa po presoji sodišča ravnanje Občine A, ki je sporne nepremičnine lastninila po prehodni določbi 64. člena Zakona o športu, pri presoji ugotovitve, kdo je zavezanec za vrnitev stvari v denacionalizacijskem postopku, nima vpliva. Po določbi 1. odstavka 51. člena ZDen je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Nesporno je, kot je navedla že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da so obravnavane nepremičnine s parc. št. ... leta 1958 postale družbena lastnina ter da je na podlagi pogodbe z dne 24. 8. 1998 imetnik pravice uporabe postala Zveza telesno kulturnih organizacij A, ki je pravna prednica Športne zveze A. Nesporno je torej, da so bile nepremičnine v času uveljavitve ZDen že v uporabi Športne zveze A. V ponovljenem postopku je bila Športna zveza A povabljena v postopek in kot je razvidno iz podatkov v upravnih spisih, ni nasprotovala vrnitvi spornih nepremičnin v naravi in tako tudi po presoji sodišča ni podana ovira za vračanje nepremičnin v naravi po 16. členu ZDen. Tako so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, s katerimi tožeča stranka nasprotuje določitvi zavezanca za vračilo predmetnih nepremičnin, saj je bilo po presoji sodišča dejansko stanje v ponovljenem postopku popolnoma in v celoti ugotovljeno, torej tako, da je dalo podlago za uporabo določb ZDen, kot jih je uporabila tožena stranka v izpodbijani odločbi. V prejšnjih postopkih je prihajalo do napačnih odločitev glede zavezanca za vrnitev stvari v denacionalizacijskem postopku. Na to je opozarjala tožena stranka v odločbi z dne 27. 7. 2004 in Upravno sodišče Republike Slovenije, ki je presodilo to odločbo s sodbo opr. št. U 1700/2004. Že v tej sodbi je sodišče sklepalo, da gre za nepremičnine v družbeni lasti, na katerih je imela Zveza telesno kulturnih organizacij A kot civilno pravna oseba pravico uporabe. To je po presoji sodišče nesporno ugotovljeno. Predmetne nepremičnine so se kasneje po 64. členu Zakona o športu (ker so bile v družbeni lasti) lastninile. Lastninjenje je bilo v pristojnosti lokalne skupnosti. Organ prve stopnje je v ponovljenem postopku razčistil tudi dejansko stanje glede 16. člena ZDen. Sodišče zato nima pomislekov o pravilnosti in zakonitosti odločitve tožene stranke. Pripominja še, da tožbeni ugovori glede tega, kakšno je premoženjsko stanje zavezanca za vrnitev stvari v denacionalizacijskem postopku, ne vpliva na odločitev.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Skladno z določbo 23. člena ZUS je tožeča stranka dolžna poravnati stranki z interesom, občini A, stroške v višini 67.320,00 SIT. Ob upoštevanju Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 67/03 in 70/03 - popravek) in Tarifne številke 30, v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 36/04, dalje ZPP-UPB) v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS, je sodišče navedene stroške odmerilo kot sledi: 500 točk za sestavo odgovora na tožbo in za administrativne stroške 2%, to je v višini 10 točk. Skupno torej 510 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT znaša 56.100,00 SIT. Pripadajoč 20% DDV znaša 11.220,00 SIT, kar skupno znaša 67.320,00 SIT. Ostale priglašene stroške je sodišče zavrnilo kot nepotrebne.