Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja pravočasnosti zahteve za odpravo kršitve in zahteve za sodno varstvo v primeru drugačnega izplačila plač po prevedbi plač, delavka pa ob prevedbi plač po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju ne podpiše aneksa k pogodbi o zaposlitvi za drugo delovno mesto in drugačno plačo.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja pravočasnosti zahteve za odpravo kršitve in zahteve za sodno varstvo v primeru drugačnega izplačila plač po prevedbi plač, delavka pa ob prevedbi plač po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju ne podpiše aneksa k pogodbi o zaposlitvi za drugo delovno mesto in drugačno plačo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo primarni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je tožena stranka kršila pravice iz delovnega razmerja s tem, ko je delovno mesto tožnice „vodja laboratorijske dejavnosti, DE laboratorij“ prevedla v delovno mesto „laboratorijski tehnik II“, da je tožena stranka dolžna tožnici ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki je primerljivo delovnemu mestu „vodja laboratorijske dejavnosti, DE laboratorij“, in sicer „inženir laboratorijske biomedicine II“ ter ji za čas od 1. 8. 2008 dalje obračunati in po odvodu davkov in prispevkov plačati razliko v plači od avgusta 2008 do septembra 2008 glede na 35. plačni razred, od oktobra 2008 pa glede na 37. plačni razred ter plačo, ki jo je prejela, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrglo je tudi podredni zahtevek za ugotovitev, da je s prevedbo prejšnjega delovnega mesta tožnice v delovno mesto „laboratorijski tehnik II“ tožena stranka tožnici kršila pravice iz delovnega razmerja in za čas od 1. 8. 2008 dalje plačati posamezne točno opredeljene zneske razlik plač oziroma te razlike plačevati tudi v bodoče, in sicer do 37. plačnega razreda, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožnica prejela v podpis aneks št. 1. k pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 8. 2008, ki ga je tožena stranka razveljavila in izdala aneks št. 2. z dne 21. 9. 2008. Tožnica je ugovarjala le zoper aneks št. 1, in sicer dne 20. 8. 2008, tožena stranka zoper ugovor ni odgovorila, tožnica pa tudi ni nadaljevala postopka pred pristojnim sodiščem. Naknadno je tožnica dne 16. 3. 2009 zahtevala odpravo kršitev iz delovnega razmerja z zahtevkom za obračun razlike v plači od 1. 8. 2008 dalje, nato pa 24. 4. 2009 vložila tožbo na sodišče. Le-to je štelo, da je tožbo vložila prepozno, glede na določbo 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadalj.) oziroma zoper aneks št. 2. sploh ni vložila odgovora, niti ni nadaljevala postopka pred delovnim sodiščem.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Presodilo je, da bi tožnica morala zahtevo za odpravo kršitev vložiti že po predložitvi aneksov in nato zahtevati sodno varstvo v trideset dnevnem roku iz drugega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007), pri čemer se ta rok šteje po izteku osemdnevnega roka, ki ga je imela tožena stranka za podajo odgovora.

4. Tožnica je v pravočasnem predlogu za dopustitev revizije navedla, da gre za kršitev pravil iz 3. člena ZSPJS, 3.a člena istega zakona ter 2. in 204. člena ZDR. Kot pomembno pravno vprašanje navaja vprašanje začetka teka roka za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja oziroma razlik v plači v primeru, ko gre za trajajočo kršitev pravic iz delovnega razmerja, predvsem v zvezi s tem ali delavec, ki ne podpiše aneksa pogodbe o zaposlitvi, tudi kasneje, v času trajanja kršitev, lahko zahteva odpravo kršitev in plačilo razlike v plačah. Meni, da odločitev sodišča v tej zadevi odstopa od odločitve pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 457/2008. V zvezi s prvim vprašanjem zastavlja tudi vprašanje, ali lahko delavec v primeru trajajoče kršitve ponovno zahteva odpravo te kršitve, če je odpravo zahteval že pred tem, delodajalec kršitve ni odpravil v roku osmih dni, delavec pa v nadaljnjem roku trideset dni tudi ni uveljavljal sodnega varstva. Zastavlja tudi vprašanje, ali za javne uslužbence glede zahtevka za razliko plač veljajo drugačna pravila kot veljajo za ostale delavce, pri čemer se sklicuje na četrti odstavek 204. člena ZDR in neenotno sodno prakso (sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 320/2007 in pritožbenega sodišča Pdp 964/2008). Vrhovno sodišče bi lahko podalo odgovor tudi na vprašanje uporabe 48. člena ZSPJS, saj v tej določbi predvideni ustrezni aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki določa plače na podlagi prevedbe, predpostavlja, da se zahtevnost dela in vsebina dela javnega uslužbenca ne spremeni, torej ne v primeru drugačnega opisa del in nalog (do česar je prišlo pri tožnici).

5. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ki izhaja iz izreka sklepa, saj gre za odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse (od 367.a člen Zakon o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Vprašanje je zastavljeno nekoliko bolj splošno, kot ga je oblikovala predlagateljica in omogoča obravnavanje problematike, ki je povezana z vprašanjem rokov za zahtevo za uveljavljanje pravic in sodno varstvo – v zvezi s prevedbo plač ter aneksom pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto, pri čemer delavec tega aneksa ne podpiše. 6. Vrhovno sodišče ni ugotovilo razlogov za dopustitev revizije glede vprašanja, ali za javne uslužbence glede razlike v plači veljajo drugačna pravila kot za ostale delavce in glede vprašanja uporabe 48. člena ZSPJS. V zadnjem primeru gre namreč za vprašanje, ki se nanaša na vsebinsko presojo, do katere dejansko ni prišlo, saj sodna odločitev (sklep) ne temelji na tem. V zvezi z navedbami o drugačnih pravilih predlagateljica izhaja iz tega, da naj bi glede četrtega odstavka 204. člena ZDR prihajalo do diskriminacije med javnimi uslužbenci in ostalimi delavci, ki lahko čiste denarne terjatve uveljavljajo neposredno pred pristojnim sodiščem. Navedene trditve zgrešijo predmet odločanja, odločitev sodišča v tej zadevi pa tudi ni primerljiva z odločitvami v sodbah Vrhovnega sodišča in pritožbenega sodišča, na katere se predlagateljica sklicuje.