Jedro

Ugovora iz 5. odst. 502a člena ZKP ni mogoče vložiti proti sklepu o podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi iz 1. odst. 502c čl. ZKP, ampak samo proti sklepu o odreditvi iz 1. odst. 502a člena ZKP.

Izrek

1. Ob reševanju pritožb obtoženega J. Z. z dne 17.1.2008 in njegovega zagovornika z dne 24.1.2008 se sklep Okrožnega sodišča v Kranju z dne 14.1.2008, opr. št. K 104/2007 razveljavi po uradni dolžnosti.

3. Pritožbi, imenovani ugovora obtoženega J. Z. z dne 12.12.2007 ter njegovega zagovornika z dne 20.12.2007, proti sklepu Okrožnega sodišča v Kranju, z dne 10.12.2007, opr. št. K 104/2007 se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

V obravnavani kazenski zadevi je Okrožno državno tožilstvo iz Kranja zoper obdolžene J. Z., M. O. in F. P. vložilo obtožbo zaradi kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po 2. v zvezi s 1. odst. 244. čl. KZ in drugih (obtožba je postala pravnomočna z dne 16.10.2007, list. št. 477 in naslednje). Obenem z obtožbo je okrožna državna tožilka predlagala, da sodišče prve stopnje podaljša rok za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki je bil odrejen s sklepom preiskovalne sodnice istega sodišča opr. št. Kpr 101/2006, z dne 6.7.2006 in nato podaljšan do vložitve obtožnice. Sodišče prve stopnje je navedenemu predlogu okrožne državne tožilke ugodilo in odločilo, da se začasno zavarovanje podaljša za 6 mesecev (list. št. 411 do 413). Nato je okrožna državna tožilka ponovno sodišču prve stopnje predlagala podaljšanje navedenega ukrepa (list. št. 480). Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz podatkov spisa, ob upoštevanju načela kontradiktornosti, predlog okrožne državne tožilke poslalo v odgovor obtožencu in njegovemu zagovorniku, nakar je predsednica razpravljajočega senata sodišča prve stopnje s sklepom z dne 10.12.2007, odločila, da se "začasna odredba, ki se glasi:

1. družbi E. F. M., d.o.o. L., T. se prepoveduje odsvojiti, obremeniti ali kako drugače razpolagati s poslovnim deležem v družbi D., d.o.o. J., C.m. T., in se ta prepoved vpiše pri vložku, SRG v sodnem registru Okrožnega sodišča v Kranju,

2. prepoveduje se J. Z., T., J. ali komurkoli drugemu po njegovem naročilu in pooblastilu izplačati 17.846.460,00 SIT (74.471,95 EUR) iz naslova kupnine po pogodbi o odsvojitvi poslovnega deleža med E. F. M., d.o.o., T., L. in J. Z. z dne 23.12.2003 in aneksom št. 1 z dne 8.7.2004, podaljša za 6 mesecev in velja do 13.6.2008." V citiranem sklepu je sodišče prve stopnje zapisalo v pravnem pouku, da je proti takšnemu sklepu dopusten ugovor v roku 8 dni, sklep pa vročilo obtoženemu, njegovemu zagovorniku in družbi E.F. M., d.o.o. iz L. Obtoženi in njegov zagovornik sta proti navedenemu sklepu vložila ugovora, ki ju je nato predsednica razpravljajoče senata s sklepom z dne 14.1.2008, kot neutemeljena zavrnila. Obtoženca in njegovega zagovornika pa poučila, da je proti temu sklepu dovoljena pritožba v roku 3 dni, o kateri bo odločalo Višje sodišče v Ljubljani.

Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožb obtoženega in njegovega zagovornika proti sklepu sodišča prve stopnje, z dne 14.1.2008 ugotovilo, da sodišče prve stopnje ugovorov proti sklepu z dne 10.12.2007 o podaljšanju začasne odredbe, opr. št. K 104/2007 ne bi smelo presojati, ker za to ni stvarno pristojno, ampak bi moralo navedena "ugovora" šteti kot pritožbi proti sklepu o podaljšanju začasne odredbe z dne 10.12.2007, ter ju posredovati Višjemu sodišču v Ljubljani, kot stvarno pristojnemu sodišču za odločanje o takšnem pravnem sredstvu.

Iz podatkov iz spisa je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo določbe členov 502 do 502 d ZKP, ki urejajo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi in sicer glede vprašanja ali tudi pri sklepih o podaljšanju roka začasnega zavarovanja velja tako imenovani "ugovorni postopek", ki ga predpisuje 502. a čl. ZKP. Za pravilno razumevanje tega problema je potrebno upoštevati, da sodišče po uradni dolžnosti ne more odrediti začasnega zavarovanja, kar je bilo kritizirano tudi v odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-296/02 z dne 20.5.2004, zato je po sedaj veljavni ureditvi upravičen predlagatelj lahko le državni tožilec. Povsem razumljivo je, da se pred izdajo odredbe o začasnem zavarovanju takšen predlog državnega tožilca ne vroči udeležencem iz 2. odst. 502 a čl. ZKP, saj bi seznanitev z nameravanim eventualnim ukrepom onemogočila uspešno izvedbo morebitnega odvzema premoženjske koristi. Prav zato mora sodišče ne da bi pred tem seznanilo udeležence odločiti o predlogu. V kolikor ugodi predlogu pa mora zaradi načela kontradiktornosti tem udeležencem tudi omogočiti, da se o ukrepu začasnega zavarovanja izjasnijo, tedaj tako, kot je to sicer določeno v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), s pravnim sredstvom - ugovorom. Pravilna razlaga določbe čl. 502 a pokaže, da je ugovor možno vložiti le proti sklepu o odreditvi začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ne pa tudi proti sklepu o podaljšanju začasnega zavarovanja, iz 1. odst. 502 c čl. ZKP. Proti takšnemu sklepu pa je zaradi pravila iz 1. odst. 399. čl. ZKP dopustna pritožba, o njej pa zaradi ureditve funkcionalne pristojnosti po 1. odst. 402. čl. ZKP odloča sodišče druge stopnje.

Zaradi takšne pravilne razlage določb čl. 502. ZKP in naslednje je zato sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti razveljavilo sklep sodišča prve stopnje z dne 14.1.2008, opr. št. K 104/2007, s katerim je kot neutemeljena zavrnilo ugovora obtožencu njegovega zagovornika zoper sklep o podaljšanju "začasne odredbe", z dne 10.12.2007, ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno (5. odst. 402. čl. ZKP). Zaradi navedenega je zato sodišče druge stopnje sprejelo odločitev, ki je razvidna v točki 1 izreka te odločbe.

Zaradi takšne procesne situacije je sodišče druge stopnje presojalo "ugovora" obtoženega in njegovega zagovornika kot pritožbi proti sklepu sodišča prve stopnje z dne 10.12.2007, opr. št. K 104/2007, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje dalo napačni pravni pouk glede pritožbenega roka, 8 dni (pravilno 3 dni), ker bi v nasprotnem primeru kršilo pravico obtoženca do pravnega sredstva (25. čl. Ustave RS).

Presoja izpodbijanega sklepa o podaljšanju začasnega zavarovanja v sklepu sodišča prve stopnje z dne 10.12.2007 v zvezi z navedbami obtoženca in njegovega zagovornika pa pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Kot je že uvodoma navedeno, je v obravnavani zadevi z zavrnitvijo ugovorov zoper obtožnico obtožnica zoper obtoženega J. Z. postala pravnomočna, s tem pa je izkazana tudi verjetnost, da je bila s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist. Pritožbene navedbe obtoženca, pa tudi njegovega zagovornika, da je v predkazenskem postopku policija ravnala nezakonito in v nasprotju z Zakonom o kazenskem postopku pridobila dokaze, se pritožbeno sodišče ne more strinjati. V zapisniku o zasegu listin v družbi D., d.o.o., J. je namreč navedeno, da je listine, ki so predmet dokazovanja izročila E. Š. M., ki je vsaj po podatkih spisa bila namestnica direktorja družbe D., d.o.o. iz J. To pa pomeni, da ne gre za očitno takšne dokaze, ki bi se morali že v tej fazi postopka presojati v smislu 8. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP.

Nadaljnja pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje je v verjetnosti nevarnosti, da bi obtoženi J. Z. oziroma družba E. F. M., d.o.o. prosto razpolagala z zneskom iz 2. tč. izpodbijanega sklepa oziroma poslovnim deležem, ki je opisan v 1. tč. izreka izpodbijanega sklepa. V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo direktorja gospodarske družbe E. F. M., d.o.o., ki je povedal, da dokler obtoženi Z. ne bo plačal celotnega poslovnega deleža, da ostaja lastnik tega deleža navedena družba. V primeru plačila pa bi seveda postal obtoženi Z. lastnik tega poslovnega deleža, s katerim bi lahko prosto razpolagal. To pa pomeni, da bi ga lahko tudi odtujil, obremenil, s tem pa bi lahko onemogočil ali precej otežil izvršitev odločbe o odvzemu premoženjske koristi v kolikor bo tako sodišče po končani glavni obravnavi tudi odločilo. Teh vprašanj pa obtoženi in njegov zagovornik ne problematizirata, zaradi česar je pritožbeno sodišče obe pritožbi "ugovora" zavrnilo kot neutemeljeni (3. odst. 402. čl. ZKP).