Jedro

Po prvem odstavku 33. člena ZSS sodniku sodniška funkcija preneha, če iz ocene izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi. Na tej podlagi sodniku sodniška funkcija preneha po zakonu. Ocena sodniške službe učinkuje, ko jo potrdi Sodni svet. Ker po navedenem sodniška funkcija preneha po samem zakonu, Sodni svet s potrditvijo negativne ocene sodniške službe nastop zakonske posledice z dnem potrditve negativne ocene le ugotovi in odločba v tem delu ni konstitutivna. Takšni zakonski ureditvi ni mogoče očitati neskladnosti s 14. in 15. členom Ustave. Ob upoštevanju predpisanega postopka, ki ocenjevanemu sodniku zagotavlja seznanjenost z oceno in pravno sredstvo – pritožbo, s katero lahko že v postopku izdelave ocene sodniške službe uveljavlja ugovore, ki se nanašajo na uporabo (materialnega in procesnega) prava, kot tudi ugovore, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve, pa zakonska ureditev tudi ni neskladna z načelom pravne države iz 2. člena Ustave.

Presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu ne zajema presoje primernosti strokovne ocene, temveč je omejena na presojo spoštovanja meja in namena prostega preudarka, pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, uporabo materialnega prava ter kršitve pravil postopka. V tem pogledu sodišče nepravilnosti ali nezakonitosti ne ugotavlja. Prav tako ne ugotavlja nelogičnosti oziroma nerazumnosti v razlogih, s katerimi je obrazložena ocena sodniške službe, prav tako pa tudi ne v razlogih, ki so narekovali zavrnitev pritožbe v postopku izdelave ocene in v razlogih za njeno potrditev, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Sodni svet na podlagi 33. in 74. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) v 1. točki izreka potrdil oceno sodniške službe št. SuZ ... z dne 14. 3. 2014, ki jo je za tožnico izdelal Personalni svet Višjega sodišča v A., v zvezi s sklepom Personalnega sveta Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. SuZ-ps ... z dne 26. 5. 2014 in v 2. točki izreka ugotovil, da tožnici preneha sodniška funkcija dne 11. 9. 2014 iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS.

Iz obrazložitve sledi, da po oceni, ki jo je za tožnico izdelal Personalni svet Višjega sodišča v A., sodnica ne ustreza sodniški službi (1. točka prvega odstavka 32. člena ZSS) in da je Personalni svet njeno pritožbo zoper oceno sodniške službe zavrnil. Iz obrazložitve nadalje sledi, da je Sodni svet po tem, ko se je o zadevi izjavila tožnica, na podlagi dokumentov, ki jih navaja, preveril zakonitost postopka sprejemanja ocene kot tudi vsebinske razloge za oceno sodniške službe oziroma za prenehanje funkcije (odločba Ustavnega sodišča Up-1096/06-15 z dne 13. 12. 2007). Ugotovil je, da je bil postopek sprejemanja ocene sodniške službe pravilen in zakonit in da razlogi, s katerimi je ocena sodniške službe obrazložena, utemeljujejo stališče, da tožnica ne izpolnjuje kriterija varovanja ugleda sodnika in sodišča iz 5. točke prvega odstavka 29. člena ZSS in tudi, da tožnica ne izpolnjuje kriterijev strokovnega znanja, delovnih sposobnosti, sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ter kriterija opravljenega dela pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov iz 1., 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 29. člena ZSS, kar skladno s 33. in 74. členom ZSS narekuje izpodbijano odločitev.

Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga njeno odpravo, vrnitev zadeve Sodnemu svetu v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka. Toži iz razlogov iz 1., 2. in 3. točke 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločba je po mnenju tožnice nezakonita tudi zato, ker je utemeljena z ustavno neskladnimi določbami ZSS. Zato primarno predlaga, da sodišče postopek prekine in začne postopek za oceno ustavnosti 33. člena v zvezi s 74. členom ZSS, ker nasprotuje ustavnim načelom iz 2., 14. in 15. člena Ustave. Pravica do dela in opravljanja sodniške službe je ustavna pravica. Če zakonodajalec poseže v ustavno pravico posameznika, mora biti posameznik o tem seznanjen s pisno odločbo, iz katere je mogoče razbrati tudi vsebinske razloge za takšno odločitev. V nasprotju z navedenim sodniku po določbah ZSS preneha sodniška funkcija z dnem odločitve Sodnega sveta, torej še preden je z odločitvijo seznanjen in še preden mu je vročena pisna odločba. Določba pomeni tudi kršitev načela enakosti in načela sorazmernosti, saj je sodnik, ki mu storitev kaznivega dejanja ni očitana, v slabšem položaju od sodnika, ki mu je očitana storitev kaznivega dejanja in ga lahko razreši Državni zbor na predlog Sodnega sveta. Kršeno je tudi načelo sorazmernosti, saj pri negativni oceni sodniškega dela ni mogoče najti razlogov, ki bi opravičevali strožje obravnavanje od tistega v primeru očitanega kaznivega dejanja. Takšen strožji ukrep - datum prenehanja sodniške funkcije z dnem odločitve Sodnega sveta po mnenju tožnice ne prenese testa nujnosti, primernosti in sorazmernosti. Določilo drugega odstavka 132. člena Ustave, ki določa posledice, če sodnik pri opravljanju sodniške funkcije krši Ustavo in zakon, je tudi po mnenju avtorjev komentarja Ustave v zakon preneseno preozko, saj ZSS navedeno določilo Ustave konkretizira zgolj s primeri, ko sodnik s tem stori kaznivo dejanje. Glede na navedeno in v skladu s 5. členom ZSS, po katerem sodniku preneha funkcija v primerih in pod pogoji, ki jih določata „ustava in ta zakon“, bi moral Sodni svet v primerih, ko je ocena sodniškega dela negativna in očitki po vsebini pomenijo kršitev Ustave in zakona, neposredno uporabiti drugi odstavek 132. člena Ustave in Državnemu zboru predlagati razrešitev.

Sicer pa odpravo izpodbijane odločbe po mnenju tožnice narekuje že dejstvo, da je Sodni svet v zadevi odločal 11. 9. 2014, izpodbijana odločba pa je bila izdana več kot mesec dni kasneje, kar pomeni, da Sodni svet ni odločal o vsebinskih razlogih odločitve.

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvah službenega nadzora za obdobje od 1. 7. 2012 do 31. 12. 2012 in za zadeve, ki so bile na dan 31. 12. 2012 starejše od 6 mesecev. Gre torej za oceno opravljanja funkcije v obdobju šestih mesecev leta 2012 in ne triletnega obdobja, kot v 31. členu določa ZSS.

V postopku službenega nadzora pripombe tožnice niso bile upoštevane v zadostni meri oziroma sploh niso bile upoštevane. Do njih bi se moral najprej vsebinsko in konkretno opredeliti Personalni svet Višjega sodišča, nato pa tudi Personalni svet Vrhovnega sodišča in Sodni svet. Ugotovitve Sodnega sveta (na 4. strani izpodbijane odločbe) so zato pavšalne in jih ni mogoče preveriti. Gre za bistveno kršitev pravil postopka in kršitev 14. in 22. člena Ustave. Tožnici namreč ni bila dana možnost obravnavanja glede ugotovitev službenega nadzora, na katerih temelji tudi izpodbijana ocena.

V obrazložitvi ocene in v sklepu o pritožbi je navedeno, da so tožnici sodniki kazenskega oddelka Višjega sodišča v A. očitali slabše strokovne sposobnosti oziroma strokovno znanje in nepopolno odkrivanje dejanskega stanja. Gre za sodnike, ki praviloma niso pritožbena instanca tožnice. Bistveno pa je, da tožnica z navedenim mnenjem ni bila seznanjena in da se o njem ni mogla izjaviti, kar ponovno predstavlja bistveno kršitev pravil postopka in kršitev pravic iz 14. in 22. člena Ustave.

V zvezi z oceno delovne sposobnosti, strokovnega znanja in sposobnostjo razreševanja pravnih vprašanj iz ocene, sklepa o pritožbi in izpodbijane odločbe niso razvidni razlogi, zakaj tožnica, kljub nadpovprečnemu obsegu dela in velikemu odstotku potrjenih odločb, ne zadosti prvim štirim kriterijem. Gre za bistveno kršitev pravil postopka. V zvezi s posebej izpostavljeno zadevo I Kpd ... je očitek neutemeljen, saj je bila odredba o izročitvi izdana tri dni pred potekom roka, organi pregona pa je niso izvedli, čeprav bi to morali storiti takoj.

Glede izpolnjevanja kriterija iz 5. točke 29. člena ZSS v postopku niso bile upoštevane in tudi ne preverjene pripombe, ki jih je podala tožnica. Dodatno preverjanje pripomb je bilo brez obrazložitve zavrnjeno. Očitane napake lahko pomenijo disciplinsko kršitev in bi tožnica zato morala imeti možnost, da v okviru disciplinskega postopka celovito predstavi svoja stališča in predlaga dokaze. Sodna praksa, po kateri disciplinski postopek ni potreben ter velja in zadošča tudi ocena personalnega sveta, ji je poznana, vendar pa poudarja, da je v obravnavani zadevi zastaralni rok za uvedbo disciplinskega postopka že potekel in da uvedba postopka ni bila več možna. V takem položaju pa Personalna sveta, pa tudi Sodni svet tožnici ne morejo očitati ravnanj, ki lahko pomenijo disciplinske kršitve. Gre za protipraven obid zakona v škodo tožnice, ko se po poteku roka za disciplinski postopek skozi oceno sodniške službe potrjuje disciplinske kršitve.

Bistven (in edini) je v tej zvezi očitek odrejanja prevajalskega dela družbi B., pri kateri naj bi delala tudi hči tožnice. Tožnica pri odrejanju prevajanja ni vedela, da njena hči opravlja dela tudi za navedeno družbo. Tega ni vedela niti po prejemu spornih prevodov, saj je šlo za sodbe in ne za prevode npr. zaslišanj. Dvomi tudi, da kdo po prejemu prevoda pregleduje štampiljko prevajalca. Če bi to ugotovila, bi se skladno z ZKP izločila iz postopka. Meni tudi, da so bili prevodi potrebni in zneski storitev potrjeni skladno s pravili stroke. Zavrača tudi stališče, da je moč vse prevode sodb ESČP najti na internetu, saj v konkretnem primeru ni bilo tako.

Sodni svet v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih, prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja predvsem, da je od zadnje ocene sodniške službe za tožnico poteklo predpisano triletno obdobje po 31. členu ZSS in da izpodbijana odločba zajema obdobje od leta 2010 do zaključka leta 2012. Ocena sodniške službe se izdela na podlagi podatkov osebnega spisa sodnika in drugih podatkov o izpolnjevanju kriterijev iz 29. člena ZSS. V okviru izdelave ocene se za ugotovitev izpolnjevanja kriterijev iz 2. in 6. točke prvega odstavka tega člena pregledujejo spisi zadev, dodeljenih sodniku, in zadev, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno (tretji odstavek 31. člena) V postopku ocene so bili poleg podatkov osebnega spisa ter statističnih rezultatov triletnega dela, v postopku službenega nadzora pregledani spisi v vseh, v obdobju od 1. 7. 2012 do 31. 12. 2012, zaključenih zadevah, v katerih je tožnica vodila postopek na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo oziroma po XXX. in XXXI. poglavju ZKP, spisi v nerešenih zadevah, ki so bile na dan 31. 12. 2012 starejše od šest mesecev ter spisi, v katerih je tožnica zaključila preiskavo v obdobju od 1. 7. 2012 do 31. 12. 2012. Izven službenega nadzora so bili dodatno pregledani štirje spisi. Upoštevano je bilo tudi mnenje Kazenskega oddelka Višjega sodišča v A. Ocena torej ne temelji zgolj na ugotovitvah službenega nadzora, ta pa, glede na številčnost pregledanih spisov, omogoča objektivno oceno njenega dela. Na ugotovitve službenega nadzora lahko sodnik poda pripombe, kar je tožnica tudi storila in so v končnem zapisniku bile upoštevane. Mnenje instančnih sodnikov je samo en element od vseh upoštevanih. Kolikor se sodnik z mnenjem ne strinja, mu lahko nasprotuje s pritožbo v postopku izdelave sodniške službe. Zatrjevane kršitve procesnega zakona torej niso podane. Pravilna pa je tudi vsebinska ocena. Ta je celostna in presega statistične podatke o delu. Nadpovprečen obseg opravljenega dela in visok odstotek potrjenih zadev je zgolj en segment, ki ne more pretehtati nad ostalimi številnimi napakami. Tožnica je pri svojem delu izkazala pomanjkljivo poznavanje materialnega in procesnega prava ter izredno pomanjkljivo strokovno znanje v zvezi z mednarodno pravno pomočjo. Tožena stranka zato vztraja pri stališču, da celotna slika dela tožnice omogoča zaključek, da ne izpolnjuje kriterijev iz 1. do 4. točke 29. člena ZSS vsaj na najnižje zahtevanem nivoju. Glede zadeve I Kpd ... je nepravilnost delovanja tožnice utemeljena in podrobneje pojasnjena v poročilu Su ... z dne 27. 6. 2013. Disciplinski postopek je urejen v VII. Poglavju ZSS, prenehanje sodniške funkcije na podlagi ocene sodniške službe pa je urejen v II. poglavju tega zakona. Gre za dva načina prenehanja sodniške funkcije, ki sta v zakonu urejena ločeno in neodvisno. V disciplinskem postopku se lahko sodniku izreče disciplinska sankcija, če je z naklepom ali iz malomarnosti kršil sodniške dolžnosti, ki so predpisane z zakonom in sodnim redom, ali neredno opravljal sodniško službo (prvi odstavek 81. člena ZSS). V postopku potrditve ocene sodniške službe, na podlagi katere je sodnik razrešen sodniške funkcije, pa se ugotavlja, da sodnik zaradi načina dela ne ustreza sodniški službi; v tem postopku ni očitkov disciplinske kršitve in se elementi zanjo ne ugotavljajo, zato morebitno zastaranje roka za izvedbo disciplinskega postopka v tem postopku ne more biti relevantno. Navedbe tožnice v zvezi z odrejanjem in potrebnostjo prevajalskega dela so neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 132. člena Ustave (prenehanje in odvzem sodniške funkcije) sodniku preneha sodniška funkcija, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon. Ureditev razlogov za prenehanje sodniške funkcije in postopka za njihovo ugotovitev je po navedeni določbi Ustave v celoti prepuščena zakonski ureditvi. Po prvem odstavku 33. člena ZSS sodniku sodniška funkcija preneha, če iz ocene izhaja, da ne ustreza sodniški službi. Na tej podlagi sodniku po 7. točki 74. člena ZSS sodniška funkcija preneha po zakonu. Ocena sodniške službe učinkuje, ko jo potrdi Sodni svet (drugi odstavek 33. člena ZSS). Ker po navedenem sodniška funkcija preneha po samem zakonu, Sodni svet s potrditvijo negativne ocene sodniške službe nastop zakonske posledice z dnem potrditve negativne ocene (76. člen ZSS) le ugotovi in odločba v tem delu ni konstitutivna. Drugače je v primeru razrešitve, o kateri skladno z drugim odstavkom 132. člena Ustave odloči Državni zbor na predlog Sodnega sveta, če sodnik pri opravljanju sodniške funkcije krši ustavo ali huje krši zakon. Določbi prvega odstavka 33. člena ZSS v povezavi s 7. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 74. člena ZSS, po katerem je razlog iz 7. točke prvega odstavka tega člena podan z dnem, ko sodni svet potrdi oceno, zato po presoji sodišča ni mogoče očitati neskladnosti s 14. in 15. členom Ustave. Ob upoštevanju predpisanega postopka, ki ocenjevanemu sodniku zagotavlja seznanjenost z oceno in pravno sredstvo – pritožbo, s katero lahko uveljavlja ugovore, ki se nanašajo na uporabo (materialnega in procesnega) prava kot tudi ugovore, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve že v postopku izdelave ocene sodniške službe, zakonska ureditev po presoji sodišča tudi ni neskladna z načelom pravne države iz 2. člena Ustave. Sodišče zato ni sledilo predlogu tožnice za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti 33. v zvezi s 74. členom ZSS.

Sodišče se tudi ne strinja s tožbenim stališčem, da je negativna ocena sodniške službe v primeru, ko disciplinskega postopka zaradi zastaranja ni mogoče uvesti oziroma voditi, pravno nedopustna. Kot v odgovoru na tožbo pravilno poudari tožena stranka, sta postopek ocene sodniške službe in disciplinski postopek v zakonu urejena ločeno in neodvisno. Skladno z zakonom se v postopku izdelave ocene sodniške službe in v postopku potrditve ocene ne ugotavljajo disciplinske kršitve in se tudi v obravnavanem primeru niso ugotavljale. Predstaviti svoja stališča in predlagati dokaze pa je imela tožnica možnost tudi v postopku izdaje izpodbijane odločbe.

Tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je bila izdana po datumu seje, na katerem je sodni svet odločal o potrditvi ocene, je nelogičen, saj odločba že po naravi stvari ne more biti izdana pred sprejemom odločitve. Odločba, ki se izda pisno, mora poleg odločitve, sprejete na seji organa, vsebovati tudi druge predpisane dele odločbe, ki stranki omogočajo vložitev učinkovitega pravnega sredstva.

Na podlagi predloženih upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je ocena sodniške službe skladno z 31. členom ZSS izdelana za predpisano triletno obdobje (od leta 2010 do zaključka leta 2012) in ne le za obdobje šestih mesecev, kot protispisno navaja tožnica. Dejstvo, da je ocena sodničinega dela utemeljena tudi z upoštevanjem ugotovitev službenega nadzora, v okviru katerega so bile pregledane zaključene zadeve iz obdobja od 1. 7. 2012 do 31. 12. 2012 ter zadeve, ki so bile na dan 31. 12. 2012 starejše od 6 mesecev, navedenega ne spreminja. V tej zvezi se lahko zastavi le vprašanje reprezentativnosti vzorca za oceno celotnega ocenjevalnega obdobja. Na to vprašanje pa v zvezi s pritožbenim ugovorom tožnice in vsebino izjave, ki jo je podala v postopku pred Sodnim svetom, odgovorita tako Personalni svet Vrhovnega sodišča kot tudi Sodni Svet, ki pritrdi stališču, da je pregledani izsek sodničinega dela zaradi številčnosti pregledanih spisov dovolj reprezentativen za objektivno oceno (celotnega ocenjevanega obdobja) in pretehta izkazane statistične podatke (preseganje pričakovanega obsega dela, visok odstotek potrjenih odločb), saj drugače od statističnih podatkov omogoča vsebinsko oceno njenega dela.

Na podlagi predloženih upravnih spisov sodišče ugotavlja še, da je bila v postopku službenega nadzora tožnica z ugotovitvami seznanjena pred izdelavo končnega zapisnika in da se je o vseh ugotovitvah lahko izrekla. To je tudi storila, saj je na osnutek zapisnika o službenem nadzoru vložila pripombe, s katerimi pa ugotovitvam, ki se nanašajo na posamezne zadeve, ni ugovarjala. Omejila se je na sklepne ugotovitve nadzora in v tej zvezi podala dodatna pojasnila. Konkretno je ugovarjala le ugotovitvam v zvezi s prevajalsko agencijo B. in navedla, da so se njenih storitev posluževali zaradi hitrosti, ekspeditivnosti, pokrivanja različnih jezikov ter dobrih izkušenj, da je po ugotovitvi, da za to agencijo prevaja tudi njena hči, sodelovanje z agencijo prekinila, da pa je navedeno dejstvo opazila šele kasneje, saj se prevajalka večino časa nahaja v tujini. Do te pripombe se je, drugače kot trdi tožnica, Personalni svet Višjega sodišča opredelil na 5. strani obrazložitve in jo obrazloženo ocenil kot nesprejemljivo. Do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na kriterij varovanje ugleda sodnika in sodišča iz 5. točke prvega odstavka 29. člena ZSS se je z obširno obrazložitvijo izrekel tudi Personalni svet Vrhovnega sodišča, v okviru presoje vsebinskih razlogov za oceno sodniške službe pa v izpodbijani odločbi tudi tožena stranka.

V zvezi z vsebinsko enakimi tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na prevajalsko delo in stroške prevodov in ugovori, ki se nanašajo na zadevo I Kpd ..., pa sodišče poudarja, da presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu ne zajema presoje primernosti strokovne ocene, temveč je omejena na presojo spoštovanja meja in namena prostega preudarka, pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, uporabo materialnega prava ter kršitve pravil postopka (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 270/2007 z dne 27. 7. 2010). V tem pogledu sodišče nepravilnosti ali nezakonitosti ne ugotavlja, prav tako pa ne ugotavlja nelogičnosti oziroma nerazumnosti v razlogih, s katerimi je ocena sodniške službe obrazložena, prav tako pa tudi ne v razlogih, ki so narekovali zavrnitev pritožbe v postopku izdelave ocene in v razlogih za njeno potrditev, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožbeni ugovor, da iz ocene sodniške službe, sklepa o pritožbi in izpodbijane odločbe niso razvidni razlogi, ki ob nadpovprečnem obsegu dela in velikem odstotku potrjenih zadev utemeljujejo oceno, da tožnica kriterijev po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 29. člena ZSS ne izpolnjuje na zadovoljivi ravni. Obrazložitev ocene izpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka 29. člena ZSS je izčrpna in utemeljena s konkretnimi ugotovitvami službenega nadzora. Pomanjkljivosti v tem pogledu tudi ni mogoče očitati obrazložitvi izpodbijane odločbe in pred njo obrazložitvi sklepa Personalnega sveta Vrhovnega sodišča, ki glede izpolnjevanja prvih štirih kriterijev navedeta bistvene ugotovitve službenega nadzora in kot že navedeno, poudarita, da je službeni nadzor eden od najbolj celovitih pokazateljev sodnikovega strokovnega znanja, delovnih sposobnosti ter sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj in pomembno dopolnjuje podatke iz drugih virov in številčnost zadev, ki so bile pregledane v okviru službenega nadzora v službenem nadzoru ocenita kot dovolj reprezentativno za objektivno oceno, celovito oceno tožničinega dela, ki je drugačna od tiste, ki jo odražajo (le) statistični podatki.

Sodišče tudi ne ugotavlja bistvene kršitve pravil postopka, ki jo v zvezi z mnenjem kazenskega oddelka Višjega sodišča v A. z dne 26. 11. 2013 zatrjuje tožnica. Vsebina menja je namreč povzeta v obrazložitvi ocene sodniške službe in sicer najprej v točki II.1 – Strokovno znanje, v kateri Personalni svet ugotavlja, da ocena, ki izhaja zlasti iz ugotovitev službenega nadzora (podrobneje obrazložene pri točkah 2 in 3), da ima sodnica zelo pomanjkljivo znanje določb materialnega in procesnega prava, izhaja tudi iz mnenja sodnikov kazenskega oddelka Višjega sodišča v A. in nato v točki II.3 – Sposobnost razreševanja pravnih vprašanj, kjer ugotavlja, da so sodniki kazenskega oddelka Višjega sodišča v A. na seji 26. 11. 2013 ocenili, da „sodnica ne razišče dobro dejanskega stanja. Izvede samo dokaze, ki jih predlaga tožilstvo, obdolženčevega zagovora ne preverja z zbiranjem dokazov, ki utegnejo biti koristni za postopek“, kar potrjuje v nadaljevanju konkretno navedene ugotovitve službenega nadzora. Trditev tožnice, da z mnenjem ni bila seznanjena in mu zato ni mogla ugovarjati, po navedenem ne drži. Kot v izpodbijani odločbi pravilno ugotovi Sodni svet, je bila tožnica z mnenjem v delu, ki je podlaga ocene sodniške službe, seznanjena in bi ugovor, ki ga je prvič uveljavljala šele v postopku pred Sodnim svetom in pri katerem vztraja tudi v upravnem sporu, glede na vsebino obrazložitve ocene sodniške službe lahko uveljavljala v pritožbi, česar ni storila. V tej zvezi sodišče poudarja, da mnenje potrjuje ugotovitve službenega nadzora le v delu, ki se nanaša na (ne)izpolnjevanje kriterijev po 1. in 3. točki, ne pa tudi na (ne)izpolnjevanje kriterijev po 2., 4. in 5. točki prvega odstavka 29. člena ZSS in torej v tem delu ne predstavlja dejanske podlage izpodbijane odločitve.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so ključne dejanske okoliščine, na katerih temelji izpodbijana odločba, nesporne, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.