Jedro

Ker pri tožniku ni podana popolna gibljivost enega ali več segmentov hrbtenice oziroma popolna izguba funkcije, temveč le zavrta gibljivost, ni podana telesna okvara in nima pravice do invalidnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 3. 2008 in št. ... z dne 21. 5. 2008, da se tožniku prizna pravica do invalidnine za 80 % telesno okvaro kot posledico poškodbe pri delu in bolezni ter, da se toženi stranki naloži, da v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo odloči o višini in izplačevanju invalidnine. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338 čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo zahtevek za priznanje 80 % telesne okvare, kot posledice poškodbe pri delu in bolezni ter priznanje invalidnine. Izvedenec, specialist ortoped, ni upošteval zdravstvene dokumentacije, zlasti tudi ne radiološkega izvida Zdravstvenega doma ... z dne 16. 8. 2010, ki ga je sam zahteval. Na pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju je tožnik opozoril v vlogi z dne 11. 10. 2010 ter predlagal zaslišanje izvedenca. Ker je tudi po zaslišanju dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je predlagal, da sodišče postavi drugega izvedenca, o tem dokaznem predlogu pa sodišče ni odločilo in razlogov za zavrnitev predloga tudi ni obrazložilo. Izvedensko mnenje je očitno pristransko, sodišče je z odločitvijo ugodneje obravnavalo toženo stranko. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja je nujno pridobiti novo izvedensko mnenje, šele na tej podlagi bo mogoče pravilno uporabiti materialno pravo. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Iz listin v upravnem spisu, zlasti sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 96/2002 z dne 6. 5. 2003, sledi, da je bila tožniku od 9. 3. 1982 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. V predsodnem postopku je osebni zdravnik v predlogu za uvedbo postopka za uveljavitev pravice do invalidnine z dne 18. 2. 2008 navedel, da je bil v letu 1997 ambulantno zdravljen zaradi supraventrikularne tahikardije, leta 2003 je bil operiran zaradi desno stranske ingvinalne kile, sicer pa ga ambulantno obravnava zaradi hiperplazije prostate in bolečin v križu. Navedel je tudi, da je tožnik klinično zdrav človek ter da je predlog za uveljavitev dodatnih pravic izpolnil na njegovo posebno zahtevo. Predlogu je priložil izvid nevrološke ambulante SB ... z dne 11. 2. 2008, ker se ugotavlja, da gre pri tožniku za kronične glavobole, ki so najverjetneje posledica prestalega pretresa možganov v letu 1978. Dodatno so se pojavile težave zaradi degenerativnih sprememb vratne in ledvene hrbtenice. V tej dokumentaciji ni ugotovitev o obstoju telesne okvare.

Pravica do invalidnine je dodatna pravica, ki si jo zavarovanci zagotavljajo z obveznim zavarovanjem, kot določa 4. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), podlaga za priznanje te pravice pa je ugotovljena telesna okvara, kot je definirana v 1. odst. 143. čl. ZPIZ-1. Telesna okvara je podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Po 3. odst. omenjenega člena vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar, določi minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo. V Republiki Sloveniji se po prehodni določbi 454. čl. ZPIZ-1 do izdaje novih uporabljajo prejšnji podzakonski akti, kar pomeni, da je še v uporabi seznam telesnih okvar, določen s Sporazumom o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89). Tožnik je v tožbi in kasnejših vlogah ter na naroku navajal, da ima zdravstvene težave zlasti zaradi hrbtenice, glavobolov, na nastanek telesne okvare pa naj bi vplivale tudi ostale bolezni, navedene v izvidih. Poglavje VIII omenjenega Sporazuma kot telesno okvaro določa motnje, zmanjšanje ali izgubo funkcije hrbtenice, pri čemer je definicija nadalje razdeljena na 1. cervikalni sindrom, 2. torakalni sindrom in 3. lumbalni sindrom z ustreznimi opisi. Telesna okvara se izraža predvsem kot izguba funkcije enega ali več segmentov hrbtenice. Tožnik je zdravstvene težave v zvezi s hrbtenico navedel na splošno in ni zatrjeval za kakšno motnjo, zmanjšanje ali izgubo funkcije naj bi pri njem šlo v okviru opisov iz omenjenega Sporazuma. Čeprav je imel strokovno pomoč pooblaščenca tudi ni navedel konkretnih dejstev, iz katerih bi sodišče lahko sklepalo na obstoj telesne okvare po Sporazumu. Predlagal je postavitev izvedenca nevrologa ali ortopeda in takšnemu predlogu je sodišče na naroku 6. 11. 2009 ugodilo. Tožnik k sklepu o postavitvi izvedenca z dne 13. 7. 2010 (list št. 22 v spisu), ki je bil pravilno vročen njegovi tedanji pooblaščenki, ni imel pripomb, niti glede samega izvedenca, niti glede naloge, ki jo je sodišče odredilo.

V sestavi invalidskih komisij, ki sta na podlagi 1. in 3. odst. 261. čl. ZPIZ-1 v postopku pri toženi stranki podali mnenje o telesni okvari ni sodeloval specialist ortoped. V obeh, tako prvostopenjski kot drugostopenjski sta sodelovala specialista nevropsihiatra, pri delu prvostopenjske tudi specialist internist diabetolog in pri delu invalidske komisije druge stopnje specialistka medicine dela. Prvostopenjska invalidska komisija je tožnika osebno pregledala in ugotovila kronični popoškodbeni glavobol, kar je zdravstvena okvara, ki ni navedena v omenjenem Sporazumu o seznamu telesnih okvar. Po 14. čl. Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 118/2005 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik), sprejetem na podlagi 7. odst. 261. čl. ZPIZ-1, so invalidske komisije pri podajanju izvedenskega mnenja dolžne upoštevati seznam telesnih okvar. V pravilnost mnenja izvedenskih organov tožene stranke sodišče druge stopnje ne dvomi, saj je v 7. odst. 36. čl. Pravilnika dopuščena možnost, da mnenje o telesni okvari poda zdravnik izvedenec kot posameznik, tožnikovo zdravstveno stanje pa sta na vsaki stopnji predsodnega postopka obravnavala dva specialista.

Mnenje izvedenca ortopeda je poglobljeno, temeljito, opredelil se je do predloženih zdravniških izvidov ter tožnika osebno pregledal. Čeprav je pooblaščenka tožene stranke na naroku 8. 11. 2010 pravilno opozorila, da sodišče po 1. odst. 63. čl. v zvezi s 1. odst. 73. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) presoja dokončno odločbo, torej sporno razmerje presoja po dejanskem in pravnem stanju, kakršno je obstajalo ob njeni izdaji, in zato ni mogoče upoštevati ugotovitev ter medicinskih izvidov, nastalih po izdaji dokončne odločbe, je izvedenec dodatno pridobil funkcionalne slike vratne in ledvene hrbtenice, rentgensko slikanje je bilo po podatkih v sodnem spisu opravljeno 16. 8. 2010. Tudi po oceni dodatnih izvidov je ugotovil, da na podlagi rentgenske diagnostike, klinične slike in vseh, do izdelave mnenja opravljenih diagnostičnih preiskavah in pregledih, pri tožniku ni mogoče ugotoviti telesne okvare.

Ob zaslišanju je še dodatno pojasnil, da izguba dinamičnih segmentov v hrbtenici pomeni negibnost posameznih vretenc med seboj. Ugotovljeni pomik vretenca L4 dejansko pomeni, da je vretence gibljivo, kar potrjuje ugotovitev, da pri tožniku ne gre za izgubo dinamičnega segmenta. Še celo kasnejši izvidi, kot na primer CT opravljen 23. 11. 2009, niso pokazali kakšnih večjih degenerativnih sprememb, kar potrjuje, da pri tožniku ni izgube dinamičnih segmentov in s tem telesne okvare.

Sodišče prve stopnje res ni izrecno obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga, da se pridobi mnenje drugega izvedenca. Zavrnitev smiselno pomeni sklep sodišča, sprejet na zadnjem naroku, da se dokazovanje zaključi. Tožeča stranka je zatrjevala, da bi drug izvedenec lahko pojasnil, ali je zavrta gibljivost telesna okvara. Sporazum o seznamu telesnih okvar izraza „zavrta gibljivost“ ne določa. V 1. točki VIII. Poglavja (Motnje, zmanjšanje ali izguba funkcije hrbtenice) opredeljuje telesno okvaro kot popolno izgubo funkcije enega segmenta cervikalne regije ali kot popolno negibljivost v enem segmentu v smislu končne faze (točka 1.a). Uporablja se torej izraz „popolna negibljivost“ enega ali več segmentov oz. „popolna izguba funkcije“. Izvedenec je pojasnil, da je izpad dinamičnega segmenta hrbtenice možno ugotoviti samo s funkcionalnim slikanjem, kar je bil na njegovo zahtevo opravljeno, funkcionalne slike si je ogledal in vztrajal, da tožnik telesne okvare nima. Če sodišče v sklepu o zavrnitvi predlaganih dokazov ne navede razlogov za zavrnitev, to lahko pomeni relativno bistveno kršitev postopka, ki jo sodišče druge stopnje na pritožbo upošteva, če bi opustitev obrazložitve zavrnitve predlaganega dokaza lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca ortopeda izvedlo, tožnik pa ni podal nobenih konkretnih navedb, v čem naj bi bilo izvedensko mnenje pomanjkljivo in v nasprotju z ostalimi predloženimi listinami, iz katerih bi izhajala vsaj domneva, da je pri njem lahko podana telesna okvara. Zato je sodišče druge stopnje prepričano, da omenjena pomanjkljivost prvostopenjske sodbe na zakonitost odločitve ne vpliva.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep, sprejet na podlagi 1. odst. 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP, da tožnik stroške pritožbe nosi sam.