Jedro

Vročitev je bila opravljena na način, kot ga je določil takratni upravni organ (in kar je ZOUP v paragrafu 43 tudi omogočal), do česar pa se organ ni niti opredelil (četudi je povzeto odredbo pri svoji odločitvi nedvomno upošteval, kot prej povedano), zaradi česar je že iz tega razloga njegov zaključek, da od odsotnosti vročilnic vročitve odločbe pravni prednici A. A. (za katero konkretno vročitev niti ni bila odrejena - op. sod.) ni mogoče neposredno dokazati napačen oziroma vsaj preuranjen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance, št. 711-67/2019/16 z dne 11. 6. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Ministrstvo za finance (upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo zahtevo tožnika za izdajo potrdila o pravnomočnosti odločbe Ljudske republike Slovenije, Državnega sekretariata za finance, št. II-1141/1-56, P/B z dne 19. 6. 1056. V obrazložitvi je upravni organ uvodoma povzel zahtevo tožnika ter določbe ZUP, ki se nanašajo na zadevo. Ugotovil je, da v njegovih tekočih in arhivskih zbirkah dokumentarnega gradiva ni evidence, ki bi se nanašala na izdajo te odločbe. Ob izdaji odločbe so se kot pravna pravila za izdajo in vročanje upravnih aktov uporabljale določbe Zakona o občem upravnem postopku (4. člen Zakona o veljavnosti pravnih predpisov sprejetim pred 4. aprilom 1941, Uradni list FNRJ, št. 86/46). Paragraf 43 Zakona o občem upravnem postopku (Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 26-II, 15. 1. 1931; ZOUP) določa načine vročanja, ki se vrši praviloma po pošti, po lastnih organih, občini ali po državnih krajevnih policijskih organih (prvi odstavek); način vročitve določi upravni organ, čigar odločbo je treba vročiti (tretji odstavek). Paragraf 48 določa primere obveznega osebnega vročanja, vročilnica pa je dokazilo, s katerim se dokazuje, da je uradna oseba vročitev opravila (paragraf 59). V paragrafu 60 so določeni primeri, kadar vročitve ni treba ugotavljati in ravnanje organa v primeru izgube vročilnice. V upravnem spisu št. 488/57, ki je bil posredovan organu in v katerem se nahajajo vsaj upravna pisanja, povezana z izdajo drugostopenjske odločbe Državnega sekretariata za finance, ni vročilnic, ki bi izkazovale opravljeno vročitev odločbe. Iz odredbe o vročitvi odločbe izhaja, da je ob zaporedni številki vsakega od prejemnikov odločbe, ki jim je bilo odločbo treba vročiti, z rdečo barvo označeno, da je bila odprema opravljena. Ker pa se v spisu ne nahajajo kakršnekoli pisne oznake, niti vročilnice ali druga dokazila, ki bi dokazovala prejem oziroma vročitev odločbe, ni izkazana vročitev odločbe na podlagi neposrednih dokazov. Organ je zato še preveril, ali je vročitev odločbe mogoče ugotoviti na podlagi dokazil (dopisov Okrajnega ljudskega odbora (OLO) Kočevje in Državnega sekretariata za finance), ki jih je tožnik priložil k zahtevi, in na podlagi katerih tožnik zatrjuje, da je bila odločba vročena 16. 11. 1956 in postala pravnomočna 17. 12. 1956 (po poteku roka za vložitev upravnega spora). Iz dopisov Okrajnega ljudskega odbora Kočevje in Državnega sekretariata za finance izhajajo pozivi organoma o posredovanju spisa komisarja za agrarne operacije o nadrobni delitvi št. RU 186/1090, za potrebe izdelave delilnega načrta zemljišč, ki bo predložen katastrskemu uradu v Kočevju. Iz dopisa OLO Kočevje z dne 5. 10. 1959, ki je bil posredovan Okrajnemu sodišču v Kočevju pa izhaja navedba OLO Ljubljana, da je odločba Državnega sekretariata za finance LRS sicer res pravna podlaga za pridobitev nepremičnin, ki jih je v obliki zapuščine prejela prednica tožnika iz naslova agrarne skupnosti ..., vendar zemljiškoknjižni predlog k zadevi pri sodišču še ni bil predložen. K dopisu so bile predloženi obe odločbi. Drugostopenjska odločba je bila torej izdana, toda iz dokazil, na katera se sklicuje tožnik, ne izhaja, da je bila vročitev drugostopenjske odločbe dejansko tudi opravljena, saj vsa dodatna dokazila in navedbe tožnika vročitve odločbe ne izkazujejo v zadostni meri, da bi bilo na podlagi navedb iz korespondenc organov mogoče določiti datum vročitve odločbe in ali je bil zoper odločbo sprožen upravni spor. Neobstoj sodbe v spisu pa tudi ne izkazuje, da upravni spor ni bil sprožen.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

2. Tožnik je v tožbi uvodoma izpostavil, da iz vsebine odločbe/1956 izhaja, da so ''posestniki oziroma njih pravni nasledniki zavezani, da do 30. 6. 1957 na svoje stroške oskrbijo delilni načrt, ki bo v skladu s to odločbo in tehničnim elaboratom v spisu RU 186/09 ter ga odobrenega po pristojnem katastrskem uradu predložijo OLO Kočevje zaradi izvedbe te odločbe v katastru in zemljiški knjigi''. Za presojo vprašanja pravnomočnosti odločbe so ključnega pomena listine, ki se nahajajo v spisu št. 488/57. Upoštevajoč Uredbo o pisarniškem poslovanju (UL FLRJ, št. 50/57) in Navodilo za izvrševanje te uredbe, na podlagi katerih je bil državni organ dolžan voditi evidenco o prejetih in lastnih zadevah v delovodniku, ki je veljal za uradno evidenco spisov, je jasno, da zoper odločbo upravni spor ni bil sprožen. Po teh predpisih so morali organi voditi evidenco spisov, torej bi bilo dejstvo vložene tožbe nedvomno evidentirano. O tem se je mogoče prepričati tudi z vpogledom v 657 spisov za leto 1957 agrarne reforme Imovinskega pravnega oddelka Državnega sekretariata za finance, saj iz omenjenih spisov izhaja več sodb Vrhovnega sodišča LRS (ki jih našteje). Ob tem je treba še poudariti, da bi Državni sekretariat za finance, ki bi mu pripadla vloga toženca, prejel tožbo oziroma sodbo v tovrstnih zadevah in bi se morebitna tožba kot dokument vložila v spis št. 488/57. Sicer pa negativnega dejstva (neobstoj tožbe) ni mogoče dokazovati. Iz obrazložitve tudi ni mogoče razbrati, zakaj so predloženi dokazi nezadostni in je njen preizkus nemogoče opraviti, kar predstavlja kršitev 214. člena ZUP. Tožnik je predlagal, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi in vpogledu v naštete listine tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, ugotovi, da je odločba z dne 19. 6. 1956 pravnomočna in izvršljiva ter je toženka dolžna tožniku izstaviti potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti, v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča, pod izvršbo, toženka pa je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma prerekala vse navedbe iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi, ter predlagala zavrnitev tožbe.

4. V pripravljalni vlogi je tožnik še dodal, da bi morala toženka ravnati v skladu s četrtim odstavkom 139. člena ZUP in zaprositi Zgodovinski arhiv Ljubljana za podatke o delovodnikih OLO Kočevje in Občinskega ljudskega odbora (OBLO) Kočevje za leto 1956. Iz delovodne številke št. 2858 za leto 1956 je razvidno, da je tedanji OLO Kočevje dne 23. 6. 1956 prejel odločbo Državnega sekretariata za finance z dne 19. 6. 1956, in delovodne številke št. 2908 za isto leto tedanjega OBLO Kočevje pa, da je ta organ prejel 29. 5. 1956 odločbo o prenosu na SLP – Agrarna skupnost k.o. ... Iz slednjega izhaja še, da je bil Krajevni urad Vas-Fara s to odločbo seznanjen, saj je v tej zadevi prejel dopis z dne 25. 7. 1956 in da je OBLO Kočevje v zvezi z omenjeno zadevo izvedel dejanje ''uradno'' dne 21. 7. 1956. Po drugem odstavku 54. člena tedanjega ZOUP velja vročitev za opravljeno po poteku 30-ih dni od dne, ko je bila objava nabita, pri čemer na pravno veljavnost vročitev ne vpliva, če je bila še pred tem časom sneta z oglasne deske ali poškodovana. Ni dvoma, da je uradno dejanje, ki ga je izvedel OBLO Kočevje, objava odločbe na krajevno običajen način dne 21. 7. 1956, torej je bila vročitev opravljena dne 20. 9. 1956. K zgoraj opredeljenemu ravnanju organ zavezuje že načelo ekonomičnosti postopka, načelo materialne resnice. Organ tožnika, kljub predlogu, ni zaslišal in s tem kršil 22. člen Ustave RS, 9. člen ZUP. V zvezi s kronologijo delitve dela parc. št. 1956/1 k.o. ..., je še opozoril, da še danes ni izvršena delitev na 244 parcel ne v katastru, ne v zemljiški knjigi. Vztrajal je kot doslej.

5. Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 978/2020 z dne 16. 11. 2021, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Gre za spor v zvezi z izdajo potrdila o pravnomočnosti odločbe Ljudske republike Slovenije, Državni sekretariat za finance, št. II-1141/1-56, P/B z dne 19. 6. 1956. Tožnik je ugovarjal odločitvi iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1, predvsem sprejeti dokazni oceni in nemožnosti preizkusa odločbe. Glede na uveljavljane tožbene razloge, v zvezi z vsebino odločbe, je senat sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

6. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo 14. 12. 2021, ki sta se je udeležili obe stranki, ki nista imeli ugovorov v zvezi s sestavo sodišča. Tožnik je vztrajal pri tožbi, dodatno v spis predložil še prvostopenjsko odločbo z dne 8. 4. 1949, opozoril, da je način vročanja določen v aktih, pri čemer ravno slednji izkazuje, da vročilnica za dokaz o vročitvi ni potrebna. Toženka je ugovarjala navedbam in predloženim dokazom na glavni obravnavi iz razloga prekluzije, vztrajala je pri razlogih izpodbijane odločbe. Tožnik je opozoril še na odredbo o dostavi odločbe z dne 19. 6. 1956. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in pregledalo listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v upravnem spisu (med drugim spis št. 488/57), ter priloge tožnika k tožbi, ki so tudi del upravnega spisa: izpodbijano odločbo ter odločbo z dne 19. 6. 1956, zavrnilo je dokazne predloge za vpogled: v spise 367/57, 512/57, 568/57, delovodnik OLO Kočevje za leto 1956, kombinirani delovodnik OBLO Kočevje za leto 1956 ter odločbo prvostopenjskega organa z dne 8. 4. 1949. Sodišče je dokazne predloge za vpogled v spise 367/57, 512/57, 568/57 zavrnilo, ker so nerelevantni za obravnavano zadevo (gre za izdajo potrdila o pravnomočnosti odločbe, ki se nahaja v spisu št. 488/57), ostale, ker so bili podani prepozno. Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je 30 dni od vročitve akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). V tožbi mora tožnik (med drugim) navesti razloge, zakaj tožbi, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost (prvi odstavek 30. člena ZUS-1). 52. člen ZUS-1 predpisuje pogoje, pod katerimi je mogoče v upravnem sporu navajati nova dejstva in nove dokaze, torej je tožnik omejen z navajanjem novih dejstev in novih dokazov že v sami tožbi. Ker je 30-dnevni rok za vložitev tožbe procesni in prekluzivni rok, to pomeni, da mora tožnik že v tožbi navesti vse svoje razloge, s katerimi izpodbija upravni akt. To pa pomeni, da je navajanje novih dejstev in novih dokazov po poteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu prepozno. Ob tem sodišče še dodaja, da se odločba prvostopenjskega organa z dne 6. 4. 1949 (in ne z dne 8. 4. 1949) že nahaja v upravnih spisih.

**K I. točki izreka:**

7. Tožba je utemeljena.

8. V primeru tožnik izpodbija odločitev organa, s katero je ta zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo potrdila o pravnomočnosti odločbe Ljudske republike Slovenije, Državnega sekretariata za finance, št. II-1141/1-56, PB z dne 19. 6. 1956. Odločitev je organ utemeljil z ugotovitvijo, da vročilnic, ki bi izkazovali vročitev odločbe, ni najti, tožnik pa z drugimi dokazi, ki naj bi posredno izkazovali vročitev odločbe, slednje ni uspel izkazati. Pri tem se je oprl na 225. in 180. člen ZUP in določbe Zakona o občem upravnem postopku (ZOUP), veljavnem v času izdaje odločbe z dne 19. 6. 1956. 9. 225. člen ZUP določa nastop pravnomočnosti odločbe: odločba postane pravnomočna, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti (prvi odstavek). Potrdilo o dokončnosti ali pravnomočnosti izda organ na zahtevo stranke ali organa v skladu z določili 180. člena tega zakona (peti odstavek). Po 180. členu ZUP državni organi in organi samoupravne lokalne skupnosti izdajajo potrdila in druge listine tudi o dejstvih, o katerih ne vodijo uradne evidence, če zakon tako določa; v tem primeru se dejstva ugotavljajo v postopku, ki je predpisan v tem poglavju.

10. Tožnik v tožbi odločitev izpodbija iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

11. Sodišče se bo najprej opredelilo do zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka.

12. Tožnik ugovarja, da odločitve ni možno preizkusiti oziroma, da je sprejeta dokazna ocena pomanjkljiva oziroma napačna.

13. Odločba z dne 19. 6. 1956 je bila izdana na podlagi pritožb udeležencev agrarne skupnosti vasi ... zoper odločbo OLO Kočevje št. 13 z dne 9. 4. 1949, s katero je bilo skupno premoženje agrarne skupnosti, obstoječe iz zemljišč in gozdov na podlagi 1. člena Zakona o agrarnih skupnosti, razglašeno za splošno ljudsko premoženje, ki ga upravlja KLO Fara, sedaj OBLO Kočevje. Med naslovniki odločbe je bila (med drugim) pravna prednica tožnika A. A. 14. Kot že povedano zgoraj, je med strankama nesporno, da vročilnic, ki bi izkazovale vročitev odločbe z dne 19. 6. 1956, ni. Se pa sodišče strinja z ugovorom tožnika, da organ ni v zadostni meri obrazložil, zakaj meni, da vročitev odločbe s (tudi posrednimi) dokazi, ki jih je tudi predložil tožnik v upravnem postopku, ni izkazana, zlasti ob upoštevanju tedaj veljavnih predpisov, na katere se je skliceval tudi sam organ v upravnem postopku.

15. Organ se je v odločbi pravilno skliceval na določbe ZOUP, ki so v času izdaje odločbe z dne 19. 6. 1956, urejale vročitev (paragraf 43 načine vročanja, ki ga določi upravni organ, paragraf 59 in 60 vročilnica kot dokaz o vročitvi in vročitve, opravljene brez vročilnice). Po pribavi spisa št. 488/57 je organ sicer ugotovil, da ''se v delu odločbe z dne 19. 6. 1956, ki se nanaša na odredbo organa za vročanje, ob zaporedni številki vsakega od prejemnikov odločbe, ki jim je bilo odločbo potrebno vročiti, z rdečo barvo označeno, da je bila odprema opravljena (rdeča kljukica). Oznaka enake rdeče barve se nahaja tudi kot parafa (strokovne) osebe, zaposlene pri tedanjem upravnem organu, na levem, spodnjem delu predmetne odločbe (16 stran)''. Na tej podlagi je nedvomno ugotovil (in temu sodišče pritrjuje), da je bila odločba odpravljena.

16. Po vpogledu v odredbo odločbe z dne 19. 6. 1956 pa sodišče še ugotavlja, da iz nje tudi izhaja, da se ''odločbo dostavi 1. B. B. z naročilom, da z vsebino te odločbe seznani tudi ostale podpisnike pritožbe iz vasi ..., 2. C. C. z naročilom, da z vsebino te odločbe seznani tudi vse ostale podpisnike pritožbe iz vasi ..., 3. D.D. z naročilom, da z vsebino te odločbe seznani tudi ostale podpisnike pritožbe iz vasi ..., 4. Občinski ljudski odbor - Kočevje z naročilom, da odločbo objavi na krajevno običajen način in o tem obvesti OLO Kočevje, 5. _OLO - tajništvo za finance Kočevje s povratkom spisa in naročilom, da od priloženih 5 odpravkov odločbe dostavi po en izvod naslovnikom pod 1 do 4_, peti izvod pa obdrži za spis''.

17. Iz povedanega v prejšnji točki obrazložitve bi se tako dalo sklepati, da je bila vročitev opravljena na način, kot ga je določil takratni upravni organ (in kar je ZOUP v paragrafu 43 tudi omogočal), do česar pa se organ ni niti opredelil (četudi je povzeto odredbo pri svoji odločitvi nedvomno upošteval, kot prej povedano), zaradi česar je že iz tega razloga njegov zaključek, da od odsotnosti vročilnic vročitve odločbe pravni prednici A. A. (za katero konkretno vročitev niti ni bila odrejena - op. sod.) ni mogoče neposredno dokazati napačen oziroma vsaj preuranjen.

18. Nadalje sodišče še sodi, da je ocena organa v zvezi s ostalimi posrednimi dokazi, ki jih je predložil tožnik v upravnem postopku in ki naj bi po njegovem mnenju dokazovali vročitev odločbe oziroma njeno pravnomočnost, tudi vsaj pomanjkljiva, če ne napačna. V zvezi s temi dopisi, ki jih bo sodišče podrobneje obravnavalo v nadaljevanju, je organ navedel, da kot utemeljeno sprejema (le) navedbo tožnika, da je pristojni organ odločbo z dne 19. 6. 1956 tudi izdal, ne pa, da ti dopisi izkazujejo, da je bila vročitev drugostopenjske odločbe strankam pritožbe ter organom tudi dejansko napravljena.

19. V zvezi z dopisom OLO Kočevje, št. 03/2-2858/3-56 z dne 16. 11. 1956, naslovljenega na Državni sekretariat za finance, dopisa Državnega sekretariata za finance, št. II-1141/2-56, P/B z dne 4. 12. 1956, na OLO Kočevje ter dopisa OLO Kočevje, št. 03/7-2858/4-56 z dne 12. 6. 1957, je organ povzel le, da ''gre za pozive organoma o posredovanju spisa komisarja za agrarne operacije o nadrobni delitvi št. RU 186/1909. za potrebe izdelave delilnega načrta zemljišč, ki bo predložen katastrskemu uradu v Kočevje'', ob tem pa zanemari začetne povedi dopisa OLO Kočevje z dne 16. 11. 1956, da ''ste (Državni sekretariat za finance - op. sod.) v zadevi agrarne skupnosti k.o. ... dne 19. 6. 1956 izdali odločbo, _s katero se posameznim upravičencem priznavajo nekatera po komisarju za agrarne operacije razdeljena zemljišča, da pa te odločbe ni mogoče predlagati zemljiški knjigi, da bi zemljišča, ki so udeležencem agrarne skupnosti priznana v last_, prepisali na posamezne lastnike, ker delilni načrt o delitvi teh zemljišč še ni bil izveden v zemljiški knjigi.'' Iz povedanega (''posameznim upravičencem se priznavajo nekatera razdeljena zemljišča'' in ''zemljišča, priznana posameznim udeležencem v last'' glede na odločbo z dne 19. 6. 1956) bi se tako po oceni sodišča tudi dalo sklepati, da je odločba z dne 19. 6. 1956 postala pravnomočna (v celoti, torej tudi v delu, ki se nanaša na pravno prednico tožnika), le do vpisa v zemljišča knjigo (zaradi še ne izvedenih katastrskih in ostalih postopkov) takrat (v času izdaje teh dopisov - op. sod.) še ni moglo priti.

20. Enako (tj. da je odločba postala pravnomočna) bi po oceni sodišča lahko potrjeval tudi dopis OLO Ljubljana, št. 04/8-12682/1-1959 z dne 5. 10. 1959, iz katerega tudi izhaja, da ''_po omenjeni odločbi Državnega sekretariata za finance LRS (odločbi z dne 19. 6. 1956 - op. sod.) dobi pok. A. A. kot dedinja po pok. E. E. iz zemljiškoknjižnega sklada agrarne skupnosti naslednje nepremičnine: parc. št. 1956/37, 1956/72, 1956/112, 1956/123, 1956/183, 1956/184, 1956/232, 1956/233, 1956/261, 2261/17 in 2261/50 v skupni izmeri 22075 m2_''.

21. Glede na povedano sodišče sodi, da je zaključek organa o nezadostno izkazani verjetnosti o vročitvi odločbe, še zlasti ob upoštevanju načinov vročitve po ZOUP (in glede na dokaze, ki jih je organ obravnaval v postopku), napačen oziroma vsaj preuranjen. Sodišče zato tudi ne sprejema nadaljnjega zaključka, da datuma vročitve odločbe ni mogoče natančno določiti in s tem datuma nastopa pravnomočnosti odločbe oziroma da zoper odločbo upravni spor ni bil sprožen (ob tem sodišče pritrjuje tožniku, da neobstoja vložene tožbe v upravnem sporu ni mogoče dokazati, saj gre za negativno dejstvo).

22. Tožnik ugovarja tudi kršitev pravice do izjave, pri čemer se sklicuje na 22. člen Ustave ter 9. člen ZUP. Tožnik je ta ugovor podal šele v pripravljalni vlogi, torej ne že v tožbi, kar bi moral. Tožnik mora namreč vsebinsko uveljavljati (procesnopravno) kršitev, čim je to mogoče, v tem primeru, ko je šlo za enostopenjsko upravno odločanje, v tožbi v upravnem sporu. Ker tožnik te kršitve ni uveljavljal že v tožbi, je sodišče ne more obravnavati (tako tudi sodna praksa, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, X Ips 40/2019).

23. Tožnik se je v tožbi skliceval še na Uredbo o pisarniškem poslovanju (Uradni list FLRJ, št. 50/57) in Navodilo za izvrševanje uredbe o pisarniškem poslovanju (Uradni list FLRJ, št. 50/57). Ta predpisa sta pričela veljati po izdaji odločbe z dne 19. 6. 1956 (pričetek veljave osmi dan po objavi v Uradnem listu, tj. 12. 12. 1957 - objava 4. 12. 1957, pričetek uporabe 1. 1. 1958). Sodišče ju zato ne upošteva pri presoji zakonitosti odločitve organa.

24. Do ostalih tožbenih navedb se sodišče ni opredeljevalo, ker je bilo že zgoraj navedeno zadosten razlog za odpravo izpodbijanega akta.

25. Sodišče je glede na povedano tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in vrnilo zadevo upravnemu organu v ponovni postopek (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ta bo moral v ponovnem postopku odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka, uveljavljane v tožbi in katere je sodišče smelo vsebinsko obravnavati (kar pa organa ne odveže upoštevanja 9. člena ZUP v ponovnem postopku), ponovno opraviti dokazno oceno in glede na rezultat postopka o zadevi ponovno odločiti.

26. Sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije po 65. členu ZUS-1, kot je tožnik predlagal, saj podatki spisa za to niso dali zanesljive podlage in narava stvari, glede na ugotovljene kršitve v postopku izdaje izpodbijanega akta, ki jih mora odpraviti upravni organ, tega ne dopušča. 27. Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

28. Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (četrti odstavek 3. člena).

29. Plačano sodno takso bo sodišče tožniku vrnilo po uradni dolžnosti (36. člen Zakona o sodnih taksah, opomba 6.1 c Taksne tarife).