Jedro

Napačen je materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, upoštevajoč ugotovitev, da obstaja ustno sklenjena shranjevalna pogodba za hrambo predmetnega vozila med izvršiteljem A. A. in tožečo stranko, o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve med pravdnima strankama (190. člen OZ). Obstoj veljavne pogodbene podlage (ustno sklenjene shranjevalne pogodbe med izvršiteljem in tožečo stranko) v konkretnem primeru izključuje uporabo instituta neupravičene obogatitve, ki temelje na obveznosti neposlovne narave.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se v I. točki in v III. točki izrek glasi: ″Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.387,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18.1.2019 dalje do plačila, in sicer na fiduciarni račun pooblaščenca S. d.o.o. iz ..., št. SI56 ..., odprt pri ... d.d., v 15 dneh od vročitve sodbe.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 1.785,60 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.‶

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 183,60 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) za plačilo 5.387,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2019 dalje do plačila in (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za znesek 4.417,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2019 dalje do plačila ter odločilo (III.), da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki plačati 211,54 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zoper prvo in tretjo točko izreka sodbe, saj se ne strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je bila toženka neaktivna glede izsleditve vozila in da je podan temelj glede neupravičene obogatitve. Ne strinja se z ugotovitvijo prvostopnega sodišča v 14. točki izpodbijane sodbe, da toženka ni izkazala nobenih aktivnosti glede izsleditve vozila, saj je ves čas zatrjevala in dokazovala, da ni nikoli naročila izvršitelju hrambe vozila BMW 118d, temveč je zgolj odredila prodajo vozila izvršitelju v skladu z Uredbo o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (Uradni list RS 22-965/2002; v nadaljevanju Uredba). Toženka ni vedela, da je izvršitelj na lastno pest zaupal avto v hrambo tožniku, kar kaže dejstvo, da je po smrti izvršitelja B. B., opravo neposrednih dejanj izvršbe naložila izvršitelju B. B., ki mu je posredovala zapisnik z dne 27.5.2014, odredbo o prodaji vozila in dopis, da se vozilo nahaja v hrambi pri A. s.p. Prav tako je toženka dne 4.6.2014 obvestila A. s.p. o novem izvršitelju. Dne 20.10.2014 pa pisarno pokojnega izvršitelja A. A. pozvala, naj ji sporoči, kje se nahaja vozilo, vendar odgovora ni prejela. Da se navedeno vozilo nahaja pri tožeči stranki, je bila obveščena šele s dopisom odvetniške pisarne tožeče stranke 19.11.2018. Da bi tožeča stranka izvajala kakšne aktivnosti pred tem, ni niti zatrjevala. Neaktivnost gre pripisati tožnici, kateri je izvršitelj predal vozilo brez dokumentacije, pa je takšno vozilo sprejela v hrambo ter potrebovala štiri leta, da je toženko obvestila o hrambi vozila. Tožnica bi izvršitelja lahko pozvala k predaji dokumentacije, poslala povpraševanje na sodišče v katerem postopku je bil avto zaplenjen in si prizadevala preprečiti nastanek škode. Ker tega ni storila, nosi izključno odgovornost za nastalo škodo, ali vsaj soprispevek (90%) k nastanku le te.

Za uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve morajo biti kumulativno podane štiri predpostavke: obogatitev, prikrajšanje, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. Glede vzročne zveze neupravičene obogatitve, toženka meni, da je bila vzročna zveza pretrgana s postopanjem izvršitelja, oziroma ni podana. Izvršitelj je namreč v svojem imenu in na lastno odgovornost naročil hrambo vozila BMW 118 d pri tožeči stranki, za kar pa ni vodil nobene dokumentacije kot bi bil sicer dolžan po veljavnih predpisih. Ni ravnal v skladu z načelom dobrega strokovnjaka. S takšnim ravnanjem je povzročil škodljivo posledico za tožečo stranko, ne pa tožena. Toženka ne more odgovarjati za škodne posledice, ki so nastale izven njene sfere - to je s postopanjem sodnega izvršitelja, ki mora svoje delo opravljati v skladu z veljavnimi predpisi in s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika). Do teh navedb se sodišče sploh ni opredelilo, s čimer je podana relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Glede prikrajšanja toženka navaja, da tožnici ni nastalo, saj ni izkazala, da bi prostor kjer je stalo vozilo želela komu oddati v najem, niti ni izkazala kolikokrat je prala avtomobil, polnila akumulator, oziroma kateri stroški so ji nastali z vzdrževanjem avtomobila, kar sodišče ni upoštevalo. Prav tako bi tožeča stranka lahko poslala poizvedbo v katerem postopku je bilo vozilo zaseženo, glede na dejavnost s katero se ukvarja. Vendar tega ni storila in je na vozilo vmes pozabila, kar pomeni, da v tem času ni imela nikakršnih stroškov in tudi ne prikrajšanja.

Nasprotuje tudi odmerjeni višini stroškov hrambe, saj je toženka izvršitelju izrecno odredila le prodajo vozila, v izogib nadaljnjim stroškom hrambe, ki so bili višji kot pri zunanjem izvajalcu B. d.o.o., kjer je znašala hramba 1,99 EUR na dan (brez DDV). Zato toženka ne more biti obogatena za 3,00 EUR/dan (oz. 3,66EUR/dan z DDV), temveč kvečjemu za 1,99 EUR/dan (brez DDV). Predlaga zavrnitev zahtevka v celoti in povrnitev stroškov.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev stroškov. Navaja, da je prvostopna sodba predvsem pravična, saj se toženka štiri leta ni brigala za predmetno vozilo, bila obogatena za znesek kupnine vozila, medtem ko bi tožeča stranka ostala brez odmene, čeprav je zanjo za ta avtomobil skrbela, ga hranila in vzdrževala v stanju, da je lahko bilo na javni dražbi prodano za 2.500,00 EUR. Neutemeljeno toženka prevrača odgovornost na tožečo stranko, saj brez njenega angažmaja, toženka še danes ne bi vedela, kje sploh vozilo je. Vse to pa bi toženka želela imeti zastonj. Vse aktivnosti toženke so potekale v prvih mesecih po spremembi kraja hrambe, nato pa štiri leta ni naredila ničesar. Medtem, ko je tožeča stranka ves čas vozilo skrbno hranila, imela zaseden en parkirni prostor in je bila za vrednost te storitve obogatena. Okrožno sodišče v Mariboru po oktobru 2014 ni več aktivno opravljalo poizvedb o vozilu, niti ga ni prodajalo, torej bi moralo imeti v vsakem primeru nekje shranjeno vozilo in bi to moralo plačati. Tožnica ni enostavno in hitro prišla do pravega naslovnika. Prvostopno sodišče je pravilno razumelo nastalo situacijo in razsodilo kot je. Glede pritožbenih očitkov, da tožnica ni podala navedb, da bi toženka morala iskati vozilo, je tožnica te smiselno podala, ko v vlogah očita toženki pasivnost. Poleg tega se v tem primeru razpravlja o verziji, ne o odškodninski odgovornosti. Ni jasen pritožbeni očitek, da ni podana vzročna zveza med prikrajšanjem in neupravičeno obogatitvijo, saj je ta izkazana, ker je tožnica celotno obdobje avtomobil hranila, tožena stranka pa zato ni plačala ničesar. Ravno na podlagi storitev tožeče stranke, je toženka prejela kupnino. Kako naj bi ravnanje izvršitelja pretrgalo vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo, toženka ne pojasni. Glede pritožbenih navedb, da naj bi tožeča stranka ne bila prikrajšana, ker naj bi pozabila na vozilo, so brezpredmetne. Vozilo je še vedno zasedalo prostor pri tožeči stranki in s tem je bila tožeča stranka prikrajšana. Toženka je bila povsem pasivna in ni niti preverjala kaj se dogaja z vozilom, tako ni sprejemljivo in ne izkazano, da bi zaupala avtomobil v hrambo cenejšemu shranjevalcu in ni bila obogatena za nižji znesek, kot je dosodilo prvostopno sodišče. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo kot nesporna naslednja dejstva: - da je bilo osebno vozilo znamke BMW 118d, številka šasije WBAUG31OXO..., dne 5. 4. 2011 zaseženo C. C. in Č. Č. in nato istega dne predano v hrambo pogodbeniku PU Ljubljana, A. s.p., ...; - da je bilo s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 16880/2011 z dne 5. 3. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 16880/2011 z dne 13. 9. 2012 navedeno zaseženo vozilo odvzeto; - da je Okrožno sodišče v Mariboru, potem ko so bile zahteve za varstvo zakonitosti obsojenih in njihovih zagovornikov zavrnjene, na podlagi Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami dne 27. 1. 2014 izvršitelju A. A. naložilo opravo neposrednih dejanj izvršbe za odvzeto osebno vozilo znamke BMW 118d, ki se je takrat nahajalo v hrambi pri A. s.p. in istega dne je sodišče odredilo tudi prodajo tega vozila (priloge B1 - B4); - da je odredbo o prodaji, skupaj z zapisnikom in dopisom o nahajališču vozila, izvršitelj A. A. prejel dne 27. 2. 2014; - da je zaradi smrti izvršitelja B. B. (umrl je dne ... 2014) sodišče opravo neposrednih dejanj izvršbe naložilo izvršitelju B. B., kateremu je sodišče posredovalo zapisnik z dne 27. 5. 2014, odredbo o prodaji vozila in dopis, da se vozilo nahaja v hrambi pri A. s.p ter o določitvi novega izvršitelja dne 4. 6. 2014 obvestilo tudi A. s.p. (priloge B5-B7), - da je sodišče dne 20. 10. 2014 pisarno pokojnega izvršitelja B. B. pozvalo, naj sodišču sporoči, kje se nahaja navedeno vozilo, vendar odgovora na ta dopis ni prejelo; -da je bilo navedeno vozilo v hrambi pri toženi stranki do 18.12. 2018 in ga je v hrambo toženi stranki zaupal sedaj pokojni sodni izvršitelj A. A.; - da je bilo sodišče seznanjeno, da se navedeno vozilo nahaja pri tožeči stranki z dopisom A. d.o.o. z dne 19.11. 2018 (priloga B15); - da je dne 12.12. 2018 Komisija za zasežene predmete sodišča naložila družbi B. d.o.o., da navedeno osebno vozilo prevzame pri C. d.o.o., hrani v svojih prostorih in proda na javni dražbi (priloga B16); - da je bilo sodišče s strani družbe B. d.o.o dne 25.1.2019 obveščeno, da je bilo navedeno vozilo prodano na dražbi dne 22.1. 2019 za kupnino 2.500,00 EUR, ki je bila prenakazana v proračun RS (priloga B17).

Prvostopno sodišče je presojalo zahtevek za plačilo stroškov hrambe vozila za čas od 6. 12. 2014 do 18. 12. 2018 na podlagi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo neupravičeno pridobitev (od člena 190 do člena 198 OZ); shranjevalno pogodbo (od člena 729 do člena 740 OZ), ter določilih Uredbe 0 postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (v nadaljevanju Uredba) ter Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik); - glede ugovora zastaranja je presodilo, da ni utemeljen, saj je ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo obveznosti - stroškov hrambe vozila - na temelju neposlovne obveznosti delno utemeljen, - ugotovilo je, da je zahtevek za povrnitev stroškov hrambe zaradi prikrajšanja tožeče stranke in obogatitve tožene stranke verzijski zahtevek in zanj velja splošni petletni zastaralni rok (236. člen OZ); - da tožeča stranka v tem postopku vtožuje povračilo stroškov hrambe v obdobju od 6. 12. 2014 do 18. 12. 2018, - da je pri Državnem odvetništvu tekel predhodni postopek in v skladu z 31. členom Zakona o državnem odvetništvu zastaranje zahtevka, ki je predmet predhodnega postopka, med trajanjem predhodnega postopka, ne teče; - da je v obravnavani zadevi bil predhodni postopek končan dne 1. 7. 2019 in zastaranje ni teklo 79 dni (priloge A10-A12); - da je tožba v tej zadevi bila vložena dne 21. 2. 2020, zato za vtoževano obdobje terjatev tožeče stranke ni zastarala (336. člen in 346. člen OZ).

Glede ugovora aktivne in pasivne legitimacije je prvostopno sodišče presodilo, - da je stvarna legitimacija podana, kadar je tožnik subjekt uveljavljene materialne pravice (aktivna legitimacija) oziroma kadar je toženec subjekt zatrjevane obveznosti (pasivna legitimacija); - da je tožeča stranka v predmetni zadevi zatrjevala pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih je utemeljevala svojo (materialno) aktivno legitimacijo, saj od tožene stranke izterjuje dejanske stroške hrambe vozila znamke BMW 1, na dveh pravnih podlagah, pogodbeni (shranjevalna pogodba in določila Uredbe) in nepogodbeni (neupravičena pridobitev); po presoji prvostopnega sodišča tožba ni nesklepčna in je ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke neutemeljen; - prav tako je neutemeljen tudi ugovor pasivne legitimacije tožene stranke, imetnice zaseženega osebnega vozila, ki je bil v hrambi pri tožeči stranki, v korist tožene stranke je bila nakazana kupnina za prodano vozilo in je bila po navedbah tožeče stranke neupravičeno obogatena s tem, ko ni plačala stroškov hrambe vozila, saj je vozilo sama odvzela v kazenskem postopku; - prvostopno sodišče je glede temelja tožbenega zahtevka in višine presodilo: - da tožbeni zahtevek tožeče stranke na pogodbeni podlagi (shranjevalna pogodba in določila Uredbe) ni utemeljen; - upoštevajoč predložene listine in izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke je zaključilo, da tožeča stranka ni sklenila s toženo stranko shranjevalno pogodbo, skladno z določili OZ in med njima ni prišlo do soglasja volj za sklenitev tovrstne pogodbe; - s shranjevalno pogodbo se shranjevalec zavezuje, da sprejme (premično) stvar od položnika, da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval (1. odstavek 729. člena OZ). Shranjevalec ima pravico zahtevati od položnika, da mu povrne opravičene stroške, ki jih je imel, da je stvar ohranil, ter škodo, ki jo je imel zaradi hrambe (736. člen OZ), - ugotovilo je, da iz predloženih listin in zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke izhaja, da je dejansko obravnavano vozilo v hrambo tožeči stranki izročil sedaj že pokojni izvršitelj A. A., brez predložitve dokumentacije o vozilu, z obrazložitvijo, da gre za zaseženo vozilo s strani sodišča, ki bo nekaj časa pri tožeči stranki v hrambi, naknadno pa bo predložil dokumentacijo in bo plačana hramba; - tako je lahko bila sklenjena ustna shranjevalna pogodba le med tožečo stranko in pokojnim izvršiteljem, tožena stranka pa ni bila stranka te pogodbe; - da ne držijo navedbe tožeče stranke, da je pokojni izvršitelj deloval v imenu tožene stranke, saj izvršitelji niso delavci sodišča, niso del sodne oblasti, temveč so imenovani s strani pravosodnega ministra, zaradi česar za ravnanje v okviru opravljanja svojih del in nalog odgovarjajo samostojno, - prav tako je prvostopno sodišče ugotovilo, da da je tožena stranka na podlagi 6. člena Uredbe dne 27. 1. 2014 izvršitelju A. A. naložila opravo neposrednih dejanj izvršbe za dne 5. 4. 2011 zaseženo osebno vozilo znamke BMW 118d, ki je bilo od zasega dalje (v letu 2011) v hrambi pri pogodbeniku PU Ljubljana, A. s.p., istega dne pa je tudi odredila prodajo tega vozila, na podlagi 11. člena Uredbe (priloge B1-B4); - da ne držijo navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka izvršitelju Kovačiču poleg prodaje vozila naročila tudi njegovo hrambo (to iz predložene dokumentacije ne izhaja), saj je vozilo že bilo v hrambi pri A. s.p. in bi ga moral izvršitelj le prodati (priloge B9-B10), - da je zaradi smrti izvršitelja A. A. tožena stranka nato opravo neposrednih dejanj izvršbe naložila izvršitelju B. B. in o tem obvestila tudi A. s.p., kar kaže, da ji ni bilo znano, da se vozilo ni več nahajalo v hrambi pri pooblaščenem podjetju (priloga priloga B5-B7); - da je zaslišani zakoniti zastopnik tožeče stranke izpovedal, da je izvršitelj prosil za hrambo vozila, ki ga je zaplenilo sodišče, ter obljubil, da bodo stroški hrambe poravnani; - da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka odredila izvršitelju hrambo vozila skupaj s prodajo, zato niso utemeljene njene trditve o obveznosti plačila hrambe za vozilo po toženi stranki, na podlagi 4. člena Uredbe, kjer je določeno, da se stroški hrambe izplačajo iz sredstev sodišča, ki odredi hrambo, kot tudi ne njene trditve o obveznosti tožene stranke na podlagi sklenjene shranjevalne pogodbe.

Glede utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve pa je prvostopno sodišče presodilo; - da je tožeča stranka zatrjevala in dokazala, da ji je nastalo prikrajšanje, saj je bil njen prostor zaradi hrambe vozila, zaseženega s strani tožeče stranke uporabljen, za kar pa ni dobila plačila, kljub temu da ji je bilo plačilo obljubljeno s strani izvršitelja in ni privolila v brezplačno hrambo, - da je realno pričakovala plačilo za hrambo vozila; - da je zakoniti zastopnik tožeče stranke izpovedal, da je bilo vozilo BMW1 shranjeno v zagrajenih varovanih prostorih z nadstrešnico, občasno so ga umili in polnili akumulator, - da jim je izvršitelj ob izročitvi vozila v hrambo dejal, da je vozilo zaplenilo sodišče, da ga mora skriti ter da bodo stroški plačani; - tožeča stranka je po prepričanju prvostopnega sodišča uspela dokazati, da je bila prikrajšana, saj za večletno hrambo in vzdrževanje vozila ni prejela plačila, čeprav je to pričakovala in pod pogojem plačila tudi sprejela vozilo v hrambo, - prvostopno sodišče je odločanje o zahtevku omejilo na datum postavljenega zahtevka, to je od dne 6.12. 2014 dalje do dne 18.12. 2018 - skupaj 1472 dni. - Ugotovilo je še, - da so neutemeljene in nekonkretizirane navedbe tožene stranke o krivdnem (malomarnem) ravnanju tožeče stranke in povzročanju škode, kar naj bi vplivalo na utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, ko je ta več kot štiri leta imela v hrambi vozilo brez pravne podlage in razpolagala s št. šasije avtomobila; - da tožena stranka pozablja, da je ona tista (oz. sodišče), ki je zasegla vozilo BMW1 v kazenskem postopku in ga skladno s 186. členom Kazenskega zakonika odvzela obsojenim kaznivega dejanja (priloga B22-B24) ter je bila dolžna upravljati z njim skladno z določili Uredbe, hitro in učinkovito glede na določilo 4. člena Uredbe, se stroški hrambe najprej izplačajo iz sredstev sodišča, ki je hrambo odredilo, - da je z dopisom sodišča z dne 20. 10. 2014 sodišče pozivalo pisarno pokojnega izvršitelja naj sporoči kje se nahaja zaseženo vozilo (priloga B8), vendar po navedbah tožene ni bilo odgovora, - da od tega datuma dalje tožena stranka ni izkazala nobenih aktivnost glede izsleditve navedenega vozila, - da so se ponovne aktivnosti tožene stranke začele šele v letu 2018, po tem ko je tožeča stranka seznanila sodišče, da se zaseženo vozilo nahaja pri njej (priloge B16 - B17, B26 -B28); - ker je trajanje hrambe bilo vedno daljše in je zasedalo njen prostor, je pričela kontaktirati izvršitelja in izvedela, da je umrl, - nakar na podlagi številke šasije vozila ni bilo mogoče ugotoviti kdo je naročnik hrambe, - in je s pomočjo odvetnika iskala lastnika vozila in preko njega ugotovila katero sodišče je vozilo zaseglo in z njim kontaktirala (priloge A2-4, A6); - po prepričanju prvostopnega sodišča tožeči stranki neskrbnosti in škode ni mogoče očitati. - Glede obogatitve tožene stranke je prvostopno sodišče ugotovilo, - da zaradi hrambe vozila pri tožeči stranki, toženi stranki v navedenem obdobju niso nastali stroški hrambe vozila, ki jih je pred tem mesečno plačevala pooblaščeni družbi za hrambo zaseženih vozil, na podlagi 4. člena Uredbe in jih je plačevala pooblaščeni družbi za hrambe tudi v obdobju po prevzemu vozila dne 18. 12. 2018 do prodaje (priloga B25), - da je stroške hrambe zadnjič poravnala družbi A. s.p. dne 21. 3. 2014, nato pa ponovno dne 27. 12. 2018 družbi B. d.o.o. (priloga B19, B20 in B25), - da je tožena stranka vozilo tudi prodala in obdržala prejeto kupnino, - da je tožena stranka neupravičeno obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana, saj je v vtoževanem obdobju hranila vozilo, ki ga je tožena stranka zasegla in odvzela v kazenskem postopku, za katerega je bila dolžna, skladno s 4. členom Uredbe, plačati tudi stroške hrambe (sredstva sodišča), tožeča pa za hrambo vozila ni prejela plačila (ki ga je utemeljeno pričakovala) zaradi odsotnosti pravne podlage za hrambo (med strankama sklenjene shranjevalne pogodbe oz. tožeči stranki izdane odredba sodišča o hrambi vozila), - da je hramba vozila, ki jo je plačevala tožena stranka pooblaščenemu zunanjemu izvajalcu A. s.p., na podlagi 3.a člena Uredbe znašala na dan 3,00 EUR brez DDV oz. 3,66 EUR z 20% DDV (priloga B19), in je sodišče štelo, da je obogatitev tožene stranke v višini stroškov dnevne hrambe vozila v vtoževanem obdobju po ceni, ki jo je tožena stranka plačevala A. s.p., to je 3,00 EUR (brez DDV). - Za ta znesek je bila tožeča stranka prikrajšana, saj več od navedenega zneska ne bi prejela za hrambo vozila s strani tožene stranke, - sklicevanje na določila Pravilnika o pogojih hrambe in upravljanja z zaseženimi predmeti, o postopku za vpis v register pooblaščenih izvršiteljev ter o tarifi za plačilo dela in stroškov pooblaščenega izvršitelja pri izračunu plačila za hrambo (20. člen Pravilnika) so neutemeljene, saj iz določila izhaja, da gre za plačilo za hrambo zaseženih predmetov, ki jih izvršitelj hrani v lastnih prostorih, kar pa ni konkretni primer, - zato je prisodilo tožeči stranki za 1472 dni 5.387,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2019 dalje do plačila, - presežni del tožbenega zahtevka, za plačilo nadaljnjih 4.417,76 EUR s pripadki pa je prvostopno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

6. Pritožnica s pritožbo izpodbija temelj tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve (190. člen OZ), ko navaja, da vzročna zveza v obravnavanem primeru ni podana, oziroma je bila pretrgana z ravnanjem izvršitelja, saj je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala, da je izvršitelj A. A. v svojem imenu in na lastno odgovornost naročil hrambo avtomobila BMW 118d pri tožeči stranki, za kar ni vodil nobene dokumentacije kot bi bil to dolžan storiti po veljavnih predpisih in v skladu z načelom dobrega strokovnjaka. Pritožbene navedbe so utemeljene. Prvostopno sodišče je namreč v 12. točki izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je zaseženo vozilo BMW 118d dejansko v hrambo tožeči stranki izročil sedaj že pokojni izvršitelj A. A., brez predložitve dokumentacije o vozilu, z obrazložitvijo, da gre za zaseženo vozilo s strani sodišča, ki bo nekaj časa v hrambi pri tožeči stranki, naknadno pa bo predložil dokumentacijo in plačana bo hramba. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je navedeno vozilo na podlagi ustnega dogovora z izvršiteljem sprejel v hrambo.1 S tem je bila sklenjena ustna shranjevalna pogodba med tožečo stranko in izvršiteljem A. A. (729. v zvezi s 736. členom OZ )2. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da izvršitelj ni deloval v imenu tožene stranke, saj izvršitelji niso delavci sodišča, niso del sodne oblasti, temveč so imenovani s strani pravosodnega ministra in za ravnanje v okviru opravljanja svojih del in nalog odgovarjajo samostojno. Ob nadaljnjih pritožbeno nespornih ugotovitvah prvostopnega sodišča, da tožena stranka izvršitelju hrambe vozila nikoli ni naročila, je očitno, da je izvršitelj A. A. (sedaj že pokojni)3 hrambo vozila pri tožeči stranki naročil v svojem imenu in na lastno odgovornost v skladu s 65. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, kar je tožena stranka ves čas postopka tudi zatrjevala. Ker je bila med tožečo stranko in izvršiteljem ustno sklenjena shranjevalna pogodba za hrambo predmetnega vozila (obstaja torej pravni posel), ni vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo in tudi ni podan temelj neupravičene obogatitve (po 190. členu OZ).4 Povedano drugače, napačen je materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, upoštevajoč ugotovitev, da obstaja ustno sklenjena shranjevalna pogodba za hrambo predmetnega vozila med izvršiteljem A. A. in tožečo stranko, o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve med pravdnima strankama (190. člen OZ). Obstoj veljavne pogodbene podlage (ustno sklenjene shranjevalne pogodbe med izvršiteljem in tožečo stranko) v konkretnem primeru izključuje uporabo instituta neupravičene obogatitve, ki temelje na obveznosti neposlovne narave. Ker utemeljenost tožbenega zahtevka torej tudi na podlagi neupravičene obogatitve ni podana, je potrebno zahtevek tožeče stranke zavrniti še v pritožbeno izpodbijanem delu in je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen v celoti.

7. Glede preostalih pritožbenih zatrjevanj s katerimi se pritožnica ne strinja in izpodbija ugotovitve sodišča v 14. točki obrazložitve prvostopne sodbe, po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do zatrjevanj tožene stranke, da vse do 19.11.2018 ni bila seznanjena, da se vozilo nahaja v hrambi pri tožeči stranki, da tožeča stranka pred navedenim datumom ni izvedla nobene aktivnosti, da v navedbah ni dejstev o tem, da bi tožena stranka morala iskati vozilo, da je tožena stranka svoja prizadevanja v tej smeri izkazala, da tožeča stranka, ki je z vozilom razpolagala vse do leta 2018, ni naredila nič in gre neaktivnost pripisati tožeči stranki, da bi tožeča stranka lahko pozvala izvršitelja k predložitvi dokumentov, da bi lahko poslala dopis na sodišče in poizvedela v katerem postopku je bilo vozilo zaseženo, da si ni prizadevala preprečiti nastanek škode, zato ji je moč pripisati izključno odgovornost za škodo ali vsaj odločilen soprispevek k nastanku le te (90%), pritožbeno sodišče ugotavlja, da tovrstni očitki niso utemeljeni. Prvostopna sodba razloge o odločilnih dejstvih ima in jo je mogoče preizkusiti, zato zatrjevana absolutno bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Glede napačnega materialnopravnega zaključka prvostopnega sodišča, pa se je pritožbeno sodišče opredelilo že v prejšnji točki.

8. Glede nadaljnjih pritožbenih navedb s katerimi pritožnica prav tako izpodbija temelj tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve, da ni nastalo prikrajšanje tožeči stranki in se ne strinja z višino odmerjenih stroškov hrambe, (uveljavlja prav tako napačno uporabo materialnega prava po 341. členu ZPP), se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, (niso relevantna), saj je razloge zaradi katerih je pritožbi ugodilo, že pojasnilo.

9. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in v izpodbijanem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje kot izhaja iz izreka, se je spremenil tudi uspeh tožene stranke v postopku, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških postopka v točki III. izpodbijane sodne odločbe (358. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP). Prvostopno sodišče je na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku in 155. člena navedenega zakona, v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, toženi stranki priznalo: za sestavo odgovora na tožbo 400 točk (po tar. št. 19/1 OT), za sestavo prvega pripravljalnega spisa z dne 3. 3. 2021 400 točk (po tar. št. 19/1 OT), za sestavo drugega pripravljalnega spisa z dne 26. 8. 2021 300 točk (po tar. št. 19/2 OT), za sestavo tretjega pripravljalnega spisa z dne 28.10. 2021 200 točk (po tar. št. 19/3 OT in ne priglašenih 300 točk), za zastopanje na pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo dne 3. 3. 2022 400 točk (po tar. št. 20/1 OT), za obvestilo stranki 50 točk (po tar. št. 39/2 OT), za materialne stroške 35 točk (po členu 11 OT). Skupno znašajo priznani pravdni stroški tožene stranke 1.785,60 EUR. Ker je tožena stranka v pravdi v celoti uspela, je upravičena do povračila stroškov v znesku 1.785,60 EUR. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki znesek 1.785,60 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku tega roka (navedena stroškovna odločitev sodišča temelji na načelnem pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12. 2006).

10. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo izrek izpodbijane sodbe tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v izpodbijanem delu zavrnilo kot izhaja iz izreka sodbe (358. člen Zakona o pravdnem postopku). Pritožbeno sodišče je opravilo tudi preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku), vendar takšnih nepravilnosti ni ugotovilo.

11. Glede stroškov pritožbenega postopka je sodišče odločalo po drugem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in 155. členom Zakona o pravdnem postopku. Tožena stranka je s svojo pritožbo v celoti uspela, zato se ji prizna: stroške za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 v zvezi s tar. št. 18, (pritožbeno sporno je le še 5.387,52 EUR), zato se ji prizna 300 točk (ne pa priglašenih 500 točk) materialni stroški po čl. 11/3 v višini 2%, 6 odv. Točk, 306 x 0,60 EUR je 183,60 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 183,60 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12. 2006. 12. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le ta ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen Zakona o pravdnem postopku).

1 Iz 15. točke izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka sprejela vozilo v hrambo na podlagi ustnega dogovora z izvršiteljem, ki je sicer obljubil predložitev dokumentacije, vendar te ni nikoli dostavil. 2 729. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glasi: (1) S shranjevalno pogodbo se shranjevalec zavezuje, da sprejme stvar od položnika, da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval. (2) Predmet shranjevalne pogodbe so lahko samo premične stvari.736. člen OZ pa glasi: Shranjevalec ima pravico zahtevati od položnika, da mu povrne opravičene stroške, ki jih je imel, da je stvar ohranil, ter škodo, ki jo je imel zaradi hrambe. 3 287. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju določa v 7. odstavku med drugim določa, da v primeru smrti izvršitelja zbornica izvršiteljev v 15 dneh od dne, ko izve za njegovo smrt, prevzame vso dokumentacijo in predmete, ki jih je izvršitelj pridobil v zvezi z opravljanjem službe izvršitelja. Predsednik zbornice izvršiteljev v 15 dneh od dne, ko izve za smrt izvršitelja, z odredbo določi drugega izvršitelja oziroma izvršitelje kot prevzemnike. Smiselno se uporabljajo drugi, četrti in peti odstavek tega člena. Dokumentacija in predmeti, ki jih je izvršitelj pridobil v zvezi z opravljanjem službe izvršitelja, ne spadajo v izvršiteljevo zapuščino. Če je prevzem zbornici kakor koli onemogočen, sodišče, na območju katerega je imel izvršitelj svoj sedež, na predlog zbornice odredi, da se dokumentacija in predmeti, ki jih je izvršitelj pridobil v zvezi z opravljanjem službe izvršitelja, zavarujejo in izročijo zbornici. Na spletni strani ministrstva, pristojnega za pravosodje, Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in zbornice izvršiteljev se objavijo podatki o osebnem imenu, sedežu in datumu prenehanja funkcije izvršitelja v primeru njegove smrti. 4 Karmen Lutman, Neupravičena obogatitev, GV Založba 2020, stran 344, drugi odstavek: ″Obstoj veljavne pogodbe med upnikom in dolžnikom, ki je podlaga za prenos premoženja izključuje morebitne zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve med njima. Vendar tudi v večosebnih razmerjih velja, da stranka, ki je na podlagi veljavne pogodbe opravila izpolnitev v korist tretjega, sama pa od sopogodbenika ni prejela nasprotne izpolnitve, izpolnitvenega zahtevka ne more nadomestiti z zahtevkom iz neupravičene obogatitve zoper tretjega.‶