Jedro

Iz stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 30/2020 izhaja, da se po določbi drugega odstavka 44.a člena ZZVZZ zavarovani osebi lahko povrnejo le tisti stroški zdravljenja v tujini, ki so ji nastali. Presodilo je, da tožniku ti stroški niso nastali, ker so bili kriti iz donatorskih sredstev in mu jih je toženec izplačal pomotoma, zato jih je upravičen zahtevati nazaj.

Pritožbeno sodišče ne more poseči v presojo Vrhovnega sodišča RS in je na odločitev, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov zdravljenja v tujini, vezano. Podlaga zaradi katere so bila sredstva za zdravljenje v tujini tožniku izplačana, je s stališčem Vrhovnega sodišča RS, odpadla. Relevantno je lahko le še vprašanje, ali je matematični izračun, ki ga je v zvezi z vračilom sredstev napravil toženec, pravilen. Sodišče prve stopnje je izračun višine dolga tožnika, ki je skladen z izračunom toženca v izpodbijanih odločbah, ustrezno pojasnilo. Znesek dolga v višini 14.371,13 EUR je obrazložen in preverljiv.

Kljub vloženi pritožbi na ESČP v zvezi s sodbo VIII Ips 30/2020, ni podlage za prekinitev postopka po ZPP, zato tožniku ni kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se opravita odločba toženca št. ... z dne 9. 6. 2021 ter sklep in odločba toženca št. ... z dne 7. 4. 2021, da se tožencu naloži, da je dolžan tožniku plačati znesek v višini 14.371,12 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma na vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu toženca v ponovno odločanje in povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje po ponovno izvedenem postopku (na podlagi sodbe Psp 128/2023) sprejelo diametralno nasprotno odločitev kot prvič (V Ps 838/2021) in odločilo, da se zavrneta primarni in podredni tožbeni zahtevek. Sodišče je sledilo razlagi toženca, da se argumenti tožnika, ki se tičejo obstoja pravice do zdravljenja v tujini in povrnitve stroškov zdravljenja v tujini, ne morejo več ugotavljati, ker gre za pravnomočno ugotovljeno dejstvo, da tožnik ni imel pravice do zdravljenja v tujini, čeprav to ne drži. Pravice do zdravljenja v tujini tožniku nihče ni mogel vzeti, saj jo je med drugim podprla komisija treh zdravnikov, na podlagi česar je moral toženec tožniku priznati pravico do zdravljenja v tujini. Pravica do zdravljenja v tujini je tožniku ostala priznana, spreminjala so se le stališča različnih instanc o tem, ali je tožnik upravičen tudi do povračila stroškov tega zdravljenja ali ne. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je pritožbo tožnika sprejelo v obravnavo. Tožnik ni edini, kateremu se na isti način nasprotuje povračilo stroškov zdravljenja v tujini. V drugih istovrstnih primerih sodišče čaka na odločitev ESČP. To pomeni, da je tožnik v primerjavi z ostalimi deležen neenake obravnave pred sodiščem (kršitev 14. člena Ustave RS). Nezakonito je stališče sodišča prve stopnje, da je za konkretni postopek bistveno, da upoštevajoč sodbo VIII Ips 30/2020 odločbi toženca z dne 30. 7. 2015 in 9. 2. 2016 ostaneta v veljavi. Vztrajanje, da tožniku stroški zdravljenja v tujini niso nastali, ker so bili kriti iz donatorskih sredstev, je neživljenjsko in nezakonito, ker je bil leta 2014, ko sta bili opravljeni obe operaciji in zdravljenje v ZDA tožnik star šest let, zaradi česar si ni niti mogel zaslužiti denar, iz katerega bi lahko plačal omenjeno zdravljenje. Dejstvo, da je sodišče presojalo zgolj pravilnost odločitve toženca o višini zneska, ki ga je tožnik dolžan vrniti tožencu, predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Namensko podarjeni denar točno določeni osebi, postane njegova last. Temu pritrjuje tudi razlaga pojma donacije v Zakonu o javnih financah (ZJF). Stroški so bili poravnani s strani humanitarne organizacije A. in to iz sredstev, ki so bila zbrana v okviru dobrodelne akcije za tožnika. Tožnik je vsa sredstva zbiral sam, humanitarna organizacija A. pa je kot izpolnitveni pomočnik nakazal sredstva za tožnika. Toženec bi moral ugotavljati ali ta sredstva predstavljajo neodplačni prihodek tožnika. Razlaga 44.a člena ZZVZZ na način, da se zavarovani osebi stroški zdravljenja v tujini povrnejo zgolj, če mu nastanejo, je v nasprotju z namenom te določbe. Toženec mora skladno z načelom samostojnega odločanja postopke voditi in o njih odločati samostojno. V obnovljenem postopku bi lahko zavzel drugačno stališče kot ga je v svoji odločitvi zavzelo Vrhovno sodišče RS. Ugotoviti bi moral, ali predstavljajo sredstva, namensko zbrana za tožnika, njegova sredstva oziroma darilo donatorjev njemu, ali pa gre za sredstva humanitarnega društva. Ne strinja se s stališčem sodišča, da zaslišanje tožnika v predsodnem postopku ni bilo potrebno. Ustavna kategorija enakega varstva pravic v 22. členu Ustave RS zagotavlja tudi pravico do izjave v postopku. Tožnik bi moral imeti možnost, da se pred izdajo odločbe v obnovljenem postopku izjavi o vseh pravno odločilnih dejstvih in dokazih. S kršitvijo 22. člena Ustave RS je bila kršena pravica do osebnega dostojanstva ter v obnovljenem postopku pravilo iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Toženec ni obrazložil iz katerih razlogov je sledil odločitvi Vrhovnega sodišča RS niti se ni opredelil do vsebine same odločitve. Izpodbijani odločbi toženca nista obrazloženi na način, da bi ju bilo mogoče preizkusiti. Iz pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki obsegajo tudi pravico do enakega obravnavanja stranke v postopku. Ta pa vključuje tudi pravico do obrazložitve upravnih aktov, ki je del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Sodišče navaja, da tožnik naj ne bi prerekal zahteve po plačilu denarnih sredstev po višini. Toženec višine izračunanih zahtevanih denarnih sredstev natančno ni obrazložil, zato se tudi tožnik drugače ni mogel do njenih navedb opredeliti kot se je. Na zadnjem naroku je toženec skušal vložiti vlogo z natančno opredelitvijo zahteve po plačilu denarnih sredstev, ki jo je sodišče zavrnilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

6. V predsodnem postopku je toženec z odločbo z dne 11. 12. 2019 udejanjil sodbi V Ps 92/2016 z dne 20. 3. 2019 in Psp 202/2019 z dne 17. 10. 2019, ki sta odpravili odločbi z dne 9. 2. 2016 in 30. 7. 2015 o povračilu stroškov zdravljenja v tujini ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Z odločbo z dne 11. 12. 2019 je bilo odločeno, da bo toženec tožniku za stroške zdravljenja v tujini nakazal še 12.551,53 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2016 dalje do plačila, da je bil znesek v višini 34.232,11 EUR zavarovani osebi nakazan dne 11. 3. 2015 in znesek v višini 20,12 EUR dne 5. 8. 2015. 7. Vrhovno sodišče RS je s sodbo VIII Ips 30/2020 z dne 2. 2. 2021 sodbo sodišča druge stopnje Psp 202/2019 spremenilo tako, da je pritožbi toženca ugodilo in tožnikov zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 30. 7. 2015 in 9. 2. 2016 zavrnilo. Ker odločba z dne 11. 12. 2019 temelji na sodbah, ki sta bili s sodbo Vrhovnega sodišča RS spremenjeni, je toženec na podlagi tretje točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) po uradni dolžnosti obnovil postopek o povračilu stroškov zdravljenja v tujini.

8. Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 9. 6. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo in sklepom z dne 9. 6. 2021 s katero je bil obnovljen postopek, odpravljena odločba z dne 11. 12. 2019 in ugotovljeno, da znaša dolg tožnika do toženca 14.371,13 EUR.

9. Pritožbeno sodišče v zadevi odloča drugič. S sodbo Psp 128/2023 je ugodilo pritožbi toženca in prvostopenjsko sodbo V Ps 836/2021 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da gre v zadevi le še za matematični izračun dolga tožnika, ki ga je dolžno razčistiti prvostopenjsko sodišče in ni procesnih pogojev za vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje.

10. Iz stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 30/2020 izhaja, da se po določbi drugega odstavka 44.a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) zavarovani osebi lahko povrnejo le tisti stroški zdravljenja v tujini, ki so ji nastali. Presodilo je, da tožniku ti stroški niso nastali, ker so bili kriti iz donatorskih sredstev in mu jih je toženec izplačal pomotoma, zato jih je upravičen zahtevati nazaj.1

11. Pritožbeno sodišče ne more poseči v presojo Vrhovnega sodišča RS in je na odločitev, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov zdravljenja v tujini, vezano. Podlaga zaradi katere so bila sredstva za zdravljenje v tujini tožniku izplačana, je s stališčem Vrhovnega sodišča RS, odpadla. Relevantno je lahko le še vprašanje, ali je matematični izračun, ki ga je v zvezi z vračilom sredstev napravil toženec, pravilen. Sodišče prve stopnje je izračun višine dolga tožnika, ki je skladen z izračunom toženca v izpodbijanih odločbah, ustrezno pojasnilo. Znesek dolga v višini 14.371,13 EUR je obrazložen in preverljiv2 (točka 12 obrazložitve sodbe).

12. Po presoji pritožbenega postopka, kljub vloženi pritožbi na ESČP v zvezi s sodbo VIII Ips 30/2020, ni podlage za prekinitev postopka po ZPP, zato tožniku ni kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

1 Kar je toženec storil z odločbama z dne 9. 2. 2016 in 30. 7. 2015. 2 Tožnik je za zdravljene v tujini od toženca prejel 50.638,18 EUR in vrnil 34.232,11 EUR. Ker je od prejetega zneska upravičen do zneska v višini 2.034,94 EUR (gre za priznane prevozne stroške, stroške prehrane in bivanja po odločbi z dne 30. 7. 2015 ter zakonske zamudne obresti) je dolžan vrniti še 14.371,13 EUR.