Jedro

Vsako zakonsko domnevo, tako tudi domnevo iz prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ul. SRS št. 14/89, p.b.) o enakem deležu zakoncev na skupnem premoženju, je mogoče izpodbiti. Višina določenih deležev je stvar uspeha v pravdi, ki temelji na dokazno ugotovljenih različnih oblikah prispevkov vsakega od zakoncev pri pridobivanju in ohranjanju skupnega premoženja.

Ob upoštevanju različnih denarnih vlaganj obeh pravdnih strank, različnega osebnega prispevka, nadalje obsežne pomoči v gospodinjstvu, ki jo je tožnici nudila njena mati, materinega namenskega darila tožnici 7.000 DEM za nakup garaže ter tožničinih dohodkov iz njenega posebnega premoženja (najem nepremičnin) tudi revizijsko sodišče nima pomislekov v materialnopravno pravilnost prisoje deležev pravdnih strank v razmerju 75% : 25%.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank izkupiček od prodanega čolna in motorja zanj v skupnem znesku 3.600 DEM (izrek v 1. točki) in polovica kupnine za prodano nepremičnino v k.o... (izrek v 2. točki), druga polovica te kupnine pa je tožničino posebno premoženje (izrek v 3. točki).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožničino posebno premoženje garaža ob G. v L. (izrek v 4. točki) in devizni prihranki v višini 70.000 DEM (izrek v 5. točki). Ugotovilo je, da znaša tožničin delež na skupnem premoženju 75%, toženčev pa 25% in presežni tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (izrek v 6. točki). Tožencu je naložilo, da mora plačati tožnici 35.950 DEM z obrestmi, ki veljajo za hranilne vloge v DEM na vpogled, od 24.2.1994 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Ljubljanske banke d.d. na dan plačila, presežni dajatveni zahtevek pa je zavrnilo (izrek v 7. točki) in še odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov (izrek v 8. točki). Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovi pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, vsebovan v 2., 3., 7. in 8. točki izreka sodbe prve stopnje, glede izreka v 6. točki pa naj se ugotovi, da je delež pravdnih strank na skupnem premoženju enak, podrejeno pa naj se njegovi pritožbi ugodi tako, da se v izpodbijanem delu sodba prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ker ima izpodbijana sodba o odločilnih dejstvih nejasne razloge, ki so si med seboj v nasprotju ali pa jih sploh nima. Druga polovica kupnine za nepremičnino ne more predstavljati skupnega premoženja pravdnih strank, saj je v kupni pogodbi kot kupec te polovice naveden le toženec. Ker je bila tožnica lastnica preostale polovice na podlagi dedovanja, je bil tudi namen pravdnih strank, da postane le toženec lastnik kupljene polovice. Kreditna pogodba se glasi na občutno prenizek znesek, da bi bila lahko osnova za ta nakup. Pravdni stranki sta si ob prodaji kupnino razdelili. Tožničina pooblaščenka v zahtevi z dne 23.11.1993 ni zajela tega zneska. Sodišče druge stopnje je kljub obširni utemeljitvi obšlo analizo dokazov v zvezi s tem delom premoženja, zato manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Podobno velja glede okoliščine v zvezi z železno blagajno, kjer naj bi tožnica hranila svoje prihranke, toženec pa naj bi si to prisvojil. Tudi to je začela tožnica zatrjevati šele v tej pravdi, ne pa že v nepravdnem postopku. Tožničina izpoved ni verodostojna, saj nekatere od njenih trditev niso bile potrjene. V tej smeri manjkajo razlogi v sodbi druge stopnje, in sicer zakaj pritožbeno sodišče ne sprejema teh pritožbenih navedb. Zmotna uporaba materialnega prava je podana pri določitvi deležev na skupnem premoženju. Pri tem toženec opozarja na prikaz ustvarjenih rednih in izrednih dohodkov obeh pravdnih strank v svoji pritožbi, iz katerega izhaja, da so bili njegovi dohodki za 1/5 višji od tožničinih. Sodišči nižje stopnje nista upoštevali, da je tožnica po smrti njunega skupnega otroka skrbela predvsem za svojega sina iz prvega zakona, toženec pa je kljub temu nosil polovico stroškov za celotno družino in ne samo 1/3. Nobeno od sodišč ni upoštevalo toženčevega prispevka k ohranjevanju skupnega premoženja, kot je to sam podrobno opisal, torej nista upoštevali vseh potrebnih elementov za ugotavljanje deležev zakoncev na skupnem premoženju. Večji delež enega zakonca je izjema, ki mora biti evidentno dokazana, v tej pravdni zadevi določeni deleži pa nakazujejo, da naj bi pri tožencu šlo za popolno ignoranco pri pridobitvi skupnega premoženja.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane odločbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Podana pa tudi ni v reviziji uveljavljana procesna kršitev. Vse kar toženec v reviziji opredeljuje kot manjkajoče, nejasne ali nasprotne si razloge o odločilnih dejstvih in se nanaša na okoliščine v zvezi z nakupom druge polovice nepremičnine v k.o... ter na dogajanje v zvezi z železno blagajno, vsebinsko in dejansko pomeni uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to pa glede na izrečno določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec ni niti zatrjeval, da bi kupnino za 1/2 nepremičnine plačal s svojim posebnim premoženjem, trditve, da si je pomagal s posojilom svoje matere, pa ni dokazal. Zato je zaključilo, da je bila osnova za ta, v času trajanja zakonske zveze izveden nakup kreditna pogodba, kot je ves čas postopka zatrjevala tožnica, ki svoje izpovedi o tem nakupu v nasprotju s tožencem ni spreminjala. Pravilno je poudarilo, da je na tak način pridobljeno premoženje skupno, in sicer ne glede na okoliščino, kateri od zakoncev odplačuje kredit. Sodišče druge stopnje je dokazno oceno o načinu pridobitve tega dela premoženja potrdilo. Odgovorilo je na pomembnejše ugovore iz toženčeve pritožbe. Na vse dejanske okoliščine, ki jih toženec v reviziji ponavlja, vsebovala pa jih je tudi njegova pritožba, pritožbenemu sodišču niti ni bilo potrebno odgovoriti, ker glede na doslej pojasnjeno te okoliščine niso bile odločilne. Sodišče druge stopnje je ravnalo v skladu z določbo drugega odstavka 375. člena ZPP, ko je odgovorilo le na tiste navedbe (sicer 16 strani dolge) pritožbe, ki so odločilnega pomena. Vse doslej povedano velja tudi za revizijske trditve v zvezi z železno blagajno, v kateri je tožnica hranila devizna sredstva in ki jo je toženec odnesel v času njene odsotnosti zaradi operacije v bolnici. Tudi tu toženec nedovoljeno skuša izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in kot ga je potrdilo sodišče druge stopnje. Končno toženec ne more v reviziji izpodbijati verodostojnosti tožničine izpovedi. Na njegov enak pritožbeni ugovor je sodišče druge stopnje odgovorilo in ga z razlogi na drugi polovici tretje strani svoje odločbe pravilno in preprečljivo zavrnilo. Zato ne drži revizijska trditev, da sodišče druge stopnje ni navedlo, zakaj ne sprejema toženčevega ugovora glede tožničine izpovedi.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da toženec niti v pritožbi niti v reviziji ni pojasnil, zakaj se ne strinja z odločitvijo obeh nižjih sodišč glede pridobljene kupnine od prodaje druge polovice nepremičnine v k.o... Ves čas postopka ni bilo sporno, da je tožnica polovico teh nepremičnin podedovala, to toženec potrjuje tudi v reviziji, ne pojasni pa, zakaj izpodbija odločitev, vsebovano v 3. točki izreka sodbe prve stopnje, da je zato polovica kupnine, pridobljene s kasnejšo prodajo teh nepremičnin, tožničino posebno premoženje. V tem delu sta ostali pritožba in revizija neobrazloženi. Zato je materialnopravno pravilna odločitev obeh nižjih sodišč, da je kupnina, pridobljena s prodajo tožničinega posebnega premoženja, tudi njeno posebno premoženje. Ker sta obe nižji sodišči ugotovili, da je bila preostala polovica teh nepremičnin kupljena v času trajanja zakonske zveze in brez izkazanih posebnih vlaganj toženca, je bila druga polovica teh nepremičnin skupno premoženje, pridobljena kupnina od kasnejše prodaje pa prav tako.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da pri izpodbijanju odločitve o deležu pravdnih strank na skupnem premoženju ni podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vsako zakonsko domnevo, tako tudi domnevo iz prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ul. SRS št. 14/89, p.b.) o enakem deležu zakoncev na skupnem premoženju, je mogoče izpodbiti. Višina določenih deležev je stvar uspeha v pravdi, ki temelji na dokazno ugotovljenih različnih oblikah prispevkov vsakega od zakoncev pri pridobivanju in ohranjanju skupnega premoženja. Katere so te različne oblike prispevkov, sta tožencu izčrpno pojasnili že obe nižji sodišči. Zato toženec neutemeljeno uveljavlja predvsem svoje (po revidentovi oceni za 1/5) višje dohodke, ki jih očitno šteje za najbolj pomembno okoliščino. Tudi sklicevanje na v pritožbi opravljen matematični prikaz različnih denarnih prejemkov pravdnih strank ni utemeljeno iz razlogov, ki jih je pojasnilo pritožbeno sodišče. Pri tem toženec prezre dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica, upoštevaje prejemke od oddaje svojih nepremičnin ter izredno delo in iz njega izhajajoče dohodke pri pisanju knjige, sodelovanju na strokovnih seminarjih, inštruiranju itd, prejemala skupno višje dohodke od toženca, da je svojo plačo porabila za kritje družinskih potreb, toženec sam pa je po drugi strani izpovedal, da je prispeval le polovico plače, drugo polovico pa je hranil in te prihranke šteje za svoje posebno premoženje. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil tožničin denarni prispevek za kritje družinskih potreb dvakrat višji od toženčevega. Pravilno je poudarilo, da je toženec prejemke iz naslova dnevnic in potnih stroškov moral delno tudi namensko porabiti, kljub temu pa je tudi te prejemke upoštevalo pri skupni višini toženčevih dohodkov. Tožničin osebni prispevek k potrebam družinske skupnosti pa je tudi bil znatno obsežnejši od toženčevega. Pri tem dokaznem zaključku sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja tudi na toženčevo izpoved, da je bil povprečno zaradi službenih potovanj odsoten od doma od 100 do 120 dni na leto, v preostalem času pa njegov osebni prispevek tudi ni bil enakovreden tožničinemu. Ob upoštevanju različnih denarnih vlaganj obeh pravdnih strank, različnega osebnega prispevka, nadalje obsežne pomoči v gospodinjstvu, ki jo je tožnici nudila njena mati, materinega namenskega darila tožnici 7.000 DEM za nakup garaže ter tožničinih dohodkov iz njenega posebnega premoženja (najem nepremičnin) tudi revizijsko sodišče nima pomislekov v materialnopravno pravilnost prisoje deležev pravdnih strank v razmerju 75% : 25%. Take prisoje ne more izpodbiti v reviziji poudarjena okoliščina, da naj bi toženec tudi po letu 1985 prispeval 1/2 stroškov za celotno družino, čeprav naj bi bil dolžan le še 1/3. Pri tej trditvi toženec posredno izpodbija prej omenjeno dejansko ugotovitev, da je bil že tožničin denarni prispevek h kritju teh stroškov dvakrat višji od toženčevega, pozablja pa tudi na lastno izpoved, da se je tožnica po tem obdobju še bolj posvetila pridobivanju dohodkov z izrednim delom. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da naj nobeno od sodišč ne bi omenilo njegovega prispevka k ohranjevanju skupnega premoženja in drugih oblik dela. Predvsem je ta očitek nekonkretiziran in že iz tega razloga neupošteven, je pa tudi v nasprotju z odločitvijo o višini njegovega deleža na skupnem premoženju in z razlogi sodbe prve stopnje na straneh 9 - 11. Pri izpodbijanju odločitve o dajatvenem delu (izrek v 7. točki sodbe prve stopnje) je revizija le posredno obrazložena, ko izpodbija odločitev o deležu pravdnih strank na skupnem premoženju in odločitvi o tem, kakšno premoženje predstavlja prejeta kupnina za nepremičnino v k.o... Zato je revizijsko sodišče v tem delu opravilo le uradni preizkus. Prisojeni znesek predstavlja tožnici prisojeni delež na prejeti kupnini od prodaje čolna in motorja (proti odločitvi v 1. točki izreka sodbe prve stopnje se toženec niti ni pritožil), delež na prejeti kupnini od prodaje skupnega dela nepremičnin in prejeto kupnino od prodaje le tožnici lastne podedovane polovice nepremičnin. Toženec ni uspel izpodbiti odločitev obeh nižjih sodišč o skupnem premoženju, deležu na njem in tožničinem posebnem premoženju. Tisto, kar je bilo prodano v času trajanja zakonske zveze, denar pa se po ugotovitvah obeh nižjih sodišč nahaja pri tožencu, je toženec v prisojenem znesku dolžan plačati tožnici.

Ker uradno upoštevni in v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo na podlagi 393. člena ZPP toženčevo revizijo zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev o njegovih revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku te revizijske odločbe.