Jedro

Opis nevarnosti je omejen na dejstvo, da je obtoženka tri tujce prevažala v prtljažnem vozilu avtomobila, kjer niso bili privezani z varnostnimi pasovi in opis abstraktne nevarnosti z navedbo, kakšne posledice bi tujci v primeru nepredvidenih prometnih situacij lahko utrpeli. V opisu dejanja druge okoliščine prevoza niso konkretizirane. Prevoz oseb v prtljažniku sicer ne predstavlja varnega transporta, vendar ta okoliščina, ob odsotnosti drugih okoliščin (npr. bežanje pred policisti ob stiku z njimi, natlačenost večjega števila ljudi v prtljažniku), predstavlja le možnost nastanka poškodbe zavarovane dobrine in s tem zgolj abstraktno nevarnost. V opisu opisana nevarnost je tako povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidljivih situacij v prometu in ne okoliščinami, ki bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev izpostavljeno nevarnosti že med samim prevozom zaradi samega načina prevoza.

Izrek

Pritožbam obtoženke, obtoženkinega zagovornika C. C. in obtoženkine zagovornice B. B. se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o pravni kvalifikaciji in kazenskih sankcijah spremeni tako, da se očitano dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 in se obtoženki izrečeni kazni znižata na 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora in na 45 (petinštirideset) dnevnih zneskov po 10,00 (deset) EUR, to je 450,00 (štiristo petdeset) EUR stranske denarne kazni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obtoženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1 in ji ob uporabi 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti in dva meseca zapora. Na podlagi šestega odstavka 308. člena KZ-1 in 47. člena KZ-1 je obtoženi izreklo še denarno kazen v višini petdeset dnevnih zneskov po 10,00 EUR, to je skupno 500,00 EUR. Obtožena je dolžna denarno kazen plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtoženki izreklo stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za dobo treh let. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 se obtoženki v izrečeno kazen zapora všteje čas pripora, vključno s pridržanjem, od 12. 11. 2023 od 20.05 dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je obtoženko oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - obtoženka brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in ji izreče čim milejšo kazensko sankcijo; - obtoženkina zagovornica B. B. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in - obtoženkin zagovornik C. C. zaradi kršitve 28. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS), kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženo obsodi za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, hkrati pa obtoženo kaznuje mileje.

3. Obtoženkin zagovornik je v pritožbi predlagal, da ga pritožbeno sodišče obvesti o seji senata. Sodišče druge stopnje je zato razpisalo pritožbeno sejo za dne 2. 10. 2024 in o tem obvestilo obtoženko, njenega zagovornika C. C. in državno tožilstvo. Odvetnice B. B. sodišče druge stopnje ni obveščalo, saj je bila po uradni dolžnosti postavljena zagovornica dne 2. 8. 2024 razrešena. Na pritožbeno sejo v navzočnosti strank dne 2. 10. 2024 je pristopila odvetnica dr. D. D., ki je nadomeščala obtoženkinega zagovornika, odvetnika C. C., pravilno obveščena obtoženka pa je pritožbenemu sodišču sporočila, da se seje ne želi udeležiti. Na sejo tudi ni pristopil pravilno obveščen državni tožilec. Ker so bili torej izpolnjeni vsi pogoji za njeno izvedbo (4. odstavek 378. člena ZKP), je pritožbeno sodišče sejo opravilo.

4. Pritožbe so utemeljene.

5. Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo kršitev kazenskega zakona z zatrjevanjem, da je napačno pravno opredelilo očitano dejanje kot kaznivo dejanje prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1, saj da zakonski znak izpostavitve nevarnosti za življenje in zdravje tujcev kot kvalifikatorni znak iz šestega odstavka 308. člena KZ-1 iz opisa očitanega dejanja ne izhaja.

6. Kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 stori, kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju ali kdor enega ali več takih tujcev z namenom pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države, jih po njem prevaža ali omogoči nezakonito prebivanje na njem. V šestem odstavku istega člena je opredeljena kvalificirana oblika kaznivega dejanja, ki je podana, če storilec pri dejanju iz tretjega odstavka, koga izpostavi nevarnosti za življenje ali zdravje ali taka dejanja stori kot član hudodelske združbe.

7. Z zakonskim znakom "koga izpostavi nevarnosti za življenje ali zdravje" je kot objekt varovanja kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 poleg državne meje in zakonitosti bivanja v Republiki Sloveniji določena tudi varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo.1 S tem so zajete situacije, v katerih storilci tega kaznivega dejanja zaradi strahu pred odkritjem s strani organov pregona prevažajo tujce v neprimernih prostorih (zaprti prostori, kjer ni dotoka zraka, premajhni deli tovornih vozil, brez sedežev, svetlobe, prezračevanja, v katere se "natlači" veliko število ljudi, kar še dodatno poslabša že tako slabe razmere prevoza, ki lahko traja več ur ali celo dni), s čimer jih prevažajo v nehumanih in nezdravih okoliščinah. Dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča2 je mogoče strniti v ugotovitev, da kvalifikatorni zakonski znak nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi po šestem odstavku 308. člena KZ-1 pomeni posebno obliko konkretne ogrozitve. Njena posebnost je v oceni, ali je z opisanim ravnanjem izkazano povečano tveganje za nastanek poškodbene posledice. Ne zadošča torej oddaljena, hipotetična možnost nastanka poškodbe, pač pa gre za tveganje, da bo že v danih okoliščinah prišlo do poškodbe zavarovane dobrine.3

8. Vrhovno sodišče4 je takšno poudarjeno tveganje v preteklih odločbah prepoznalo v nehumanem in nevarnem načinu prevoza, zaradi katerega so osebe v vsakem trenutku med vožnjo življenjsko ogrožene, še bolj pa bi bile v primeru nenadnih prometnih situacij, pri čemer je stopnja ogrozitve pogojena s celoto dejanskih okoliščin v posamičnem primeru. Tako zgolj prevoz enega tujca v prtljažnem delu vozila, ki ni ločen od drugih delov vozila, po presoji Vrhovnega sodišča ne dosega opisanega tveganja, če mu niso pridružene še druge okoliščine, kot so pomanjkanje zraka, večje število tujcev ali nevarna vožnja.5 Enako opisanega tveganja ne dosega prevoz petih tujcev v tovornem delu vozila, ki so stisnjeni sedeli na tleh brez uporabe varnostnih pasov, če niso hkrati konkretizirane okoliščine, ki bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom.6

9. V obravnavani zadevi je v konkretnem opisu dejanja zakonski znak "koga izpostavi nevarnosti za življenje ali zdravje" konkretiziran z zapisom "_pri čemer je tri od štirih tujcev prevažala v prtljažnem prostoru avtomobila, kjer ni varnostnih pasov, zaradi česar bi ob nepredvidenih prometnih situacijah lahko utrpeli hude telesne poškodbe_". Opis nevarnosti je tako omejen na dejstvo, da je obtoženka tri tujce prevažala v prtljažnem vozilu avtomobila, kjer niso bili privezani z varnostnimi pasovi in opis abstraktne nevarnosti z navedbo, kakšne posledice bi tujci v primeru nepredvidenih prometnih situacij lahko utrpeli. V opisu dejanja druge okoliščine prevoza niso konkretizirane. Prevoz oseb v prtljažniku sicer ne predstavlja varnega transporta, vendar ta okoliščina, ob odsotnosti drugih okoliščin (npr. bežanje pred policisti ob stiku z njimi, natlačenost večjega števila ljudi v prtljažniku), predstavlja le možnost nastanka poškodbe zavarovane dobrine in s tem zgolj abstraktno nevarnost. Glede na navedeno sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnikom, da je v opisu opisana nevarnost povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidljivih situacij v prometu in ne okoliščin, ki bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev izpostavljeno nevarnosti že med samim prevozom zaradi samega načina prevoza.

10. Ker opisani način prevoza tujcev v obravnavani zadevi ne predstavlja konkretne nevarnosti za njihovo življenje in zdravje, v opisu dejanja ni konkretizirana kvalifikatorna okoliščina iz šestega odstavka 308. člena KZ-1 in je v tem delu v škodo obtoženke kršen kazenski zakon, na kar pravilno opozarjajo pritožniki. Pritožbeno sodišče je zato pritožbam ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je očitano dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. 11. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju omilitvenih določil iz 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 obtoženki izreklo kazen dve leti in dva meseca zapora in stransko denarno kazen 50 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, to je 500,00 EUR ter izgon tujca iz države za čas treh let. Pritožniki takšni odločitvi sodišča prve stopnje nasprotujejo, in sicer zatrjujejo, da ugotovljene olajševalne okoliščine niso bile v zadostni meri upoštevane, s čimer se pritožbeno sodišče ne strinja, saj je sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazni znatno upoštevalo okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavljata zagovornika, te pa je tudi pravilno ovrednotilo (točka 8 izpodbijane sodbe). Prvostopenjsko sodišče je tako v zadostni meri upoštevalo, da obtožena ni predkaznovana, da je mati dveh otrok, za katera še vedno skrbi in da skrbi tudi za bolnega očeta in mladoletnega brata ter da je dejanje priznala, pri čemer ji je resnično žal in se zaveda, da mora sprejeti posledice svojih ravnanj. Na odmero kazni pa ne more imeti posebnega vpliva obtoženkino zgledno sodelovanje v postopku, saj slednje predstavlja dolžnost vsakega obtoženca. V zvezi z denarno kaznijo velja poudariti, da je tako po šestem kot tretjem odstavku 308. člena KZ-1 predpisana kot obligatorna stranska kazen, zato je njen izrek obvezen, pri čemer ne gre spregledati, da je sodišče prve stopnje obtoženi izreklo razmeroma nizko denarno kazen. Pritožniki so sicer v zvezi z odločbo o kazenskih sankcijah nasprotovali tudi presoji teže očitanega kaznivega dejanja, vendar se pritožbeno sodišče glede na drugačno pravno kvalifikacijo očitanega dejanja do teh navedb posledično ni opredeljevalo.

12. Milejša pravna opredelitev očitanega kaznivega dejanja je ne glede na navedeno terjala znižanje obtoženki izrečenih kazni, saj je sodišče prve stopnje nevarnost za zdravje in življenje tujcev upoštevalo pri presoji teže kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je zato v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tudi v odločbi o kazenskih sankcijah. Ob upoštevanju teže obravnavanega kaznivega dejanja in olajševalnih ter obteževalnih okoliščin, kot jih je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v točkah 7 in 8 izpodbijane sodbe, je sodišče druge stopnje obtoženki znižalo izrečeni kazni, in sicer kazen zapora na eno leto in deset mesecev ter stransko denarno kazen na 45 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, to je 450,00 EUR.

13. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbam obtoženke in njenih zagovornikov ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbah o pravni kvalifikaciji in kazenskih sankcijah spremenilo, kot je razvidno iz obrazložitve in izreka te sodbe. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

14. Ker je bilo s sodbo pritožbenega sodišča odločeno v obtoženkino korist, se sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP ne določi. 1 Kogovšek Šalamon, N., Bobnar, T., Skerbiš, P. v Korošec, D. et al, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Ljubljana 2019, 3. knjiga, str. 486. Enako tudi VS RS v sodbi XI Ips 48477/2012-239 z dne 10. 1. 2013. 2 Sodbe VS RS I Ips 51288/2018 z dne 1. 10. 2020, točki 8 in 9, I Ips 39275/2022 z dne 27. 7. 2023, I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022, točka 8 in XI Ips 22351/2021 z dne 10. 6. 2021. 3 Šošić, M. v Korošec, D. et al, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 432. 4 Sodba VS RS I Ips 51288/2018 z dne 1. 10. 2020. 5 Sodba VS RS I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022, podobno tudi Sodba VSL VI Kp 20267/2023 z dne 17. 11. 2023. 6 Sodba VS RS I Ips 43513/2022 z dne 13. 6. 2024.