Jedro

Pritožnica spregleda, da gre v primeru razrešitve po uradni dolžnosti za smiselno in ne neposredno uporabo drugega odstavka 119. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da je potrebno to določbo uporabljati v obsegu in na način, ki ustreza naravi oziroma vsebini pravnega varstva, kateri je namenjena. V konkretnem primeru, ko je bilo upraviteljici dovoljenje za opravljanje funkcije upraviteljice v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju odvzeto z odločbo Ministrstva za pravosodje, je vsakršno razpravljanje o razlogih za razrešitev ne samo odveč, pač pa tudi nedopustno.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) razrešilo upraviteljico mag. A.A. in (2.) za novega upravitelja imenovalo B.B. 2. Razrešena upraviteljica se je zoper sklep pritožila iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom po uradni dolžnosti razrešilo pritožnico kot upraviteljico iz razloga, ker ji je bilo na podlagi odločbe RS, Ministrstva za pravosodje z dne 17.7.2015, opr. št. 705-311/2012/11, odvzeto dovoljenje za opravljanje funkcije upraviteljice v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju na podlagi 2. točke prvega odstavka 109. člena ZFPPIPP. Navedenega pritožnica ne izpodbija, meni pa, da ji ni bila dana možnost, da se izreče o razlogih za razrešitev, kar pomeni kršitev načela kontradiktornosti postopka. Pritožnica se pri tem sklicuje na drugi odstavek 119. člena ZFPPIPP, po katerem mora sodišče v treh delovnih dneh po prejemu zahteve za razrešitev, zahtevo vročiti upravitelju, da se lahko o njej izreče v 15 dneh po prejemu.

5. Višje sodišče kot pravilne potrjuje navedbe pritožnice, in sicer, da se drugi odstavek 119. člena ZFPPIPP smiselno uporablja tudi, če sodišče po uradni dolžnosti presodi, da obstajajo razlogi za razrešitev upravitelja (tretji odstavek 119. člena ZFPPIPP). To pa v konkretnem primeru ne pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko tožnice o nameravani razrešitvi ni obvestilo, še manj, da je s tem podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pritožnici ni bila dana možnost, da se izreče o razlogih za razrešitev. Pritožnica namreč spregleda, da gre v primeru razrešitve po uradni dolžnosti za smiselno in ne neposredno uporabo drugega odstavka 119. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da je potrebno to določbo uporabljati v obsegu in na način, ki ustreza naravi oziroma vsebini pravnega varstva, kateri je namenjena. V konkretnem primeru, ko je bilo upraviteljici dovoljenje za opravljanje funkcije upraviteljice v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju odvzeto z odločbo Ministrstva za pravosodje, je vsakršno razpravljanje o razlogih za razrešitev ne samo odveč, pač pa tudi nedopustno. Sodišče prve stopnje mora dokončno odločbo Ministrstva spoštovati, ne glede na to, ali upravitelj soglaša z razlogi, zaradi katerih mu je bilo dovoljenje odvzeto. Sodišče ni niti upravičeno niti dolžno dajati upravitelju možnost za izjavo po drugem odstavku 119. člena ZFPPIPP. Nobena izjava namreč ne more spremeniti dokončne odločbe, zaradi česar v takem primeru smiselna uporaba določb drugega odstavka 119. člena ZFPPIPP ne pride v poštev. Razrešena upraviteljica v tem postopku te funkcije ne sme več opravljati, ker ji je bilo odvzeto dovoljenje za opravljanje funkcije upraviteljice, in tega dejstva ni mogoče spremeniti kljub temu, da ji ni bila dana možnost, da se izreče o razlogih za razrešitev.

6. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pred razrešitvijo upraviteljice najprej sprejeti sklep o končanju postopka, nimajo opore v zakonu, niti ne morejo vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Višje sodišče se zato o njih ne opredeljuje.

7. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.