Jedro

Postopek poenostavljene prisilne poravnave je sicer postopek zaradi insolventnosti, vendar dejstvo insolventnosti tožene stranke še ne daje podlage za njeno oprostitev plačila sodnih taks, sicer bi bila ta okoliščina predvidena v 10. členu ZST-1 kot z zakonom določena taksna oprostitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse po plačilnem nalogu I Pg 386/2020 z dne 25. 11. 2020 za pritožbeni postopek zavrnilo (I. točka izreka), toženi stranki ugodilo obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek v skupni višini 285,00 EUR v 3 mesečnih obrokih v višini 95,00 EUR, tako, da prvi obrok zapade v plačilo v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa, vsak naslednji obrok pa v roku enega meseca od zapadlosti predhodnega obroka (II. točka izreka) ter plačilni nalog I Pg 386/2020 z dne 25. 11. 2020 razveljavilo (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njenemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse nad zneskom 44,00 EUR, plačilo sodne takse v višini 44,00 EUR pa odloži do izdaje končne odločbe oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka je v svojem predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse sicer res navedla, da je v poslovnem letu znašala njena izguba 112.992,11 EUR (pri čemer ni navedla, za katero poslovno leto pravzaprav gre), vendar je prvostopenjsko sodišče nato na podlagi vpogleda v podatke zadnje bilance stanja na dan 30. 6. 2020, ki ga je opravilo po uradni dolžnosti, ugotovilo, da je imela tožena stranka na ta dan 580.613,88 EUR sredstev, od tega za kar 540.579,60 EUR kratkoročnih sredstev, in sicer v obliki predujmov za zaloge 6.721,31 EUR in 529.963,92 EUR v obliki kratkoročnih poslovnih terjatev ter 3.894,37 EUR denarnih sredstev. Pritožbeno sodišče se zato strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka na podlagi takih finančnih kazalnikov ni upravičena do oprostitve plačila sodne takse, temveč le do obročnega plačila sodne takse. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, lahko v skladu z določbo 11. člena ZST-1 sodišče stranko, ki je pravna oseba delno1 oprosti plačila taks oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če stranka nima sredstev za plačilo in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1), pri tem pa sodišče upošteva podatke o premoženju stranke, ki obsegajo podatke o stvareh v njeni lasti, njenih terjatvah in drugih premoženjskih pravicah ter stanju na transakcijskih računih stranke in prilivih nanje v zadnjih treh mesecih (prvi odstavek 12.b člena ZST-1). Za ugotavljanje premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja pravne osebe se smiselno uporabljajo določbe petega do desetega odstavka 12.a člena ZST-1, pri čemer lahko sodišče podatke, o katerih se vodijo zbirke podatkov, pridobi tudi samo po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se tako pravilno ni oprlo le na trditve tožene stranke v predlogu, temveč je na podlagi podatkov, ki jih je pridobilo po uradni dolžnosti in ki izhajajo iz zadnje bilance stanja na dan 30. 6. 2020 pravilno ugotovilo, da s plačilom odmerjene sodne takse ne bo prišlo do takega zmanjšanja premoženja tožene stranke, da bi bilo zaradi tega ogrožena njena dejavnost. 5. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti pritožbena trditev, ki jo je tožena stranka zatrjevala že v svojem predlogu za taksno oprostitev, to je da tožena stranka v Republiki Sloveniji nima odprtega bančnega računa. Glede na to, da tožena stranka v svoji zadnji bilanci stanja izkazuje denarna sredstva, slednje kaže na to, da tožena stranka ima račun, preko katerega posluje in na katerem ima v bilanci navedena denarna sredstva, le da ta račun ni odprt v Republiki Sloveniji. Tožena stranka namreč ne trdi, da nima odprtega nobenega računa, temveč le, da nima odprtega računa v Republiki Sloveniji in to dejstvo večkrat ponovi – da nima odprtega računa v Republiki Sloveniji. Poleg tega so navedbe tožene stranke, da ne more prejemati plačil za opravljanje storitev in poravnavanje zapadlih obveznosti v nasprotuje z njenimi istočasnimi trditvami, da bo potencialni dobiček od poslovanja, prodaje premoženja ali izterjave terjatev morala nameniti za poplačilo zapadlih obveznosti. Če tožena stranka posluje, prodaja premoženje in izterjuje terjatve to pomeni, da račun ima, le, kot sama trdi, ne v Republiki Sloveniji, saj sicer vsega navedenega ne bi mogla izvajati.

6. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je bila tožena stranka plačila sodne takse oproščena v drugih sodnih postopkih. Odločanje o oprostitvi sodne takse je stvar vsakega posameznega sodnega postopka, saj je odvisno od konkretnih okoliščin primera, zato se odločitev v drugih sodnih postopkih ne more raztezati tudi na odločitev v obravnavanem primeru.

7. Na odločitev tudi nima vpliva dejstvo, da se je nad toženo stranko dne 22. 10. 2020 začel postopek poenostavljene prisilne poravnave. Postopek poenostavljene prisilne poravnave je sicer postopek zaradi insolventnosti, vendar dejstvo insolventnosti tožene stranke še ne daje podlage za njeno oprostitev plačila sodnih taks, sicer bi bila ta okoliščina predvidena v 10. členu ZST-1 kot z zakonom določena taksna oprostitev. V nasprotju z navedenim, nalaga zakon sodišču, da tudi v takem primeru presodi premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke, ki predlaga taksno oprostitev. Pritožba v tem delu tudi neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do tega, da se zoper toženo stranko vodi postopek zaradi insolventnosti. Standard ustrezne obrazloženosti predstavlja tisto stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba v konkretnem primeru, da omogoča učinkovito pravno sredstvo, pri čemer je izčrpnost obrazložitve odvisna od konkretiziranosti navedb. Tožena stranka pa se v svojem predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks ni izrecno sklicevala na okoliščino svoje insolventnosti, temveč je le navedla, da je v postopku poenostavljene prisilne poravnave, pri tem pa ni dodatno substancirano trdila zakaj, kako in če sploh bi po njenem videnju to dejstvo lahko vplivalo na njeno nesposobnost plačila dolžne sodne takse in na taksno oprostitev, odlog ali obročno plačilo. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo potrebno posebej ukvarjati z navedeno okoliščino, zaradi česar očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je potrebno upoštevati, da je tudi plačilo sodne takse zapadla obveznost predlagatelja tako kot vsaka druga, zato je tožena stranka dolžna svojo obveznost plačila sodne takse izpolniti tako kot vsako drugo, če za to ima sredstva.

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki dovolilo obročno plačilo sodne takse in se pravilno ni ukvarjalo z morebitnim odlogom sodne takse, saj je ob sicer zelo skopih trditvah tožene stranke presodilo, da finančno stanje tožene stranke ne narekuje oprostitve, temveč obročno plačilo sodne takse. Posebnih okoliščin, ki bi narekovale morebiten odlog plačila sodne takse, tožena stranka v svojem predlogu ni zatrjevala. Upoštevati je namreč potrebno, da je trditveno in dokazno breme tudi glede odloga plačila sodne takse (torej, da stranka ne zmore zagotoviti plačila sodne takse takoj v celotnem znesku (285,00 EUR) brez ogrožanja svoje dejavnosti) na strani taksnega zavezanca, torej tožene stranke. Tožena stranka pa v zvezi s tem ni zatrjevala ničesar. Pritožbene navedbe, da bi unovčenje osnovnih sredstev in zalog ogrozilo dejavnost tožene stranke, saj jih potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti, pa predstavljajo pritožbeno novoto, zato jih pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Glede na vse navedeno izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

11. O zadevi je na podlagi prvega odstavka 366.a člena ZPP odločila sodnica posameznica.

1 Pravna oseba ne more biti oproščena plačila takse, ki znaša do vključno 44,00 EUR, če pa je taksa višja od 44,00 EUR, mora plačati najmanj 44,00 EUR takse, plačila preostalega dela takse pa je lahko oproščena (četrti odstavek 11. člena ZST-1).