Jedro

Korist, ki jo z zahtevo po sodnem varstvu v obravnavani zadevi zasleduje tožeča stranka, je v tem, da toženca opustita poseganje v njeno lastninsko pravico. To korist lahko v celoti realizirana z negatorno tožbo. Odločitev o takšni tožbi vsebuje tudi ugotovitev, da je nepremičnina tožeče stranke prosta omejitev, ki si jih prisvaja tožena stranka. Takšna tožba je namreč utemeljena proti tistim poseganjem v lastninsko pravico tožeče stranke, ki hkrati pomenijo omejitev njenih lastninskopravnih upravičenj in so storjena protipravno, ker si je tisti, ki je vršil posege, neopravičeno prilaščal stvarno ali obligacijsko pravico do takšnih posegov. V primeru negatorne tožbe mora zato tožeča stranka dokazati le, da je bila njena lastninska pravica vznemirjena in da jo je vznemirila tožeča stranka. Ni pa ji treba dokazovati protipravnosti poseganj, ki jo vznemirjajo. Tožeča stranka pa je poskušala z ugotovitveno tožbo prevzeti dokazno breme tudi za to, za kar pa seveda nima pravnega interesa. Če namreč toženci trdijo, da so upravičeni do ravnanj, ki vznemirjajo lastnika nepremičnine, morajo pravico, ki jih na to pooblašča, dokazati.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbeni zahtevek tožeče stranke oziroma nasprotno tožene stranke (v nadaljevanju tožeča stranka) s katero je zahtevala ugotovitev, da ne obstoji stvarna služnost dovoza in dostopa preko njene nepremičnine, parc. št. 236/2, k.o. V, v korist nepremičnin 236/3 in 236/4 k.o. V. S sodbo je ugotovilo, da obstoji služnost hoje in vožnje z nemotornimi vozili po JZ delu parc. št. 236/2, k.o. V za potrebe parc. št. 236/4 in 236/3, obe k.o. V. Pri tem je v sodbi opisalo vsebino služnosti, in sicer tako, da se prvo navedena začne na javni poti parc. št. 1804/2, k.o. V, in sicer 2,8 m od tromeje parc. št. 1804/2, 236/2 in 236/4, vse k.o. V in poteka od tam navzgor v ravni liniji do severne stene garaže, ki stoji na SV delu parc. št. 236/4 k.o. V, v tej točki zavije proti S delu parcele št. 236/4 k.o. V in poteka ob steni garaže, po celotni dolžini v širini 80 cm, vse do parcelne meje med parc. št. 236/2 in parc. št. 236/4, obe k.o. V, drugo navedena pa tako, da se prav tako začne na javni poti parc. št. 1804/2, k.o. V, v oddaljenosti 2,8 m od trojeme med parc. št. 1804/2, 236/2 in 236/4, vse k.o. V in poteka od tam navzgor v ravni liniji do S stene garaže, ki stoji na SV delu parc. št. 236/4, k.o. V, od tam naprej pa vzporedno s steno garaže, vse do mesta, kjer za prvim opornim zidom na parc. št. 236/2, k.o. V, zavije v desno, naravnost do tromeje med parc. št. 236/2, 236/3 in 236/4, vse k.o. V, po celotni širini 80 cm. V ostalem je tožbeni zahtevek tožene stranke oziroma nasprotno tožeče stranke (v nadaljevanju tožencev)za ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in vožnje z motornimi in nemotornimi vozili po parceli tožnikov zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi zahtevek za izstavitev listine, na podlagi katere naj bi se ugotovljena služnost vpisala v zemljiško knjigo. Tožeči stranki je še naložilo, da vzpostavi takšno stanje na JZ delu svoje parc. št. 236/2, k.o. V, da bo omogočeno izvrševanje ugotovljenih služnosti, in sicer z odstranitvijo zgrajenih opornih zidov in nadstreškov stopnic, navožene zemlje in zasajenega rastlinja v širini 80 cm tako, da bo tožencema omogočila izvrševanje ugotovljenih stvarnih služnosti, hkrati pa, da naj se v bodoče vzdrži kakršnihkoli posegov, ki bi preprečevali izvrševanje ugotovljenih stvarnih služnosti. Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku tožnikov, po katerem sta toženca dolžna opustiti kakršnokoli poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke tam, kjer ni bil ugotovljen obstoj stvarnih služnosti za potrebe nepremičnin tožencev, višji tožbeni zahtevek tožnikov pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da naj vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Proti takšni odločitvi sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Obe pravdni stranki predlagata pritožbenemu sodišču spremembo izpodbijane sodbe in sicer tako, da v celoti ugodi tožbenemu oziroma nasprotno tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožeča stranka se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da nima pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek glede obstoja oziroma neobstoja pravice stvarne služnosti. V predmetni pravdni zadevi je ključno ali na nepremičnini parc. št. 236/2, k.o. V. obstaja služnost v korist gospodujočih nepremičnin 236/3 in 236/4, k.o. V.. Njen ugotovitveni zahtevek bi zato sodišče moralo obravnavati, zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi pa zavreči zaradi litispendence. Toženca sta zlorabila svoje procesne pravice in zavlekla reševanja spora, ko sta predložila dve pripravljalni vlogi v nasprotju z 286.a členom ZPP. To še posebej velja za vlogo z dne 25.11.2008. Prvostopenjsko sodišče je tudi dopustilo vprašanja priči VD in NV, kljub temu da tožena stranka v zvezi s tem, kar naj bi omenjeni priči povedali, ni postavila nobene trditvene podlage. Vsebina pričevanj omenjenih prič je zato za predmetni spor nedopustna. Meni tudi, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je fotografije, ki jih je vložila s pripravljalno vlogo z dne 29.1.2009 prejela šele v začetku omenjenega leta. Navaja še, da je sodišče prve stopnje vpogledalo in prebralo zapisnik o naroku na kraju samem v nepravdni zadevi, opr. št. I R 3960/59-8 in predlog v isti zadevi brez dokaznega sklepa. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev utemeljilo na dveh dokumentih, ne da bi jih poprej vpogledalo in prebralo, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je odločilo preko pa tudi mimo nasprotno tožbenega zahtevka. Glede nesklepčnosti tožbenega zahtevka se v celoti sklicuje na 3. točko odgovora na nasprotno tožbo. Prvostopenjsko sodišče se je sklicevalo tudi na skico v prilogi A6, po kateri naj bi toženi stranki postavili zahtevek, kot to izhaja iz sodbe. Vendar pa navedeno ne drži. Iz tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi ne izhaja, da se ta nanaša na kakršnokoli skico. Prvostopenjsko sodišče je spremenilo in predelalo tožbeni zahtevek toženi stranki, ki je bil poprej nesklepčen tako, da je postal razumljiv in s tem preseglo svojo pooblastila. Po mnenju tožeče stranke je tudi nemogoče natančno opisno opredeliti služnost, ki naj bi potekala po nepremičnini, parc. št. 236/2, k.o. V. Neutemeljeno pa je prezrlo tudi dokazni predlog tožeče stranke, ki se mu je pridružila tudi tožena stranka s postavitvijo izvedenca geodetske stroke. Prostorske meje vsebine služnosti niso dovolj natančno opisane, da bi zadostile zahtevam Zakona o zemljiški knjigi. Izrek sodbe je tudi povsem nerazumljiv. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je bilo kakršnokoli morebitno priposestvovanje kar dvakrat prekinjeno. Tek priposestvovalne dobe se je zato začel znova. V času od prekinitve pa do izdaje sodbe še ni minilo 20 let, zato pravica toženih strank ne more biti priposestvovana. Tožeča stranka je ves čas zatrjevala, da je nasprotovala izvrševanju služnosti. Zato je drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje protispisna. Materialnopravno zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo zatrjevati dobrovernosti ob prenosih lastninske pravice z VM na VČM in pozneje na družbo E d.o.o.. Dobrovernost se domneva, zato je dokazno breme glede domneve nedobrovernosti na toženi stranki. Tožena stranka pa nedobrovernosti tožeče stranke ni dokazala. Na naroku je zatrjevala, da je bila pravna prednica tožeče stranke žena direktorja tožeče stranke in da je bila tako tudi družba E, d.o.o., seznanjena z dejanskim izvrševanjem služnosti poti, ne glede na to, da služnost ni bila vpisana v zemljiški knjigi. Za te svoje trditve tožena stranka ni ponudila nikakršnih dokazov. Protispisna pa je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil zakoniti zastopnik tožeče stranke v času prenosa lastninske pravice nanjo prav DČM. Navajata še, da je zmotna tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da lahko v primeru stvarne služnosti pride do povsem različnih odločitev v različnih pravdah. Če bi VN svojo tožbo na ugotovitev stvarne služnosti na nepremičnini parc. št. 236/2 k.o. V izgubil, potem bi morala tožbo izgubiti tudi toženca, saj zatrjujeta enak potek poti. Navaja tudi, da je naklon strmine prevelik, da bi se po njej lahko hodilo, kaj šele vozilo. Prvostopenjsko sodišče daje tudi napačen pomen soglasju za obnovo škarpe. Toženca služnosti v obsegu, ki jo je določilo sodišče ne moreta uporabljati že najmanj od spomladi 2006. Kar pomeni, da so do izdaje sodbe že potekla tri leta, ko toženca ne izvršujeta služnosti, ki je zato prenehala. Na mestu, kjer je prvostopenjsko sodišče v skrajnem JV delu parc. 236/2 ugotovilo služnost, so bili ves čas parkirani avtomobili. Zato je služnost prenehala tudi v tem delu. Tožeča stranka še meni, da je zahtevek za vzpostavitev v prejšnje stanje obligacijski zahtevek, ki zastara po petih letih. Odločitev sodišča glede vožnje z nemotornimi vozili bi morala biti bolj določna. Tožeča stranka zaključuje, da ob ugotovitvi, da ne obstaja služnost vožnje z nemotornimi vozili tudi ni potrebno odstraniti stopnic, navožene zemlje in zasajenega rastlinja, ki ne preprečuje hoje po služnostni poti, ampak kvečjemu vožnjo.

4. Tožena stranka navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na odločitev o obstoju stvarne služnosti hoje in dovoza z motornimi vozili v garažo na parc. št. 236/4 in v tem delu tudi napačno uporabilo materialno pravo. Garaža je bila zgrajena leta 1988, vendar je bil pred tem na tem mestu objekt – greznica z obzidanimi zidovi in na te zidove je bila dozidana garaža. Tudi za potrebe prejšnje nepremičnine, za dostop do nje, se je uporabljal del nepremičnine, parc. št. 236/2. Sodišče bi zato moralo v priposestvovalno dobo všteti tudi čas oziroma obdobje pred izgradnjo garaže. Na podlagi izvedenih dokazov je nerazumljivo, na osnovi česa je sodišče priznalo služnostno pravico le v širini 80 cm. Na taki širini ni mogoče niti hoditi. Izvedeni dokazi izkazujejo, da se služnost ni izvrševala le na širini 80 cm. Prav tako toženci nikoli niso pristajali oziroma pristali na zožanje obstoječe poti in samovoljno opustili izvrševanje služnosti v večjem obsegu kot v širini 80 cm. Tožena stranka ne more pristati na širino, ki ji jo je priznalo sodišče, saj takšna širina ne omogoča normalne uporabe nepremičnin, v korist katerih je priznana služnostna pravica. Tožena stranka je tudi po izgradnji prvega opornega zidu imela na razpolago služnost v širšem obsegu. Sodišče bi zaradi natančne določitve trase služnostne poti moralo postaviti izvedenca geodetske stroke. Z odločitvijo, kot jo je sprejelo, bo brez dvoma še naprej stalno prihajalo do sporov in nesoglasij. Nerazumljivo je tudi, kaj je imelo sodišče v mislih z zapisom v sodbi, da " ob upoštevanju širine prehoda 80 cm, bi se mesto, kjer se konča služnostna pravica pokrivalo tudi z modro obarvanim delom parc. št. 236/2 na skici v prilogi A6 pridruženega spisa, opr. št. P 73/2008, po kateri sta toženca tudi postavila zahtevek". Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj sodišče ni pravilno upoštevalo doseženega uspeha strank v postopku.

5. Pritožbi sta neutemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

6. Tožeča stranka ima prav, ko navaja, da je odločitev v obravnavanem sporu med pravdnima strankama odvisna od rešitve vprašanja obstoja oziroma neobstoja stvarne služnosti na nepremičnini, parc. št. 236/2 v korist nepremičnin, parc. št. 236/3 in 236/4, vse k.o. V. Vendar pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da rešitev navedenega vprašanja še ne pogojuje pravnega interesa tožeče stranke za tožbo na ugotovitev, da stvarna služnost ne obstaja (2. odst. 181. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Korist, ki jo z zahtevo po sodnem varstvu v obravnavani zadevi zasleduje tožeča stranka, je v tem, da toženca opustita poseganje v njeno lastninsko pravico na parc. št. 236/2. To korist lahko v celoti realizirana z negatorno tožbo (99. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Odločitev o negatorni tožbi vsebuje tudi ugotovitev, da je nepremičnina tožeče stranke prosta omejitev, ki si jih prisvaja tožena stranka. Takšna tožba je namreč utemeljena proti tistim poseganjem v lastninsko pravico tožeče stranke, ki hkrati pomenijo omejitev njenih lastninskopravnih upravičenj in so storjena protipravno, ker si je tisti, ki je vršil posege, neopravičeno prilaščal stvarno ali obligacijsko pravico do takšnih posegov. V primeru negatorne tožbe mora zato tožeča stranka dokazati le, da je bila njena lastninska pravica vznemirjena in da jo je vznemirila tožeča stranka. Ni pa ji treba dokazovati protipravnosti poseganj, ki jo vznemirjajo. Tožeča stranka pa je poskušala z ugotovitveno tožbo prevzeti dokazno breme tudi za to, za kar pa seveda nima pravnega interesa. Če namreč toženci trdijo, da so upravičeni do ravnanj, ki vznemirjajo lastnika nepremičnine, morajo pravico, ki jih na to pooblašča, dokazati. V obravnavanem primeru sta se toženca pred tožbenimi očitki tožeče stranke branila s trditvijo, da očitano poseganje v lastninsko pravico tožnikov na sporni nepremičnini temelji na njuni pravici do uporabe tožničine nepremičnine oziroma, ker naj bi na njej imela služnostno pravico. Pri tem pa se je njun ugovor priposestvovane pravice, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (kar bo presojano v nadaljevanju), izkazal v delu za utemeljenega. Pritožbeno vztrajanje tožeče stranke na ugotovitvenem zahtevku, s čemer bo morala, kot je bilo navedeno, prevzeti tudi breme dokazovanja neobstoja oziroma nenastanka pravice tožene stranke, je nesmiselno oziroma nesmotrno in zato neutemeljeno.

7. Neutemeljeni pa so tudi ostali pritožbeni očitki, s katerimi tožeča stranka uveljavlja bistvene kršitve določb postopka. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bila vloga tožencev z dne 25.11.2008 vložena v nasprotju z 286.a členom ZPP. Navedena vloga vsebuje nasprotno tožbo. Ta pa se lahko vloži do konca glavne obravnave (1. odst. 183. člena ZPP). Poleg tega je sodišče prve stopnje opravilo prvi narok za glavno obravnavo po nasprotni tožbi dne 20.2.2009. 8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da tožena stranka ni postavila dejanske podlage, ki naj bi jo potrdili priči V. D. in N. V.. Pod točko X nasprotne tožbe, je tožena stranka navedla dejansko podlago, ki naj bi jo potrdili obe omenjeni priči. 9. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. člena, ker sodišče prve stopnje naj ne bi prebralo zapisnika in predloga iz nepravdne zadeve I R 3960/59. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da je vpogledalo v obe omenjeni listini, iz razlogov sodbe pa je tudi razvidno, da ju je presojalo. Če o tem na naroku ni zapisalo dokaznega sklepa, pa to ne more biti upoštevna kršitev, saj ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prim. 1. odst. 339. člena ZPP).

10 V zvezi s pritožbenim očitkom nesklepčnosti tožbe tožencev se tožeča stranka sklicuje na navedbe, ki jih je podala v drugih vlogah v postopku. Pri tem je potrebno navesti, da je pritožba redno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče jo presodi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na nekatere bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. člena ZPP). Glede na navedeno zakonsko določilo takšnih pavšalnih tožbenih trditev pritožbeno sodišče ni dolžno presojati.

11. Prav tako prvostopenjsko sodišče ni odločilo preko oziroma mimo tožbenega zahtevka, kot to navaja tožeča stranka v svoji pritožbi. Odločitev sodišča prve stopnje je v okviru tožbenega zahtevka, saj je sodbenemu predlogu tožencev le delno sledilo oziroma njunemu tožbenemu zahtevku le delno ugodilo. Nekorekten je zato tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje o predelavi tožbenega zahtevka. Enako velja tudi glede pritožbenega očitka nerazumljivosti izreka sodbe. 19. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) določa, da se v primeru, če je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, prostorske meje pri vpisu vsebine služnosti natančno opišejo. Zakon pri tem neposredno ne določa načina opisa prostorskih meja služnosti, ampak uporablja pravni standard natančnega opisa. Nedvomno je z izpodbijano odločitvijo navedeni pravni standard ustrezno izpolnjen. V zadevi III Cp 1137/2009 Višjega sodišča v Ljubljani je bil kot ustrezen sprejet celo opis "po obstoječi gramozni poti". V obravnavani zadevi pa je prvostopenjsko sodišče določilo potek služnostne poti z navedbo posameznih točk v naravi in z natančno določitvijo razdalj med njimi. Ob tako natančni določitvi trase služnostne poti pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da izvedenec geodetske stroke ni bil potreben.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prišlo do priposestvovanja stvarne služnosti po parc. št. 236/2 še pred letom 1992, ko naj bi po zatrjevanju VČM ta prevzela posest na omenjeni parceli oziroma že najkasneje leta 1974 in da se je nato služnost v nadaljnjih letih tudi izvrševala. Hkrati je ugotovilo, da je po letu 2002 prišlo do delnega prenehanja tako pridobljene stvarne služnosti. Očitki iz pritožbe, da sodišče sploh ni pojasnilo, kdaj naj bi toženca priposestvovala služnost, so zato neutemeljeni. Služnost je bila pridobljena, ko so se za to stekli zakonsko določeni pogoji. Trditve tožeče stranke o njenem nasprotovanju pridobljeni služnosti so zato brezpredmetne. Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem tudi v primeru, če lastnik gospodujoče stvari dejansko izvršuje služnost 20 let in pri tem ni nepošten (54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in 2. odst. 217. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Priposestvovalčeva dobra vera pri tem ni potrebna. Podlaga za takšno priposestvovanje služnosti je le njeno dolgotrajno izvrševanje in pa, da priposestvovalec pri tem ni zlorabljal zaupanja lastnika služeče nepremičnine, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo, ali če bi bila služnost dovoljena do preklica. Navedeni materialnopravni pogoji za pridobitev pravice služnosti s priposestvovanjem, pa so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pravni predniki tožeče stranke tolerirali uporabo poti pravnim prednikom tožencev. Pri tem je treba dodati, da je treba pri računanju priposestvovalne dobe za pridobitev služnosti upoštevati tudi splošna pravila, ki veljajo za priposestvovanje lastninske pravice in so določene v 45. členu SPZ. Torej tudi upoštevanje časa, ko so služnost izvrševali pravni predniki priposestvovalca.

13. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta bili tožeča stranka in njena pravna prednica pred prenosi lastninske pravice seznanjeni z izvenknjižnim izvrševanjem služnostne pravice in se zato neutemeljeno sklicujeta na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Toženca sta na prvem naroku za glavno obravnavo dne 8.12.2008 postavila trditev, da je bila tožeča stranka seznanjena z dejanskim izvrševanjem služnosti, saj je bil njen direktor mož pravne prednice. Dejanske okoliščine, da je bil DČM v času prenosa lastninske pravice na tožečo stranko njen direktor, tožnica ni prerekala, zato tožencema tega dejstva ni bilo treba dokazovati z izpiskom iz sodnega registra.

14. Neutemeljeno je tudi stališče tožeče stranke o vplivu izgubljene pravde V. N. na predmetno zadevo. Omenjeni sosed pravdnih strank je uveljavljal služnostno pravico za potrebe svoje nepremičnine, ne pa za potrebe nepremičnin tožencev. Logično je, da je odločitev v različnih pravdah glede različnih (gospodujočih) nepremičnin, lahko različna.

15. Napačno je tudi stališče tožeče stranke, da je služnost prenehala v celoti, ker se od leta 2006 ni izvrševala. Po določilu 223. člena SPZ služnost res preneha, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju in če je lastnik gospodujoče stvari tri leta zapored ne izvršuje. Navedeni zakonsko predvideni proces osvoboditve služnosti pa prekine vsaka ponovna izvršitev služnosti. Izvršitev pa je lahko dejanska ali pravna. To pomeni, da jo lastnik gospodujoče stvari prekine tako, da izvrši vsebino služnosti, ali pa vloži zahtevo za pravno varstvo. Toženca sta že v letu 2006 vložila tožbo zaradi motenja posesti in v pravdi, ki se je končala s pravnomočno odločitvijo dne 30.1.2008, tudi uspela. Uporaba navedenega določila SPZ, na katerega se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, zato ne pride v poštev.

16. Tožeča stranka s pritožbenimi trditvami, da se vožnje z nemotornimi vozili niso mogle izvajati, je v nasprotju z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje. Napačno je tudi pritožbeno stališče tožeče stranke, da je tisti del tožbe, s katerim tožena stranka zahteva odstranitev ovir v delu, kjer je ugotovljena služnost, obligacijskopravne narave in na kar navezuje ugovor zastaranja. Gre za tožbo za varstvo služnosti, ki je po svoji vsebini primerljiva z negatorno tožbo kot obliko varstva lastninske pravice. Ob smiselni uporabi 3. odst. 99. člena SPZ, zato tak zahtevek ne zastara.

O pritožbi tožene stranke:

17. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče v priposestvovalno dobo šteti tudi čas oziroma obdobje pred izgradnjo garaže, ko je na mestu garaže stal drug objekt in sicer greznica z obzidanimi zidovi, pri čemer naj bi se tudi za ta objekt uporabljal del parcele št. 236/2, k.o. V. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da takšnih dejanskih trditev toženca nista dokazala. Iz izpovedi priče, VČM izhaja, da so pravni predniki tožencev do greznice vedno dostopali s svoje zemlje oziroma zemljišča in sicer bodisi z dvorišča, bodisi preko betonskega platoja, ki je bil nad greznico. Da je bilo tako, izhaja tudi iz izpovedi prič V D in NV. Iz izpovedi slednje izhaja, da se trikotni del zemljišča, ki sedaj predstavlja uvoz v garažo, ni uporabljal oziroma se uporablja šele od zgraditve garaže dalje. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še navaja, da je v pravdni zadevi, opr. št. P 71/2006, v katero je vpogledalo prvostopenjsko sodišče izpoved priče BD, ki izpove povsem enako kot omenjena priča oziroma, da je bil pred sedanjo garažo trikoten kos trave, ki se nikoli ni uporabljal. 18. Priči NV in VD sta izpovedovali o širini poti pred letom 2002, kar je sodišče prve stopnje tudi sprejelo kot ugotovljeno. Vendar pa je zaključilo, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je po letu 2002 prišlo do delnega prenehanja priposestvovanje služnosti na podlagi prve alineje 223. člena SPZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je pravna prednica tožeče stranke takrat uprla izvrševanju služnosti, toženca, ki sta bila s tem seznanjena, pa sta opustila izvrševanje služnosti v določenem obsegu. Da je bilo tako, izhaja iz zaslišanja pravdnih strank. Tudi toženec sam je izpovedal, da mu je bila puščena le ozka pot za samokolnico. Na vprašanje, zakaj ni reagiral, pa je izpovedal, da mu je tožeča stranka pustila še vedno dovolj prostora, da lahko uporablja pot do hiše. Da naj bi imela tožeča stranka na razpolago širšo služnost kot v prisojenem obsegu in na čemer vztraja v pritožbi, v prvostopenjskem postopku ni dokazala.

19. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče zaradi natančne določitve trase služnostne poti postaviti izvedenca geodetske stroke, o čemer je pritožbeno sodišče v razlogih te sodbe že zavzelo stališče. 20. Končno je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovno odločitev. Izrek o stroških temelji na 2. odst. 154. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče glede na doseženi uspeh pravdnih strank odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Sodišče je pravilno zaključilo, da je bil uspeh strank v obeh združenih zadevah delen. Obema pa so tudi nastali enaki stroški taks in stroški zastopanja. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin primera, je odločitev, da naj vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, pravilna.

21. Glede na navedeno je izpodbijana sodba pravilna, zato je bilo treba pritožbi pravdnih strank zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Ker nobena od strank s pritožbo in uspela, mora vsaka sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP).