Jedro

Ker se po ZPVAS vračajo premoženjske pravice, ki so jih posamezni člani imeli na premoženju bivše agrarne skupnosti, ne pa premoženje bivše agrarne skupnosti, in ker so upravičenci do vračila člani nekdanje agrarne skupnosti kot nosilci nekdanjih premoženjskih pravic, če so sami ali njihovi pravni nasledniki člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, ne pa ponovno vzpostavljena agrarna skupnost, ki ni pravna oseba, je za odločanje po ZPVAS pomembno, ali so zahtevo za vrnitev premoženjskih pravic vložile upravičene osebe. Od tega dejstva je odvisno, komu in katere premoženjske pravice na podržavljenem premoženju ter v kakšnem obsegu se bodo v postopku vračale. Zato je po ZPVAS pomembna okoliščina pravilna ugotovitev vsebine pravic, kar je med drugim tudi podlaga za presojo aktivne legitimacije vlagateljev zahteve za vrnitev premoženjskih pravic.

ZPVAS določa, da se lahko vrača le tiste pravice in tisti obseg pravic, kot je bil odvzet. Podana in izkazana mora biti torej istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih premoženjskih pravic in v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti.

Izrek

1. Postopka v zadevah opr. št. U 264/99 in U 406/99 se združita v skupno obravnavanje in odločanje, in se zadevi vodita pod opr. št. U 264/99. 2. Tožbama prvotožeče stranke in tožbi drugotožeče stranke se ugodi. Odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 11. 1. 1999 in z dne 1. 4. 1999, se odpravita in se zadevi vrneta temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima odločbama je tožena stranka zavrnila pritožbo prvotožeče stranke in delno ugodila pritožbi drugotožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote A z dne 16. 2. 1998, ter delno spremenila navedeno prvostopno odločbo. Z navedeno delno prvostopno odločbo je odločeno, da je zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju SKZG) dolžan takoj po pravnomočnosti te odločbe vzpostaviti solastninsko pravico na nepremičninah, parc. št. 644/1 gozd v izmeri 23.583 m2, parc. št. 644/3 gozd v izmeri 6.264 m2, parc. št. 1179 gozd v izmeri 7.301 m2, parc. št. 1187 gozd v izmeri 4.316 m2 in parc. št. 645/1 gozd v izmeri 3.907 m2, vse vpisane v vl. št. 924 k. o. A, pri katerem je vknjižena družbena lastnina s pravico upravljanja v korist Gozdnega gospodarstva B, v korist agrarne skupnosti Meščanska korporacija A (v nadaljevanju MEKO) s tam navedenimi deleži 151 poimensko navedenih upravičencev (1. točka izreka); da je upravljalec Gozdno gospodarstvo A dolžno takoj po pravnomočnosti te odločbe v 1. točki izreka navedene nepremičnine izročiti v začasno upravljanje MEKO (2. točka izreka); da se zahteva članov MEKO za vrnitev nepremičnin, parc. št. 289, 1.068/3, dela parc. št. 292/2, parc. št. 1069/3, 481/1, 583, 584/1, 584/2, 588, 590, 594/2, 603/3, 603/6, 607/9, 607/10, 607/11, 607/12, 603/1, 603/5, 603/6, 607/7, 607/8, 365/1, 594/1, 1070/2, 1070/7, 1070/8, 15, 16, 49, 1445, 596/2, 596/3, 595/3, 595/1, 591/2, 644/2, 645/3, 51, 591/1, 592/2, 1069/2, 1069/6, 1069/7, vse k. o. A, in nepremičnin parc. št. 947/2 in 948/2, obe k. o. C, zavrne (3. točka izreka); da zemljiško-knjižno stanje po tej odločbi izvede zemljiška knjiga v A po pravnomočnosti te odločbe (4. točka izreka); in da vrednost premoženja, na katerem se vzpostavi solastninska pravica, znaša na dan 14. 2. 1998 3.820.410,31 SIT. Z odločbo, št. 464-06-70/96 z dne 11. 1. 1999, je tožena stranka delno ugodila pritožbi drugotožeče stranke ter odločila, da se v navedeni prvostopni odločbi spremeni 2. odstavek 1. točke izreka tako, da se tekst "v korist agrarne skupnosti Meščanske korporacije A z naslednjimi deleži" pravilno glasi: "v korist prejšnjih članov Meščanske korporacije v A vzpostavi solastninska pravica, in sicer:" ter da se v 1. točki odpravita podtočka 149. in 150. (1. točka izreka). V 2. točki izreka je tožena stranka odločila, da se zahteva za vrnitev deleža, podržavljenega Meščanski korporaciji A, do 6/194-tin in mestu A do 6/194-tin, zavrne. Z odločbo z dne 1. 4. 1999 (v nadaljevanju dopolnilna odločba), pa je tožena stranka odločila, da se odločba z dne 11. 1. 1999 dopolni tako, da se v izreku doda 3. točka, ki se glasi "pritožba Občine A proti delni odločbi Republike Slovenije, Upravne enote A z dne 16. 2. 1998, se zavrne". V obrazložitvi odločbe z dne 11. 1. 1999 je tožena stranka navedla, da je pritožba prvotožeče stranke v celoti neutemeljena. Res je sicer, kot navaja pritožnica, da 6. odstavek 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS) določa, da nepremičnine, za katere ni bila uveljavljena zahteva za vrnitev lastninske pravice, postanejo last občine, na območju katere ležijo. Toda, ker rok za uveljavljanje pravic iz ZPVAS poteče šele 30. 6. 1999, upravni organ pred potekom tega roka ne more odločiti, da neuveljavljani delež na premoženju bivše agrarne skupnosti postane last Občine A, saj bi bila takšna odločitev preuranjena. Občina A bo lahko uveljavljala svoje pravice iz ZPVAS šele po izteku roka za uveljavljanje zahtev. V zvezi z načelno pritožbeno navedbo o napačni uporabi ZPVAS, je tožena stranka pritožbi delno ugodila. Ugotovila je namreč, da je v nasprotju z ZPVAS prvostopna odločitev, da se vrača premoženje v korist MEKO z deleži upravičencev (2. odstavek 1. točke izreka prvostopne odločbe). Po ZPVAS se premoženje vrača takratnim članom prejšnje agrarne skupnosti in ne novovzpostavljeni agrarni skupnosti ter njenim članom kot je napačno odločil prvostopni organ. Zato je tožena stranka besedilo 1. odstavka 1. točke izreka prvostopne odločbe spremenila, in sicer, da se vzpostavi solastninska pravica na premoženju, ki se vrača v korist prejšnjih članov MEKO. Prvostopni organ je ravnal napačno tudi, ko je vrnil delež podržavljenega premoženja mestu A in MEKO, vsakemu do 6/194-tin (1. točka izreka prvostopne odločbe podtočki 149. in 150.). Taka odločitev je v nasprotju z 2. odstavkom 8. člena ZPVAS. Premoženjske pravice so po ZPVAS vrnejo fizični ali pravni osebi, kateri so bile odvzete oziroma njunim pravnim naslednikom. MEKO ni pravna oseba, poleg tega pa tudi ni pravna naslednica tiste MEKO, ki ji je bilo premoženje odvzeto, glede na to, da je bila ponovno organizirana 15. 5. 1995. Prav tako v spisnih listinah ni izkazano, da je Mesto A pravna oseba, niti ni izkazano pravno nasledstvo po takratni Mestni občini. Zaradi tega je tožena stranka v 1. točki izreka prvostopne odločbe odpravila podtočki 149. in 150. in odločila, da se njuna zahteva za vrnitev deleža na premoženju zavrne. Po mnenju tožene stranke ne držijo trditve drugotožeče stranke, da lastninska pravica, ki je bila sicer vpisana v zemljiško knjigo na bivšo Meščansko korporacijo v A, tedaj ni bila razdeljena na njene člane in je zato šteti, da je šlo v času podržavljenja za skupno lastnino članov in da zato s ponovno vzpostavitvijo agrarne skupnosti ni bila vzpostavljena nekdanja agrarna skupnost, ampak nova. Lastninska pravica je bila res vpisana v zemljiški knjigi na bivšo Meščansko korporacijo A, vendar pa so imeli na nepremičninah t. i. deležne pravice vsakokratni lastniki določenih hiš oziroma določenih zemljišč, kot to izhaja iz registra deležnih pravic z dne 5. 4. 1934. Iz Odloka Okrajnega sodišča v A z dne 15. 2. 1937 pa je razvidno, da so poimensko navedeni lastniki imeli na sicer skupnem zemljišču bivše Meščanske korporacije A določen delež, in sicer vsak do 1/94-tine oziroma manj, če se je le-ta delil med več solastniki posameznih temeljnih parcel. V obravnavanem primeru gre po mnenju tožene stranke za znane deleže bivših članov Meščanske korporacije v A. Tudi pritožbeni ugovor drugotožeče stranke, da je mogoče utemeljeno zaključiti, da je MEKO podržavljeno premoženje pridobila na način, značilen za fevdalne odnose, in ga zato ni mogoče vračati, je tožena stranka zavrnila. V 4. odstavku 8. člena ZPVAS med taksativno naštetimi določbami Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki se v postopkih, uvedenih po 9. členu ZPVAS, smiselno uporabljajo, ni navedena določba 27.a člena ZDen, ki se nanaša na vračanje premoženja fevdalnega izvora. Če bi se ta določba (ki je pričela veljati 7. 11. 1998, torej po uveljavitvi ZPVAS) nanašala na premoženje agrarnih skupnosti, bi to moralo biti v ZDen posebej določeno. Ker pa ni, pritožbeni ugovor ni utemeljen. Tožena stranka je zavrnila tudi nadaljnja pritožbena ugovora drugotožeče stranke, in sicer da ni bila ugotovljena sedanja vrednost nepremičnin in da ni ugotovljeno, ali so deli njunih zemljišč nad gozdno mejo, za katere Zakon o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) določa, da niso v pravnem prometu in zato obstojijo ovire po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. V 5. točki izreka prvostopne odločbe je navedena vrednost nepremičnin na dan 14. 2. 1998, kar pomeni, da je sedanja vrednost določena. Navedena določba ZSZ pa po mnenju tožene stranke ne vpliva na postopek vračanja podržavljenega premoženja, ampak omejuje le pravni promet. V obrazložitvi dopolnilne odločbe je tožena stranka navedla, da jo izdaja na podlagi 261. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86). Tekom upravnega spora, ki ga je sprožila prvotožeča stranka zoper njeno odločbo z dne 11. 1. 1999, je ugotovila, da je tožbena navedba prvotožeče stranke o procesni kršitvi utemeljena. Z odločbo z dne 11. 1. 1999 ni izrecno odločila o njeni pritožbi oziroma v izreku ni izrecno navedla, da se njena pritožba zavrne. Navedeno pritožbo je tožena stranka obravnavala, kar izhaja iz uvoda odločbe in iz razlogov, navedenih v njeni obrazložitvi. Vendar ker obrazložitev ne more nadomestiti izreka odločbe, je tožena stranka z dopolnilno odločbo dopolnila izrek prvotne odločbe. V ostalem pa se tožena stranka v dopolnilni odločbi v celoti sklicuje na razloge, navedene v odločbi z dne 11. 1. 1999. 2.1. Tožbi zoper obe odločbi tožene stranke vlaga prvotožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb materialnega zakona in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V prvi tožbi toženi stranki očita kršitev pravil ZUP/86, saj tožena stranka v izreku ni odločila o njeni pritožbi, zaradi česar je odločba nezakonita. Nadalje ugovarja napačno uporabo 8. člena ZPVAS. Ta glede zadržkov (ovir) za vračanje premoženja izrecno napotuje na uporabo določb 16. - 33. člena ZDen. Stališče tožene stranke, da pri vračanju po ZPVAS ne velja določba 27.a člena ZDen, je pravno zmotno. Zaradi napotilne norme navedene določbe ZPVAS na ZDen veljajo za postopke ZPVAS v tem okviru tudi vse spremembe ZDen, z enakim učinkom kot po ZDen (za vse še nedokončane postopke). Nadalje prvotožeča stranka meni, da je pravno zmotno stališče zavzela tožena stranka tudi do vprašanja vračila stvari, ki niso v pravnem prometu. Že po Zakonu o temeljih lastninsko-pravnih razmerij (v nadaljevanju ZTLR) na takih stvareh ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Vračanje podržavljenega premoženja tako po ZDen kot po ZPVAS pa pomeni vzpostavitev lastninske pravice. Sklicevanje tožene stranke na 50. člen ZSZ je nepreverljivo, saj ta tega vprašanja niti ne vsebuje. Dejansko stanje je pri takem stališču tožene stranke ostaja nepopolno ugotovljeno, saj iz spisne dokumentacije ne izhaja, da bi bilo dejansko stanje glede gozdne meje ugotovljeno. V tožbi zoper dopolnilno odločbo pa prvotožeča stranka dodatno opozarja na materialno podlago podržavljenja. Predmetne nepremičnine so bile podržavljene na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji. Kljub temu, da se ZPVAS sklicuje tudi na druge predpise, pa ni mogoče prezreti, da gre za pravni temelj po 3. členu ZDen. Morebitni solastniki bi torej morali zahtevke vlagati v lastnem imenu in bi se morala zadeva voditi po ZDen. Ker torej manjka temeljna opredelitev upravičenosti zahtevka po ZPVAS, bi morala že ta ugotovitev pripeljati do zavrnitve zahtevka. Nadaljnji zadržek za odločanje v obravnavani zadevi pa je po mnenju prve tožeče stranke vodenje (tek) pravdnih postopkov za plačilo odškodnine po 10. členu ZPVAS, kar lahko pripelje do neupravičene pridobitve. MEKO hkrati, ko ji upravni organ vrača premoženje, za isto premoženje isto prvotožečo stranko toži za odškodnino po 10. členu ZPVAS. Po pravilih ZUP/86 o reševanju predhodnega vprašanja, bi moral upravni organ, ko je izvedel za razmerja iz sodne pristojnosti, prekiniti postopek.

2.2 V odgovoru na tožbi prvotožeče stranke tožena stranka prereka tožbene navedbe kot neutemeljene. V delu, kjer prvotožeča stranka navaja, da tožena stranka ni odločila o njeni pritožbi, je tožena stranka izdala dopolnilno odločbo. Vsi ostali tožbeni ugovori niso bili uveljavljani v pritožbi in pomenijo tožbeno novoto.

2.3 Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je svojo udeležbo v tem upravnem sporu prijavilo v zvezi s tožbama prvotožeče stranke.

2.4 Stranka z interesom AAA d.d., A v odgovoru na tožbo prvotožeče stranke nasprotuje njenemu zahtevku v tožbi za odpravo prve izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na stranko z interesom, kolikor se tožba nanaša na 3. točko izreka prvostopne odločbe. S to točko je bila zahteva članov MEKO za vrnitev nepremičnin v lasti stranke z interesom kot zavezanke, zavrnjena. Te nepremičnine so sedaj last stranke z interesom, in jih zaradi ovir ni mogoče vrniti v naravi, saj so to danes stavbišča s proizvodnimi prostori in pripadajočim stavbnim zemljiščem. Poleg tega so te nepremičnine tudi že olastninjene. Predlaga, da se tožba prvotožeče stranke zavrne.

2.5 Stranka z interesom BBB d.d. v odgovoru na tožbo prvotožeče stranke nasprotuje zahtevku za odpravo izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na stranko z interesom, kolikor se tožba nanaša na 3. točko izreka prvostopne odločbe. V tej točki je bila zahteva članov MEKO za vrnitev nepremičnin, ki so sedaj v lasti stranke z interesom kot zavezanke, zavrnjena. Te nepremičnine (zemljišča) sedaj v naravi predstavljajo pokopališče ter rezervirano zemljišče za pokopališče v A in niso v lasti zavezanca ampak so infrastrukturni objekti in kot taki v lasti prvotožeče stranke ter jih zato ni mogoče vrniti v naravi. Predlaga zavrnitev tožbe.

2.6 Stranke z interesom Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Gozdno gospodarstvo B, CCC d.d., A in DDD d.d., A in MEKO na tožbo prvotožeče stranke niso odgovorile.

3.1 Drugotožeča stranka v tožbi navaja, da se z odločbo tožene stranke z dne 11. 9. 1999 ne strinja in vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega predpisa ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Napačno je bil uporabljen ZPVAS. Premoženje je bilo podržavljeno bivši Meščanski korporaciji A kot agrarni skupnosti nekmečkega prebivalstva, torej civilno-pravni osebi. V zemljiški knjigi je bila na premoženju pred podržavljenjem vpisana lastninska pravica bivše MEKO, brez navedbe lastninskih deležev članov, kot skupna lastnina članov MEKO, in sicer na podlagi listine: Glavnega spisa Komisije za agrarne operacije I. del v B z dne 10. 12. 1937, ki je v zbirki listin Okrajnega sodišča v A Dn št. 1615/37, iz slednje izhaja obseg pravic, ki so jih imeli člani bivše MEKO, in sicer je v njej določeno, da so zemljišča v posesti članov bivše MEKO in jih ti skupno uživajo kot lastniki določenih temeljnih hiš, s katerimi je članstvo v korporaciji združeno. Iz registra deležnih pravic izhaja, da je udeležnih 194 hiš, zato je bilo 194 deležnih pravic. Deležniki niso isto kot solastniki, kot tudi skupna lastnina ni isto kot solastnina. Deležnikom je skupna ne samo stvar kot predmet solastninske pravice, ampak tudi pravica sama. Po mnenju drugotožeče stranke s ponovno vzpostavitvijo oziroma organiziranostjo MEKO z odločbo Upravne enote A z dne 15. 5. 1995, v kateri je sedaj vzpostavljena solastninska pravica MEKO (za razliko od bivše MEKO, v kateri je bilo premoženje skupna lastnina), ni vzpostavljena nekdanja MEKO, ampak nova. V tej posledici je napačna tudi odločitev upravnega organa, ker vzpostavlja sedaj solastninsko pravico članov nove MEKO na vrnjenem premoženju. Po ZPVAS (2. odstavek 8. člena) pa je določeno, da lahko vsak član agrarne skupnosti uveljavlja le tisti obseg pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni naslednik ob podržavljenju. Ni torej mogoče vzpostavljati drugačnega obsega pravic, kot je bil ob podržavljenju. Člani agrarne skupnosti bi lahko uveljavljali le vrnitev skupne lastnine, ki jo ZPVAS v 2. alinei 1. odstavka 12. člena omogoča. 11. člen ZPVAS sicer predvideva preoblikovanje skupne lastnine v solastnino, vendar je po mnenju drugotožeče stranke pogoj za to, da to skupno lastnino predhodno imajo. Zahtevek bi bilo treba zaradi navedenega zavrniti. V nadaljevanju drugotožeča stranka opozarja, da se v tem postopku vračajo solastninski deleži v 194-tinah, z drugo delno odločbo (z dne 28. 5. 1998) pa je prvostopni organ vračal solastninske deleže članom MEKO po 2328-tinah. Obe odločbi je tožena stranka v tem delu potrdila. Drugotožeča stranka predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovljen postopek.

3.2 V odgovoru na tožbo drugotožeče stranke tožena stranka prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

3.3 Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je svojo udeležbo v upravnem sporu po tej tožbi prijavilo.

3.4 Stranke z interesom, člani agrarne skupnosti MEKO, ki jo zastopa član in predsednik AA, njega pa odvetnik BB iz A, v obširnem odgovoru na tožbo prerekajo vse navedbe drugotožeče stranke, kolikor jih izrecno ne priznavajo, ter predlagajo zavrnitev tožbe. Navajajo, da je odločitev tožene stranke, da se vzpostavi solastninska pravica na ugotovljenih deležih na v delni odločbi navedenih parcelah, pravilna. Pogoje za vrnitev premoženja določa ZPVAS v 1. odstavku 1. člena. 7. člen ZPVAS pa ureja način ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti. Na njegovi podlagi izdani pravilnik o bistvenih sestavinah pravil skupnosti ter o vsebini registra agrarnih skupnosti in njihovih članov (v nadaljevanju Pravilnik) določa uskladitev oziroma prilagoditev pravil skupnosti veljavni ureditvi in zakonodaji. Stranke z interesom sicer priznavajo, da so bile podržavljene nepremičnine vpisane v zemljiški knjigi na bivšo MEKO brez navedb lastninskih deležev njenih članov, torej kot skupna lastnina članov, ter da so bile deležne pravice vezane oziroma združene s temeljnimi hišami in hišnimi zemljišči v lasti članov, toda pri ponovni vzpostavitvi MEKO je bilo treba upoštevati veljavno zakonodajo. Po veljavni ureditvi pa je vzpostavitev skupne lastnine možna samo, če tako določa zakon. Tudi sicer pa skupna lastnina pomeni lastnino več oseb na nerazdeljeni stvari, pri čemer deleži niso določeni. Ker so bili deleži članov bivše MEKO na podržavljenem premoženju določeni z registrom deležnih pravic in upoštevajoč navedeno pozitivno zakonodajo, je bila ob ponovni vzpostavitvi vzpostavljena solastninska skupnost. Stranke z interesom torej zatrjujejo, da zaradi navedenih razlogov vzpostavitev v prejšnje stanje pravno sploh ni bila mogoča, takšno oblikovanje, kot so ga izvedli, pa dopušča 2. odstavek 11. člena ZPVAS. Tako stališče strank z interesom je potrjeno tudi s tem, da je pristojno sodišče potrdilo in overilo sporazum o ponovni vzpostavitvi MEKO in sprejeti statut in končno je MEKO vpisana v register ponovno vzpostavljenih agrarnih skupnosti. Stranke z interesom zato zavračajo ugovore, da na novo vzpostavljena MEKO vsebinsko ne ustreza bivši MEKO. Tudi 5. člen ZPVAS določa zakonsko fikcijo, da se šteje, da je agrarna skupnost ponovno vzpostavljena, ko najmanj trije člani sklenejo sporazum. Stranke z interesom zato predlaga zavrnitev tožbe.

3. 5 Stranka z interesom Občina A v sporočilu sodišču navaja, da na tožbo drugotožeče stranke ne bo podala odgovora, se pa z navedbami v tožbi v celoti strinja.

3.6 Stranka z interesom BBB d.d. v odgovoru na tožbo drugotožeče stranke navaja enako kot v odgovoru na tožbo prvotožeče stranke.

3.7 Stranka z interesom AAA d.d., A v odgovoru na tožbo drugotožeče stranke navaja enako kot v odgovoru na tožbo prvotožeče stranke.

3.8 Stranke z interesom Gozdno gospodarstvo B, CCC d.d., A in DDD d.d., A na tožbo drugotožeče stranke niso odgovorile.

K 1. točki izreka: Sodišče je na podlagi 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) postopka v zadevi U 264/99 in U 406/99 s sklepom združilo v skupno obravnavo in odločanje, ker se nanašata na isto upravno zadevo.

K 2. točki izreka: Tožbe so utemeljene.

ZPVAS (Uradni list RS, št. 5/94, 38/94, 65/95, 22/97, 56/99 in 72/00) ureja ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženja in pravic, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po Zakonu o agrarnih skupnostih (Uradni list LRS, št. 52/47), Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti (Uradni list SRS, št. 7/65 - preč. bes.) in drugih predpisih, izdanih po 15. 5. 1945. Ker se po ZPVAS vračajo premoženjske pravice, ki so jih posamezni člani imeli na premoženju bivše agrarne skupnosti, ne pa premoženje bivše agrarne skupnosti, in ker so upravičenci do vračila člani nekdanje agrarne skupnosti kot nosilci nekdanjih premoženjskih pravic, če so sami ali njihovi pravni nasledniki člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, ne pa ponovno vzpostavljena agrarna skupnost, ki ni pravna oseba, je za odločanje po ZPVAS pomembno, ali so zahtevo za vrnitev premoženjskih pravic vložile upravičene osebe. Od tega dejstva je odvisno, komu in katere premoženjske pravice na podržavljenem premoženju ter v kakšnem obsegu se bodo v postopku vračale. Zato je po ZPVAS pomembna okoliščina pravilna ugotovitev vsebine pravic, kar je med drugim tudi podlaga za presojo aktivne legitimacije vlagateljev zahteve za vrnitev premoženjskih pravic.

V poglavju o vračanju premoženjskih pravic pa ZPVAS določa, da se lahko vrača le tiste pravice in tisti obseg pravic, kot je bil odvzet. Podana in izkazana mora biti torej istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih premoženjskih pravic in v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti. Pravilno je po mnenju sodišča stališče prvostopnega organa, da so bili v obravnavanem primeru člani nekdanje MEKO skupni lastniki premoženja (nepremičnin), ki je bilo v zemljiški knjigi vpisano na MEKO. Njihove deležne pravice so bile oblikovane zaradi upravljanja in uživanja skupnega premoženja v smislu Zakona o delitvah in uredbah skupnih zemljišč z dne 26. 10. 1887, ne pa kot solastninski deleži v smislu lastninske pravice (iz 1. alinee 3. odstavka 1. člena ZPVAS). Za tak primer ZPVAS v 3. odstavku 1. člena določa, da se za premoženje in pravice, ki se vračajo po ZPVAS, štejejo agrarnim skupnostim odvzete premoženjske pravice. V primeru, kot je obravnavani (skupna lastnina), je to po 2. alinei 3. odstavka 1. člena ZPVAS, lastninska pravica kot skupna lastnina članov agrarne skupnosti (ta pa je bila podrobneje urejena v pravilih nekdanje agrarne skupnosti). Glede na uvodoma navedeno pravilo ZPVAS glede obsega vračanja je v obravnavanem primeru mogoče vrniti le skupno lastnino članov z deležnimi pravicami. ZPVAS v 1. odstavku 3. člena zato tudi določa kot pogoj za ponovno vzpostavitev agrarne skupnosti sklenitev sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti, ki ga morajo skleniti najmanj trije polnoletni upravičenci (iz 4. člena ZPVAS) in (kumulativno) sprejem takih pisnih pravil, v katerih so upoštevane nekdanje pravice, dolžnosti in odgovornosti, ki so jih imeli člani po pravilih, veljavnih ob odvzemu premoženjskih pravic. Iz predloženih aktov (sporazuma o ponovni vzpostavitvi "Meščanske korporacije v A", v nadaljevanju sporazum, in statuta za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev Meščanske korporacije A, v nadaljevanju statut) ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti MEKO pa nedvoumno izhaja, da so njihove premoženjske pravice urejene kot solastnina članov, kar pomeni, da obseg in vrsta njihovih pravic nista identična s premoženjskimi pravicami, ki so jih imeli ob odvzemu. V tem smislu drugotožeča stranka utemeljeno opozarja, da ne gre za identično agrarno skupnost. Za odločitev v tem sporu je namreč pomembna ugotovitev, da ne gre za identične pravice članov sedanje MEKO kot so bile odvzete, kar pa je po ZPVAS pogoj za njihovo vračanje, saj je po 2. odstavku 8. člena ZPVAS mogoče uveljavljati in vrniti posameznemu članu le tisto vrsto in tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel ob podržavljenju. Tega obsega premoženjskih pravic pa ni mogoče niti izkazati v postopku vračanja, če sedanji statut in sporazum določata drugačno vrsto in obseg premoženjskih pravic, tako kot je v obravnavanem primeru. Brez urejene identičnosti premoženjskega režima ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti pa po mnenju sodišča ni mogoče priznati članu MEKO položaja upravičenca po ZVAPS. Zato tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je vrnila premoženje z znanimi solastninskimi deleži, saj jim solastninska pravica oziroma solastninski deleži niso bili odvzeti, ker jih niso imeli tudi prej.

Izpodbijana odločba tožene stranke z dne 11. 1. 1999 je nezakonita, zato ker vrača članom solastninske deleže, torej drugačno obliko premoženjskih pravic, kot so jim bile podržavljene, kar je v direktnem nasprotju z določbami 3. odstavka 1. člena ZPVAS. Že iz navedenih dveh razlogov je bilo zato treba odločbo odpraviti.

Trditve članov MEKO v odgovoru na tožbo, da drugačne skupnosti kot solastninske skupnosti po sedanjih predpisih ni mogoče več vzpostaviti, sodišče zavrača kot neutemeljene. Res je, da je po sedanjih predpisih mogoče vzpostaviti skupno lastninsko skupnost le, če tako določa zakon. Toda iz izrecnih določb 1. in 5. člena ZPVAS in stališč sodišča v tej sodbi, izhaja, da je treba in je zato tudi mogoče vzpostaviti ravno tako agrarno skupnost kot je bila v času podržavljenja (torej tudi skupnolastninsko).

Po ZPVAS (1. odstavek 8. člena) se premoženjske pravice vračajo članom ponovno organizirane agrarne skupnosti, in sicer na njihovo zahtevo. Sodišče pa ugotavlja, na to pa opozarjata tudi obe tožeči stranki, da teh zahtev v upravnih spisih ni, zato se postavlja vprašanje, ali je bilo v obravnavani zadevi sploh odločeno na zahtevo strank, ki so po ZVPAS edino upravičene oziroma aktivno legitimirane za vlaganje zahtev za vračilo premoženjskih pravic. V upravnih spisih so predložene listine - zahteve za vrnitev predmetnega premoženja, ki jih je vložila ponovno vzpostavljena in organizirana MEKO, s podpisom njenega predsednika. Ponovno vzpostavljena in organizirana MEKO pa niti v primeru, če jih je vložila v svojem imenu, niti v primeru, če jo je vložila v imenu članov MEKO, ni aktivno legitimirana za vlaganje zahtev po ZPVAS. Ker aktivna legitimacija ponovno vzpostavljene MEKO v obravnavanem primeru ni izkazana, je podana bistvena kršitev pravil ZUP/86 (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - preč. bes., v zvezi s 324. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/90, v nadaljevanju ZUP), saj je postopek tekel brez zahteve oseb, ki so po ZPVAS edino upravičene za vlaganje zahtev, to je članov agrarne skupnosti.

Sodišče se strinja s toženo stranko, da 27.a člen ZDen (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl. in 11/01 - odl. US) ne velja tudi v primerih vračanja premoženja po ZPVAS. Gre za novo obliko ovire pri vračanju premoženja po ZDen za katero bi, tako kot je navedla tožena stranka, tudi po presoji sodišča moral zakonodajalec izrecno določiti, da velja tudi pri vračanju po ZPVAS, če bi bil njegov namen vsebinsko posegati v pravice, ki jih je še pred uveljavitvijo 27.a člena ZDen določal ZPVAS.

Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da 2. odstavek 50. člena Zakona o stavbnih zemljiščih ne vpliva na postopek vračanja premoženja po ZPVAS. Pravilno je navedla, da gre za omejitev (začasno) prometa (razpolagalnih poslov) z zemljišči nad gozdno mejo, kar pa zavezuje vsakokratnega lastnika. Vračanje nepremičnin po ZPVAS pa ni mogoče šteti za promet (v smislu razpolagalnega pravnega posla), saj gre pri ZPVAS za vzpostavitev skupnolastninske ali solastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa.

Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožbeni ugovor prvotožeče stranke, da bi morala tožena stranka premoženje, ki ga člani MEKO niso uveljavljali, vrniti občini. V času odločanja prvostopnega organa in tožene stranke se še ni iztekel prekluzivni rok za uveljavljanje zahtevkov po ZPVAS, še toliko manj pa je bilo o vloženih zahtevkih odločeno. Zato o neuveljavljanem delu do izteka tega roka niti prvostopni organ niti tožena stranka nista mogla odločati.

Neutemeljen je tudi nadaljnji tožbeni ugovor prvotožeče stranke, da bi morala tožena stranka prekiniti upravni postopek, ko je izvedela za odškodninske tožbe v okviru sodne pristojnosti. Sodišče meni, da je pogoj za uveljavitev odškodninskih zahtevkov po ZPVAS pravnomočna zavrnilna odločba, izdana v upravnem postopku po ZPVS, ne pa obratno, kot to zatrjuje prvotožeča stranka.

Sodišče je obe tožbi prvotožeče stranke obravnavalo skupno, čeprav je prvotožeča stranka vložila dve tožbi zoper dve odločbi tožene stranke. Tožena stranka je namreč z drugo dopolnilno odločbo le dopolnila pomanjkljiv izrek prvotne odločbe, s katero je odločila o glavni stvari. Po vsebini gre po mnenju sodišča le za dopolnilno odločbo in ne za odločbo po 261. členu ZUP/86, kot je to navedla tožena stranka. Dopolnilno odločbo je tožena stranka res izdala v teku upravnega spora, ki ga je zoper njeno prvotno odločbo sprožila prvotožeča stranka, vendar je z njo ugodila le enemu tožbenemu zahtevku, ki je s tem postal brezpredmeten za presojo v upravnem sporu po prvotno vloženi tožbi prvotožeče stranke. Tožbene ugovore, ki jih je prvotožeča stranka navedla v tožbi zoper dopolnilno odločbo, je zato sodišče obravnavalo in presojalo skupaj s presojo ugovorov, navedenih v prvi tožbi. Ker je sodišče zaradi ugotovljene nepravilnosti in nezakonisti prvotne odločbe tožene stranke tožbi prvotožeče kot tudi tožbi drugotožeče stranke ugodilo, je bilo treba ugoditi tudi kasneje vloženi tožbi in obe odločbi tožene stranke odpraviti, saj se tudi dopolnilna odločba nanaša na zadevo, ki je vrnjena v ponovni postopek.

Ker je sodišče ugotovilo, da izpodbijani odločbi nista pravilni in zakoniti, je tožbama ugodilo in na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) izpodbijani odločbi odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 2. odstavka istega člena ZUS.