Jedro

Pritožnica sicer pravilno navaja, da so bile vse problematizirane odredbe izdane v letu 2006, kar je daleč pred spremenjeno prakso Ustavnega sodišča RS in še celo pred odločbo Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008, vendar nato napačno zaključuje, da se spremenjena praksa Ustavnega sodišča ne sme in ne more retroaktivno uporabljati za te odredbe, ker so bile izdane skladno s takrat veljavno (ustavno)sodno prakso in skladno z ZKP ter v času njihove izdaje niso bile kršene nobene ustavno varovane pravice obdolžencev. Takšno stališče je zgrešeno in v nasprotju z obstoječo sodno prakso.

Izjema dobre vere v celoti izvotli zahtevo po naknadnem sodnem varstvu zoper sodne odločbe, na podlagi katerih policija deluje, ki jo je postavilo Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13 v zvezi z obrazloženostjo odredb za hišno preiskavo in se na izjemo dobre vere ni oprlo, temveč je zaradi kršitve pritožnikove pravice do obrazložene odločbe iz 22. člena Ustave dokaze pridobljene na podlagi neobrazloženih odredb za hišno preiskavo štelo kot nezakonite dokaze, na katere se sodba ne more opirati.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani pod točko I predlogoma zagovornikov obeh obtoženih za izločitev dokazov delno ugodilo in iz spisa izločilo dokaze, ki so taksativno našteti v tej točki izreka, v ostalem pa predloga zavrnilo kot neutemeljena. Pod točko II je odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa izločeni dokazi zaprejo v poseben ovitek in shranijo ločeno od drugih spisov.

2.Zoper sklep sta se pravočasno pritožila:

-- okrožna državna tožilka v delu, s katerim je bilo predlogu za izločitev dokazov ugodeno, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne v ponovno odločanje;

-- zagovornik obtoženega A. A. zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da Višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

3.Na pritožbo okrožne državne tožilke sta odgovorila zagovornika obeh obtoženih in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi okrožne državne tožilke

5.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točkah 8 - 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa skladno z relevantnimi ustavnimi in zakonskimi določbami ter skladno z ustavnosodno prakso pravilno pojasnilo kaj mora vsebovati obrazložitev odredbe za hišno preiskavo, da je zadoščeno zahtevi po presoji izpolnjenosti pogojev za poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava), zahtevi po obrazloženosti sodne odločbe kot poseben vidik pravice iz 22. člena Ustave ter zahtevi po poštenosti postopka, ki ga zagotavljajo 22. člen, prvi odstavek 23. člena in 29. člen Ustave. Nadalje je v točki 11 obrazložitve naštelo vse v predmetnem postopku izdane odredbe za hišno preiskavo oziroma preiskavo drugih prostorov s strani sodišča in v točki 12 obrazložitve pravilno ugotovilo, da so vse navedene odredbe glede obrazloženosti utemeljenih razlogov za sum, da naj bi oseba, navedena v izreku odredbe, storila očitana kazniva dejanja in glede obrazložitve verjetnosti, da bo pri preiskavi posameznih prostorov mogoče najti in zaseči predmete in dokumentacijo za morebitni kazenski postopek, identične. Zaradi tega se je sodišče prve stopnje glede obrazloženosti odredbe izrecno opredelilo do odredbe o preiskavi stanovanja takrat osumljenega B. B. št. Kpd 318/2006 z dne 30. 3. 2006, svoje ugotovitve v zvezi z izpostavljeno odredbo pa nato apliciralo še na vse preostale odredbe. Ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z odredbo Kpd 318/2006 z dne 30. 3. 2006, pojasnjene v točkah 14 - 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da odredba ne vsebuje konkretne obrazložitve, iz katere bi bila razvidna izpolnjenost pogojev za predmetni poseg v zasebnost B. B., zaradi česar je vsebinsko prazna in ne omogoča naknadnega sodnega preizkusa, so pravilne. Sodišče prve stopnje pa je za takšne ugotovitve navedlo tudi argumentirane in prepričljive razloge.

6.Tožilka v pritožbi ugotovitve sodišča prve stopnje, da obrazložitev izpostavljene odredbe za hišno preiskavo (in posledično vseh preostalih odredb za hišno preiskavo, ki so identično obrazložene) ni skladna z ustavno zahtevanim standardom obrazloženosti odločb s katerimi se posega v človekove pravice, ki ga je postavilo Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016, niti ne izpodbija. Pritožnica sicer pravilno navaja, da so bile vse problematizirane odredbe izdane v letu 2006, kar je daleč pred spremenjeno prakso Ustavnega sodišča RS in še celo pred odločbo Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008, vendar nato napačno zaključuje, da se spremenjena praksa Ustavnega sodišča ne sme in ne more retroaktivno uporabljati za te odredbe, ker so bile izdane skladno s takrat veljavno (ustavno)sodno prakso in skladno z Zakonom o kazenskem postopku (ZKP) ter v času njihove izdaje niso bile kršene nobene ustavno varovane pravice obdolžencev. Takšno stališče je namreč zgrešeno in v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Tudi Ustavno sodišče je v odločbi Up-1006/13 ocenjevalo (ne)ustreznost obrazloženosti odredb za hišno preiskavo, ki sta bili izdani v letu 2009 "v skladu s tedaj obstoječo sodno prakso" ter presodilo, da nista izpolnjevali ustreznega standarda obrazloženosti sodne odločbe.

7.Glede na pojasnjeno pritožnica ne more uspeti z navedbami, da je policija storila vse, kar je bilo objektivno razumno pričakovati, da je preiskovalnemu sodniku podala obrazložene predloge za izdajo odredb za izvedbo hišnih preiskav, da je imel preiskovalni sodnik v času odločanja na voljo dovolj podatkov, da je lahko sklepal na danost pogojev za odreditev hišne preiskave, ki jih je tudi zadostno in primerno obrazložil v odredbah skladno z zahtevami takrat veljavnega ZKP in s tedaj veljavno ustavno sodno prakso, kot je razvidna iz odločbe Up-2094/06 (ko je zadoščalo, da so se odredbe sklicevale na obrazložen predlog državnega tožilca ali policije oziroma so ta predlog na kratko povzele) in v času njihove izdaje in izvršitve niso bile nezakonite, ker je zanje obstajala ustavna in zakonska podlaga, ker je bil izpolnjen pogoj izdane pisne odredbe in ker je bilo zadoščeno pogoju nujnosti za izvedbo kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 9 obrazložitve pravilno poudarilo, da je namen obrazložitve sodne odredbe v tem, da se lahko z naknadno kontrolo preizkusi sodnikova presoja o obstoju pogojev za poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave (kar izhaja iz odločbe Up-1006/13), česar pa zaradi pomanjkljivosti obrazložitve obravnavane odredbe za hišno preiskavo ne omogočajo. V kolikor bi pristali na to, da za obrazložitev odredbe o hišni preiskavi zadostuje sklicevanje na predlog policije in bi o presoji preiskovalnega sodnika sklepali iz samega dejstva, da je hišno preiskavo odredil (za kar se pravzaprav zavzema tožilka v pritožbi), bi se namreč odrekli ne le garantni funkciji sodnika, temveč tudi možnosti učinkovitega naknadnega preizkusa ali je bila hišna preiskava opravljena v skladu z ZKP in Ustavo, kar je prav tako poudarilo Ustavno sodišče v že izpostavljeni odločbi.

8.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je obravnavana zadeva drugačna od zadeve, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče v zadevi Up-1006/13, kjer je šlo za praktično neobrazloženo odredbo za hišno preiskavo in so odredbe, na katere se nanaša izpodbijani sklep, obrazložene. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo (točka 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa), da preiskovalni sodnik v obrazložitvi odredbe za hišno preiskavo Kpd 318/2006 z dne 30. 3. 2006 (enako pa velja tudi za vse ostale odredbe) v zvezi z obstojem utemeljenih razlogov za sum ni navedel nobenih konkretnih dejstev in okoliščin, temveč se je posplošeno skliceval na ugotovitve delavcev policije, na dokumentacijo in druge podatke zbrane v dotedanjem postopku, predvsem pa preiskovalni sodnik sploh ni ugotovil obstoja dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum v razmerju do vsakega osumljenca posebej, pač pa je obstoj dokaznega standarda navajal kolektivno za vse osumljence skupno. Tako iz obrazložitve izpostavljene odredbe za B. B. sploh ni razvidno kaj točno se očita B. B. (navedeno je le, da je pooblaščenec na TRR A. d. o. o.), prav tako pa ni razvidno katera je dejstvena podlaga in na katerih predloženih podatkih je temeljila, ki je preiskovalnemu sodniku služila za presojo utemeljenih razlogov za sum, da je bil v konkretnem primeru pri očitanih kaznivih dejanjih B. B. kakorkoli udeležen, zaradi česar bi bil dopusten poseg v njegovo ustavno varovano pravico do zasebnosti iz prvega odstavka 36. člena Ustave. To pa pomeni, da zaradi neobstoječe obrazložitve presoje preiskovalnega sodnika sploh ni mogoče preizkusiti in je tako njena naknadna kontrola onemogočena.

9.Neuspešno je pritožničino zavzemanje za utilitaristično doktrino izločanja dokazov. Tudi Vrhovno sodišče RS je namreč poudarilo, da je v slovenskem kazenskem postopku prepoved opiranja sodne odločbe na protiustavno ali nezakonito pridobljene dokaze ali njihove "sadeže" (drugi odstavek 18. člena ZKP) absolutna - radikalna, saj gre za temeljno prvino poštenega postopka. V situacijah protiustavnega ali nezakonitega ravnanja državnih organov ni bila nikoli sprejeta utilitaristična (instrumentalna) doktrina izločanja dokazov, ki bi dovoljevala, da se v vsakem primeru posebej opravi tehtanje (cost-benefit analiza) med smiselnostjo izločitve dokazov in družbenim interesom za izrek "pravilne" sodbe; med dokazno vrednostjo posameznih dokazov ter zagotovitvijo poštenega postopka z notranjo integriteto. Koncept varstva človekovih pravic kot cilj kazenskega postopka ustvarja mejnike, prek katerih državna oblast v razmerju do posameznika preprosto ne sme prestopiti, čeprav bi to kot načelno močnejša stran nedvomno mogla storiti, ne glede na to ali bi bila uporaba nedovoljenih dokazov z vidika javnega interesa pomembna in celo potrebna za učinkovit kazenski pregon (za uresničitev načela "materialne" resnice) ter ne glede na to, za kako težko obliko kriminalitete, ki morda še tako intenzivno napada kazenskopravno varovane dobrine, v danem primeru gre. Ekskluzija je institut avtonomnega (za razliko od t. i. ancilarnega) položaja kazenskega postopka v razmerju do materialnega kazenskega prava oziroma načela iskanja "materialne" resnice. Sklicevanje pritožnice na odločbo Ustavnega sodišča Up-326/14 z dne 6. 12. 2017 je selektivno. V njej je Ustavno sodišče sicer res omenilo možnost, da imajo sodišča, ko razlagajo ustavne in zakonske določbe, ki urejajo dopustnost načina pridobivanja dokazov za potrebe kazenskega postopka, določeno razlagalno polje, ki lahko pripelje do tega, da dokaz ne bo kot nedopusten izločen (ta del izpostavlja pritožnica), vendar je takoj za tem tudi poudarilo, da sodišča pri razlagi teh zakonskih določb ne smejo sprejemati stališč, ki so sama po sebi protiustavna, če ta lahko vplivajo na odločitev (ta del pa pritožnica zamolči).

10.Pritožnica prav tako ne more uspeti s sklicevanjem na sodbi ESČP Garcia Ruiz proti Španiji in Hirvisaari proti Finski, saj tudi sama pove, da je šlo v obeh primerih za sklicevanje pritožbenega sodišča na obrazložitev prvostopenjskega sodišča, kar je seveda dopustno. Slednje pa ne pomeni, da se lahko preiskovalni sodnik pri obrazložitvi odredbe za hišno preiskavo zgolj sklicuje na predlog policije ali tožilstva, saj se z izdajo odredbe o hišni preiskavi odredi preiskovalno dejanje, ki posega v ustavno zagotovljene človekove pravice (sodnik nastopa v vlogi garanta, torej varuha pravic obdolženca in nadzornika nad delom tožilstva ter policije) in v takšnem primeru ni mogoč naknaden preizkus razumnosti sprejete odločitve o tem ali so bili zakonsko določeni pogoji za odreditev hišne preiskave izpolnjeni in ali je bila slednja sploh ustavno dopustna, kar vse jasno izhaja iz že večkrat izpostavljene odločbe Ustavnega sodišča Up-1006/13, pa tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-326/14 z dne 6. 12. 2017, ki se nanaša na obrazloženost odredb, ki jih izda državni tožilec s katero dovoli prikrite preiskovalne ukrepe tajnega opazovanja, tajnega delovanja in navideznega odkupa. Sklicevanje na predložene dokumente ne more nadomestiti sodnikove lastne presoje.

11.Pritožnica pravilnih razlogov izpodbijanega sklepa ne more omajati niti s poudarjanjem, da je ekskluzija dokazov v prvi vrsti zasnovana kot preventivno sredstvo za boj proti zlorabi pooblastil organov pregona (predvsem policije) in ne za kaznovanje napak sodnikov (sodišča) ter se zato ne bi smela uporabljati kot preventivno sredstvo zoper objektivno razumne postopke policije. Pritožnica namreč zanemari, da bistvo pomena ekskluzije ni le v prevenciji na delovanje policije, temveč predstavlja pomembno sredstvo, ki zagotavlja enakost orožij obeh strank v kazenskem postopku in je tudi conditio sine qua non pravičnega kazenskega postopka, v katerem se kršitve dokaznih prepovedi dosledno sankcionirajo. In ravno zaradi takšnega pojmovanja ekskluzije ni sprejemljiva izjema dobre vere, za uporabljivost katere se zavzema tožilka tudi v tej zadevi. Izjema dobre vere namreč v celoti izvotli zahtevo po naknadnem sodnem varstvu zoper sodne odločbe, na podlagi katerih policija deluje, ki jo je postavilo Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13 v zvezi z obrazloženostjo odredb za hišno preiskavo in se na izjemo dobre vere ni oprlo, temveč je zaradi kršitve pritožnikove pravice do obrazložene odločbe iz 22. člena Ustave dokaze pridobljene na podlagi neobrazloženih odredb za hišno preiskavo štelo kot nezakonite dokaze, na katere se sodba ne more opirati. Nenazadnje si je z vidika (ne)obrazloženosti odredbe za hišno preiskavo težko predstavljati situacijo, v kateri policist ne bi bil v dobri veri, saj je v njegovi pristojnosti le realizacija izdane odredbe in ne morebitna predhodna ocena ustreznosti njene obrazložitve. Pravilo o izločitvi dokazov po ZKP je oblika sodnega varstva pred kršitvami človekovih pravic, ne glede na vir kršitve. Izjema dobre vere izhaja iz zmotne predpostavke, da je takšno varstvo smiselno le, če je vir protipravnosti policija (in ne, če je vir v napačni sodni odločbi, na katero se policija dobroverno opre). Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 46/2011 z dne 6. 10. 2011, ki jo izpostavlja tudi pritožnica, v kateri je Vrhovno sodišče v zvezi z ravnanjem policije uporabilo izjemo dobre vere, je zgolj ena in zato ni mogoče govoriti o ustaljeni sodni praksi v zvezi s to izjemo temveč kvečjemu o odstopu od ustaljene prakse varstva ustavnih jamstev obdolženca. Slednje navsezadnje smiselno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021, v kateri sodišče kot dopustne izjeme doktrine sadežev zastrupljenega drevesa navaja zgolj neizogibno odkritje, neodvisni vir in zbledeli madež, ne pa tudi dobre vere.

12.Glede na pojasnjeno je odločitev sodišča prve stopnje o izločitvi dokazov, pridobljenih na podlagi neobrazloženih odredb za hišno preiskavo, ter na njihovi podlagi pridobljenih dokazov, ki so taksativno našteti v izreku izpodbijanega sklepa, pravilna, pritožba tožilke pa neutemeljena.

K pritožbi zagovornika obtoženega A. A.

13.Pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni naredilo razločka med nezakonitimi, ponarejenimi in izgubljenimi listinami, zaradi česar stanje spisa ni jasno. Po uradni dolžnosti bi moralo sodišče izločiti vse ponarejene listine in sicer račune z nemško davčno številko. Ob tem pritožnik povzema izpovedbo priče C. C. ter navaja, da je preiskava Carinske uprave Republike Avstrije pri družbi C. GmbH okazala, da je omenjena družba navidezno prodajala naftne derivate, saj navidezni kupec družba D. LIMITED sploh ni obstajala. V nadaljevanju povzema določbe Zakona o davku na mineralna olja ter opozarja na Uredbo Sveta št. 2073/2004 z dne 16. 11. 2004, ki je zavezujoča in se uporablja v državah članicah. Sklepno pa še navaja, da je v trošarinskem skladišču družbe C. GmbH prišlo do nezakonitega izstopa naftnih derivatov, da gre za odtegnitev blaga iz davčnega skladišča, nobena pošiljka pa ne more zapustiti davčnega skladišča brez obvestila avstrijske in slovenske carine.

14.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v pritožbi pritožnik sploh ne napada razlogov izpodbijanega sklepa in se niti ne zavzema za izločitev nezakonito pridobljenih dokazov, temveč se zavzema za izločitev listin, ki so po njegovi oceni ponarejene. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da bodo pritožbena zatrjevanja o ponarejenih listinah ter same listine predmet presoje v nadaljevanju postopka pred sodiščem prve stopnje na glavni obravnavi, saj želi z njimi pritožnik smiselno prikazati nedokazanost obtožbenih očitkov zoper njegovega klienta. Kot rečeno pa z njimi pritožnik ne napada niti razlogov izpodbijanega sklepa, niti ne zatrjuje, da gre za nezakonite dokaze.

15.Sodišče druge stopnje je zato pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.

-------------------------------

1Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 3/2018 z dne 22. 5. 2018, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 19270/2010 z dne 25. 8. 2016, sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 23980/2010 z dne 27. 9. 2016, sklep Višjega sodišča v Celju III Kp 60369/2010 z dne 19. 9. 2018. V vseh izpostavljenih primerih so bile odredbe za hišno preiskavo izdane pred spremembo stališča Ustavnega sodišča RS z odločbo Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016 in so bili zaradi nezadostne obrazloženosti odredb glede na standarde, ki jih je postavilo Ustavno sodišče z odločbo Up-1006/13, dokazi, ki so bili pridobljeni na njihovi podlagi, izločeni.

2Sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 59755/2010 z dne 24. 10. 2018.

3Kamor brez dvoma spada tudi preiskovalni sodnik.

4Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021.

5Odločba Ustavnega sodišča RS Up-62/99 z dne 4. 7. 2000.

6Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021.

7Sklep Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 7187/2016 z dne 11. 4. 2022.

-------------------------------

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 83, 83/2, 214