Jedro

ZDR-1 sploh ne predvideva, da bi se odpoved izdala v obliki upravne oziroma sodne odločbe, z uvodom, izrekom in obrazložitvijo odločbe. Tudi, če se je tožena stranka za takšno obliko odpovedi odločila, to ne pomeni, da je sodišče vezano zgolj na izrek, ne da bi se upoštevalo vsebina "obrazložitve". Odpoved je potrebno obravnavati celovito, pri čemer je sodišče vezano na dejanske opredelitve odpovednega razloga, kot izhaja iz odpovedi, torej tudi iz obrazložitve odpovedi, in ne zgolj iz "izreka".

Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da nedovoljeno predčasno odhajanje z dela pred koncem delovnega časa ne pomeni hujše kršitve delovnih obveznost. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo določbo tretjega odstavka 79. člena ZVZelP-1, ki določa, da če je za posamezno delo s predpisi določena obvezna primopredaja službe, se čas primopredaje delavca, ki prevzema delo, ne šteje v čas trajanja izmen. Tožnik je namreč nepravilno štel, da lahko zapusti delovno mesto, ker se mu čas primopredaje šteje v delovni čas oziroma bi zaradi opravljene primopredaje delal več kot 12 ur. V zvezi s tem je sodišče pravilno zaključilo, da ureditev delovnega časa na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik, odstopa od splošne ureditve zaradi specifike del železniškega prometa, saj gre za varnostno kritične naloge, pri katerih je delovni čas natančno predpisan. Zato bi moral tožnik zapustiti delovno mesto šele ob 7.00 uri oziroma ob 19.00 uri in ne prej. V skladu z 92. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPŽP) pa se delavcem, ki delajo na delovnih mestih, na katerih je zaradi tehnološkega procesa dela potrebna primopredaja službe in traja od 10 do 15 minut, ta čas za vsako izmeno pri obračunu plače prizna kot dejansko opravljeno delo (čeprav se ne šteje v delovni čas - 83. člen KPŽP). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bili tožnikovi predčasni odhodi z dela neopravičeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 24. 12. 2018, nezakonita in se razveljavi; (2) da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2014 še traja, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo; (3) da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v socialna zavarovanja in ji za čas do vrnitve na delo obračunati plačo v mesečnem bruto znesku 1.558,37 EUR, po odvodu davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati mesečno neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter (4) da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper del odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče ni odgovorilo na vse relevantne navedbe tožnika, čeprav morajo biti pravdne stranke procesno enakopravne. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zavrnilo predlog tožnika, da bi sodišče vpogledalo v spis prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 208/2018. Ker navedena zadeva še ni pravnomočno zaključena, so zmotna stališča sodišča prve stopnje glede utemeljenosti pisnega opozorila, ki je tudi predmet odločanja v zadevi Pd 208/2018. Če bi se v tisti zadevi izkazalo, da je bil disciplinski ukrep nezakonit, je s tem avtomatično neutemeljeno tudi pisno opozorilo. Iz izreka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se odpoved podaja tudi zaradi kršitev z dne 14. 6. 2018. Sodišče prve stopnje, v nasprotju z izdano odpovedjo, naredi napačen sklep, da te kršitve predstavljajo predhodne kršitve, zaradi katerih je bil tožnik opozorjen na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tega tožena stranka v postopku ni niti zatrjevala, zato je ugotovitev sodišča v nasprotju z odpovedjo. Tožena stranka je v Pravilniku ... nedovoljeno odhajanje z dela pred koncem delovnega časa opredelila kot "druge kršitve", in jih torej ni umestila med hujše kršitve po 6. členu Pravilnika .... V 5. členu Pravilnika je navedeno nedovoljeno odhajanje z dela pred koncem delovnega časa v množini, beseda odhajanje pa nikakor ne more zajemati zgolj nekajkratne ponovitve. Sodišče na te navedbe ni odgovorilo. Opozarja na izpoved A.A., da 14. 6. 2018 ni "nikomur dovolil nič", niti nima takšne pristojnosti. Sodišče prve stopnje pa v sodbi nasprotno ugotovi, da je priča zanikala, da bi tožniku dovolila oditi na malico in da je zaradi prepričljivosti sledilo priči, da ni dala dovoljenja tožniku zapustiti delovnega mesta.

Glede (ne)opravljanja dela v B. tožena stranka ni nikoli podala pisne utemeljitve, kot to določa tretji odstavek 148. člena ZDR-1. Sodišče ugotavlja, da tudi če je posameznemu delavcu potekla licenca, jo je zaradi poznavanja razmer lažje obnoviti. Več kot očitno je torej, da je sodišče ugotovilo, da je tožniku licenca potekla in da bi jo moral najprej obnoviti, šele nato bi mu lahko bilo odrejeno delo na drugi lokaciji. Poročilo C. d. o. o. oziroma slikovno gradivo je bilo pridobljeno na nezakonit način. Sodišče ni upoštevalo določbe tretjega odstavka 79. člena Zakona o varnosti v železniškem prometu (ZVZelP-1), da izmena ne sme trajati več kot 12 ur in zatrjevanj tožnika, da je z dela odhajal po opravljeni primopredaji in po zaključku svoje izmene. Tudi če primopredaja traja 10 do 15 minut, je bila ta z vpisom časa nastopa v knjigo "psihofizične sposobnosti delavca" zaključena. Tožnik je svojo izmeno začel pred 19.00 uro in jo je torej posledično lahko tudi končal pred 7.00 uro zjutraj naslednjega dne. Pri toženi stranki je bila ustaljena praksa, da je lahko delavec po opravljeni primopredaji odšel z dela. Enako je izpovedal tudi D.D.. Priča E.E. je v svojem elektronskem sporočilu z dne 8. 4. 2019 navedla, da je bilo v praksi tako, da ko je delavec dobil "smeno" in predal (delo) drugemu delavcu ob nastopu, je nekaj minut kasneje odšel iz službe. Tožnik je pričakoval, da bodo tudi ostali delavci povedali po resnici. Glede na izpoved priče bi izmene trajale točno od 7.00 do 19.00 ure oziroma od 19.00 do 7.00 ure, pri čemer mora delavec na delo priti še 15 minut prej, da opravi primopredajo, do izteka izmene pa delovnega mesta ne sme zapustiti, čeprav že nastopi delavec, ki ga nadomesti. Tožnik k pritožbi prilaga dokaze, da temu ni tako in da so priče lagale. Navaja, da se je nekaj mesecev po zaključku postopka zaposlil pri drugem delodajalcu, pri svojem opravljanju dela pa je bil zaradi varnostnih obhodov občasno prisoten na lokaciji F., ko so se opravljale primopredaje in odhodi delavcev. Ker je opazil, da se primopredaje in zaključki izmen opravljajo točno tako, kot je trdil tudi sam v postopku, je s telefonom, za potrebe tega postopka, posnel odhode delavcev z delovnega mesta. V pritožbi časovno povzema prihode in odhode kretnikov z delovnega mesta. S temi dokazi takrat še ni razpolagal, poleg tega pa je za podkrepitev svojih navedb pred sodiščem predlagal zaslišanje večjega števila prič, za katere ni mogel predvidevati, da bodo krivo izpovedale.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožnik glede navajanja novih dejstev prekludiran, saj bi to lahko storil že bistveno prej.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo dokazov, ki jih je tožnik predložil k pritožbi (trije DVD-ji z videoposnetki delavcev tožene stranke), niti ni upoštevalo navedb, s katerimi je tožnik časovno opredelil prihode in odhode delavcev tožene stranke z dela. Gre za nedovoljene pritožbene navedbe v smislu določbe prvega odstavka 337. člena ZPP, ki določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Teh okoliščin tožnik ni izkazal, zato ne morejo biti upoštevane njegove navedbe, da je razočaran, ker so sodelavci v svojih izpovedih lagali, saj tega ni pričakoval. 7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik obe kršitvi uveljavlja skupaj, pri čemer glede kršitve določb postopka po 14. točki navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, ter da sodišče ni odgovorilo na vse relevantne navedbe tožnika, čeprav morajo biti pravdne stranke procesno enakopravne. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Teh pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj ima razloge o vseh dejanskih ugotovitvah in pravnih stališčih in jo je mogoče preizkusiti. Tudi ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar je v razlogih sodbe o vsebini posameznih izvedenih dokazov in samimi temi dokazi podano nasprotje. Takšnega nasprotja med ugotovitvami sodišča o izpovedih prič in med njihovimi izpovedmi ni.

8. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno odločilnih navedb tožnika, zato tudi ni podana kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št 33/91-I in nasl.). Sodišče je namreč odgovorilo, posredno ali neposredno, na vse tožnikove navedbe, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta glede vprašanja, kako se naj sodišče opredeli do posameznih navedb, možna dva pristopa, ki pa sta oba dopustna. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsake navedbe posebej, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi obrazložitve, in skoznjo obrazlaga oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih navedb ne šteje za relevantne (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve).

9. Nadalje ni podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni vpogledalo v spis Pd 208/2018, ki se nanaša na zakonitost podanega disciplinskega ukrepa tožniku oziroma pisnega opozorila. V Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ni predvideno sodno varstvo zoper pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ob ponovni kršitvi delovne obveznosti. Opozorilo je le predpostavka za eventualno kasnejšo odpoved in delavec lahko šele v sporu zaradi nezakonitosti odpovedi uveljavlja neutemeljenost takega opozorila (stališče zavzeto v več zadevah pritožbenega sodišča, npr. v zadevi opr. št. Pdp 399/2005). Zato je sodišče prve stopnje v tem sporu lahko presojalo vsebino obeh pisnih opozoril, ki sta bili tožniku podani v smislu določbe prvega odstavka 85. člena ZDR-1, ne da bi bilo dolžno čakati na odločitev v zadevi Pd 208/2018 oziroma da bi vpogledalo v navedeni spis.

10. Zmotno je stališče pritožbe, da je tožena stranka tožniku v izreku odpovedi odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve, zaradi katere mu je že bilo izrečeno pisno opozorilo glede možnosti podaje odpovedi v smislu 86. člena ZDR-1. ZDR-1 sploh ne predvideva, da bi se odpoved izdala v obliki upravne oziroma sodne odločbe, z uvodom, izrekom in obrazložitvijo odločbe. Tudi, če se je tožena stranka za takšno obliko odpovedi odločila, to ne pomeni, da je sodišče vezano zgolj na izrek, ne da bi se upoštevalo vsebina "obrazložitve". Odpoved je potrebno obravnavati celovito, pri čemer je sodišče vezano na dejanske opredelitve odpovednega razloga, kot izhaja iz odpovedi, torej tudi iz obrazložitve odpovedi, in ne zgolj iz "izreka". Tožena stranka je sicer res v (izreku) odpovedi v treh alinejah navedla vse kršitve, ki jih je tožnik storil, torej dve, ki sta zajeti v pisnih opozorilih, in kršitev, zaradi katere je podana redna odpoved iz krivdnega razloga, vendar pa je bistveno, da je bila odpoved podana zaradi predčasnih odhodkov z dela v decembru 2018, prvi dve alineji (odklonitev dela na delovnem mestu v B. 14. 6. 2018 in odhod na malico brez odobritve 14. 6. 2018) pa se nanašata na vsebino pisnih opozoril, kar izhaja iz obrazložitve odpovedi.

11. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da Pravilnik ... med hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja šteje kršitev zakona, podzakonskih aktov in splošnih aktov delodajalca s področja varnosti in urejenosti železniškega prometa (5. člen), zamujanje na delo, nedovoljeno zapuščanje dela oziroma nedovoljeno odhajanje z dela pred koncem delovnega časa pa šteje med druge kršitve (6. člen). Tožnik torej v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da nedovoljeno predčasno odhajanje z dela pred koncem delovnega časa ne pomeni hujše kršitve delovnih obveznost. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo določbo tretjega odstavka 79. člena Zakona o varnosti v železniškem prometu (ZVZelP-1, Ur. l. RS, št. 30/2018), ki določa, da če je za posamezno delo s predpisi določena obvezna primopredaja službe, se čas primopredaje delavca, ki prevzema delo, ne šteje v čas trajanja izmen. Tožnik je namreč nepravilno štel, da lahko zapusti delovno mesto, ker se mu čas primopredaje šteje v delovni čas oziroma bi zaradi opravljene primopredaje delal več kot 12 ur. V zvezi s tem je sodišče pravilno zaključilo, da ureditev delovnega časa na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik, odstopa od splošne ureditve zaradi specifike del železniškega prometa, saj gre za varnostno kritične naloge, pri katerih je delovni čas natančno predpisan. Zato bi moral tožnik zapustiti delovno mesto šele ob 7.00 uri oziroma ob 19.00 uri in ne prej. V skladu z 92. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPŽP, Ur. l. RS, št. 95/2007, 48/2018) pa se delavcem, ki delajo na delovnih mestih, na katerih je zaradi tehnološkega procesa dela potrebna primopredaja službe in traja od 10 do 15 minut, ta čas za vsako izmeno pri obračunu plače prizna kot dejansko opravljeno delo (čeprav se ne šteje v delovni čas – 83. člen KPŽP). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bili tožnikovi predčasni odhodi z dela neopravičeni, ter protispisne navedbe pritožbe, da sodišče ni upoštevalo tretjega odstavka 79. člena ZVZelP-1. Prav tako ni niti dokazano niti utemeljeno sklicevanje tožnika na "ustaljeno prakso" predhodnega odhajanja z dela, saj za to ni niti zakonske podlage niti tega ni dovolila tožena stranka.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik glede odhoda na malico ni imel odobritve, niti ni bil prost oziroma bi v kritičnem času moral biti prisoten na delovnem mestu zaradi prihoda vlaka. Izpoved priče A.A. torej ne pomeni, da je tožniku odobril odhod, obratno, tožnik bi moral ostati na delovnem mestu glede na svoje delovne zadolžitve, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so lahko delavci odšli na malico le v primeru, ko ni bilo napovedanega vlaka. Glede na predloženi grafični načrt prihodov vlakov je tudi jasno, da je bil tožnik seznanjen s prihodom vlaka, ki je imel zaradi njegovega odhoda na malico 14 minut zamude med postajami G. in F.. Zato sklicevanje na izpoved A.A. v smislu, da ni odobril odhoda tožnika, ker za to nima pristojnosti, ni utemeljeno.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba, da beseda "odhajanje" z dela ne more zajemati zgolj nekajkratne ponovitve. Tožnik ne obrazloži, kdaj je pogoj za odhajanje, torej za zapis v nedovršniku, izpolnjen. Po stališču pritožbenega sodišča je v okoliščinah konkretnega primera pri nekajkratnih odhodih vsekakor izpolnjen. Tudi sicer bi se že enkratni neupravičen odhod štel za neupravičeno odhajanje z dela.

14. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka tožniku podati pisno obrazložitev po tretjem odstavku 148. člena ZDR-1 zaradi odreditve dela v B.. Navedeni tretji odstavek 148. člena ZDR-1 določa, da v primeru, če delavec v času trajanja delovnega razmerja zaradi potreb usklajevanja družinskega in poklicnega življenja predlaga drugačno razporeditev delovnega časa, mu mora delodajalec, upoštevaje potrebe delovnega procesa, pisno utemeljiti svojo odločitev. Pisna utemeljitev se lahko pošlje tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. Pri odreditvi dela v B., glede katerega je sodišče prve stopnje kot nesporno med strankama ugotovilo dejstvo, da tožnik na delo v B. ni šel, ni šlo za drugačno razporeditev delovnega časa, sploh pa ne v zvezi s predlogom delavca. Zato se določba 148. člena ZDR-1 sploh ne nanaša na tožnikovo odklonitev dela v B..

15. Povsem pavšalne so navedbe pritožbe, da je poročilo C. d. o. o., oziroma slikovno gradivo, bilo pridobljeno na nezakonit način. Podatki, ki jih na podlagi opazovanja gibanja oseb v smislu kontrole odhodov z dela posreduje pogodbeno angažirani detektiv, so lahko pred delovnim sodiščem uporabljeni kot dokaz, razen če bi bilo izkazano, da so pridobljeni za nezakonit način (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 217/2003 z dne 18. 5. 2004). Tožnik ne navede, da bi bili ti podatki pridobljeni s kršitvijo zasebnosti stanovanja, pisemske tajnosti itd., zgolj opazovanja delavca, ko zapušča delovno mesto, pa ni mogoče šteti za nedovoljen poseg.

16. Za ugotovljeno kršitev ni bistveno, ali je tožena stranka utemeljila tožniku delo v B. v smislu 148. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odreditev dela zakonita, da tožniku za prihod na B. ni bilo potrebno opraviti daljše razdalje od doma do delovnega mesta, kot sicer, ter da je bila njegova odklonitev dela neutemeljena, pri čemer se je skliceval na domnevne težave, ki jih je imel zaradi razporeditve doma, ker naj bi že pred tem enkrat opravljal delo v B..

17. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004).