Jedro

V konkretnem sporu bi bilo neracionalno, če bi sodišče nadalje razčiščevalo dejansko stanje v zvezi z očitki tožnici, ki se nanašajo na nepravilnosti pri pripravi katalogov tožene stranke, saj za zaključek, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zakonita, zadoščajo ugotovitve, da je tožnica odklanjala delo v klicnem centru in da sodelavcem ni posredovala zahtevanih informacij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev dne 31. 12. 2009 podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, za ugotovitev, da tožnici z 31. 12. 2009 delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja, kakor tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas do 18. 6. 2010 povrne celotno prikrajšanje na plači v višini mesečne postavke 942,02 EUR bruto, od tega dne dalje pa celotno razliko v plači med zneskom 942,02 EUR bruto in zneskom bruto plače, ki ga prejema na novem delovnem mestu, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačil 15. v mesecu za pretekli mesec ter da od obračunanih zneskov odvede vse davke in prispevke, kakor da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka) Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da izpodbijana sodba sploh nima razlogov o tem, zakaj naj bi bilo tožničino poskusno delo neuspešno, temveč le povzema, kaj je izpovedal direktor tožene stranke, ki naj bi na sodišče prve stopnje naredil vtis, da govori resnico. Sklicevanje na vtis ne more predstavljati razloga, na katerega bi sodišče prve stopnje lahko oprlo svojo odločitev. Zaradi izjemnosti instituta poskusnega dela je ocena opravljanja poskusnega dela podvržena strožji presoji. Mnenje oziroma pisna ocena mora vsebovati konkretno oceno poskusnega dela in iz nje mora biti jasno razvidno, v čem se kaže delavčeva nestrokovnost. Tožnica v nadaljevanju citira zapis direktorja v pisni ugotovitvi z dne 10. 12. 2009 v rubrikah kvaliteta opravljanja dela, doprinos k timu in prilagodljivost. Takšna posplošena ocena ni ustrezna, še zlasti, ker tožena stranka niti v razgovoru s tožnico niti v sodnem postopku domnevne neuspešnosti ni konkretizirala. Tožena stranka bi morala podati oceno, iz katere bi bilo jasno razvidno, v čem je bilo delo tožnice nestrokovno. Direktor tožene stranke tožnici nikoli ni pojasnil konkretnih razlogov za negativno oceno. Tožena stranka niti v sodnem postopku ni skušala konkretizirati posameznih postavk pisne ocene poskusnega dela. Tožnica je med postopkom pojasnila domnevne strokovne napake, ki jih je tožena stranka tožnici začela očitati šele med sodnim sporom, čeprav je v pisni oceni tožnico po kriteriju kvalitete opravljenega dela ocenila kot zelo dobro. Tožnica ni mogla pripraviti ustrezne obrambe zoper posplošene očitke o tem, da gre pri njej za slabšo možnost zaupanja, prilagajanja in selektivno samoiniciativnost. Sodišče prve stopnje se opira na izpovedbo direktorja tožene stranke o tem, da tožnica ni želela delati v klicnem centru. To nezadovoljstvo direktorja se nanaša na opravljanje del, ki sploh ne spadajo v tožničin delokrog in ki jih je tožnica na zaprosilo direktorja opravljala, obenem pa naj teh nalog ne bi želela opravljati, če je bila zaprošena od podrejenih. Ti očitki so nekonkretizirani in celo v primeru, če bi tožnica med šestmesečnim poskusnim delom res tako ravnala, to ne bi moglo predstavljati razloga za negativno oceno poskusnega dela. Tožena stranka je tožnico po vseh kriterijih ocenila pozitivno. Po najpomembnejšem kriteriju zahtevnosti del in kvaliteti opravljenega dela je tožnico ocenila z najvišjo oceno 5, po kriteriju prilagodljivosti, pri katerem je upoštevala domnevno zavračanje nalog pa je tožnico ocenila z oceno 2. Tudi ta ocena pomeni pozitivno oceno, zato bi bila tožena stranka dolžna vsaj pojasniti svojo dvoličnost, ko tožnico sama pri sebi oceni pozitivno, nato pa poskusno delo oceni kot neuspešno. Čeprav je tožena stranka v pisni oceni z dne 10. 12. 2009 kvaliteto tožničinega dela ocenila z najvišjo možno oceno, je med sodnim postopkom začela navajati primere, ki naj bi kazali na tožničino nestrokovno in nekvalitetno delo. Tako ji je očitala napake pri prevodu kataloga, nato, da sta se v nekem katalogu isti kataloški številki pojavili za dva različna artikla in nazadnje, da je tožena stranka morala plačati denarno kazen, ker katalogi niso bili opremljeni s podatki o družbi. Prvih dveh očitkov sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi več ne navaja, kar kaže, da so zadostovali tožničini argumenti. Tožnica kljub temu iz previdnosti še enkrat navaja, da ni bila zadolžena za prevajanje katalogov in da je tožena stranka imela najeto posebno prevajalko. Toženi stranki je bila denarna kazen izdana v zvezi s katalogom P., ki je bil naslovnikom razposlan 18. 2. 2010. Sodišče ne pojasni, kako bi lahko tožnica odgovarjala za napake v katalogu, ki je izšel šele v drugi polovici februarja 2010, ko vsaj dva meseca ni več opravljala del za toženo stranko. Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni, kako bi lahko direktor tožene stranke pri izdelavi negativne ocene v začetku decembra 2009 kot tožničino napako upošteval tudi to, da bo moral sredi leta 2010 plačati denarno kazen za napako v katalogu, ki se je šele pripravljal in ki je izšel šele v drugi polovici februarja 2010. Tudi v kolikor bi bila tožnica odgovorna za korekture teksta v katalogu, ji tožena stranka takšnega očitka v decembru 2009 nikakor ne bi mogla nasloviti, saj se je takrat katalog šele začel pripravljati in direktorju ni moglo biti znano, da bo čez pol leta moral plačati kazen. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 212. in 286. členom ZPP. Tožena stranka ni pravočasno zatrjevala, da je bilo tožničino delo negativno ocenjeno zaradi napak v katalogu, zaradi katerih je bila tožena stranka kaznovana. Navedeno je izpovedal šele direktor tožene stranke med zaslišanjem na drugem naroku za glavno obravnavo. Nepravočasno navajanih dejstev ni mogoče opravičevati z izvedbo pravočasno predlaganega dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne pred spremenjen senat prvostopenjskega sodišča. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnica nima interesa za izpodbijanje odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da izpodbijana sodba sploh nima razlogov o tem, zakaj naj bi bilo tožničino poskusno delo neuspešno, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Ni res, da izpodbijana sodba le povzema, kar je izpovedal direktor tožene stranke in da sodišče prve stopnje te izpovedbe dokazno ni ocenilo. Sodišče prve stopnje se pri ugotavljanju razlogov za izredno odpoved ni oprlo le na izpovedbo direktorja, temveč je ugotavljalo tudi njeno skladnost z oceno poskusnega dela (priloga B/5). Izpodbijana sodba tako ima razloge o tem, zakaj naj bi bilo tožničino poskusno delo neuspešno (nenazadnje tožnica v nadaljevanju po vsebini polemizira s temi razlogi). Očitno je, da se tožnica ne strinja z dokazno oceno sodišča prave stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 212. in 286. členom ZPP naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo na drugem naroku za glavno obravnavo podano izpovedbo direktorja tožene stranke, čeprav tožena stranka dejstev o domnevnih napakah tožnice pri pripravi kataloga, ni zatrjevala že v odgovoru na tožbo oziroma najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Vendar pa si tožnica zmotno razlaga povezavo med pravili o trditvenem in dokaznem bremenu ter pravili o eventualni maksimi. Res je, da je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazno breme na tistem, ki je odpoved podal, v tem sporu torej na toženi stranki. Tožena stranka je bila tista, ki je morala najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti dejstva, s katerimi utemeljuje svoje trditve o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in hkrati ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Tožena stranka je to tudi storila, ko je v odgovoru na tožbo navedla, da je direktor tožene stranke ugotovil, da poskusno delo ni bilo uspešno opravljeno, ker tožnica ni ustrezala potrebam delovnega procesa podjetja, da tožnica dela ni opravljala pravočasno, vestno in v skladu z organiziranostjo podjetja ter da je bilo ugotovljeno, da se slabše prilagaja delovnemu procesu, predvsem v okvir timskega dela in da v času poskusnega dela zavrača naloge po navodilih vodstva oziroma, da se je delovnim nalogam izmikala. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika, to je direktorja R.P.. Zmotno je tožničino prepričanje, da bi tožena stranka že takrat morala navesti vse podrobnosti tožničinega ravnanja, o katerih je sicer kasneje izpovedoval direktor, ko je utemeljeval oceno, da tožnica dela ni opravljala pravočasno, vestno in v skladu z organiziranostjo podjetja. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita celo v primeru, če ne bi upoštevali izpovedbe direktorja o napakah v katalogu, zaradi katerih je bila tožena stranka kaznovana (tožnica v pritožbi prekluzijo izrecno uveljavlja glede tega dela direktorjeve izpovedbe).

Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke pravilno ugotovilo, da je direktor tožene stranke nadziral delo tožnice v času poskusnega dela. V pritožbi izrecno grajana dokazna ocena o resničnosti izpovedbe direktorja tožene stranke (konec 3. strani in začetek 4. strani obrazložitve izpodbijane sodbe) se nanaša na vprašanja, ali je direktor na sestanku 10. 12. 2009 navedel razloge za oceno o neuspešno opravljenem poskusnem delu ter ali je oceno izdelala druga oseba. Glede teh vprašanj sta si stali nasproti nasprotujoči si izpovedbi tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke, zato ju je sodišče prve stopnje moralo dokazno oceniti. Glede seznanitve z razlogi za negativno oceno se je utemeljeno oprlo ne le na izpovedbo direktorja tožene stranke, temveč tudi na pisno ugotovitev o neuspešno opravljenem poskusnem delu (priloga B/5), glede drugega vprašanja pa je tehtalo verodostojnost izpovedbe direktorja tožene stranke. Tožnica v zvezi s tem po nepotrebnem problematizira dejansko ne najbolj posrečen zapis sodišča prve stopnje o tem, da je direktor naredil vtis, da govori resnico, zaradi česar mu je sodišče poklonilo vero in zaupanje. Sicer pa za zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ni bistveno, kdo je zapisal oceno, bistveno je, ali gre za odločitev delodajalca (direktor je izpovedal, da je ocena njegova, zapisala pa jo je H.R.). Sodišče prve stopnje je kot prepričljivo sprejelo izpovedbo direktorja tožene stranke o tem, da je tožnica odklanjala delo v klicnem centru, če je opravljanje tega dela naročil vodja klicnega centra, čeprav je direktor tožnici povedal, da je vodja pooblaščen, da ji takšno delo odredi. Prav tako je sprejelo izpovedbo direktorja o tem, da so se sodelavci pritoževali, da jim tožnica ne posreduje informacij, zaradi česar so imeli premalo informacij, da bi lahko odgovarjali na vprašanja strank ter da so se te pritožbe ponovile, čeprav je direktor o tem problemu s tožnico govoril. Že zgolj navedene ugotovitve zadostujejo za oceno, da je tožena stranka tožnici zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.

Razlogi izpodbijane sodbe glede nepravilnosti pri pripravi kataloga niso povsem jasni, saj sodišče prve stopnje po eni strani sicer sprejema izpovedbo direktorja tožene stranke, po drugi strani pa se glede nepravilnosti pri pripravi katalogov omejuje izključno na razloge, zaradi katerih je bila toženi stranki izrečena globa. Tožnica utemeljeno opozarja, da direktor ob ocenjevanju uspešnosti poskusnega dela še ni mogel vedeti, da bo pol leta kasneje kaznovan zaradi prekrška, kar pomeni, da napaka pri pripravi kataloga P. ni mogla vplivati na oceno uspešnosti poskusnega dela. V kolikor bi direktor že ob izdaji ocene vedel za to napako, bi prav gotovo poskrbel za njeno odpravo, še zlasti, ker je bila tožena stranka že pred tem kaznovana zaradi enake napake (na naročilnicah ni bilo navedeno celotno ime firme, sedež družbe in registracijskega organa, kakor tudi ne znesek osnovnega kapitala in znesek še neplačanih vložkov). Pri tem pa niti ni izkazano, da bi bila tožnica odgovorna za pripravo kataloga J., za katerega je bila pred tem toženi stranki izrečena globa zaradi istovrstnih kršitev. Sicer pa je glede te prejšnje kršitve že direktor tožene stranke izpovedal, da tožnica zanjo ni bila odgovorna, da pa ji očita, da ni poskrbela za odpravo istovrstne napake v prodajnem katalogu P.. Sodišče prve stopnje se ni jasno opredelilo do navedb tožene stranke o tem, da je tožnica, ki je bila odgovorna za pregled kataloga, spregledala, da sta bila v katalogu P. dva različna artikla označena z isto kataloško številko. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo neracionalno, če bi vztrajali pri razčiščevanju teh navedb, saj so za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadoščale že ugotovitve o odklanjanju dela v klicnem centru in zadrževanju informacij. Razen tega se tudi ta očitek nanaša na katalog za P. in zato ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi direktorju tožene stranke ta napaka verjetno še ni bila znana, saj se je lahko pokazala šele potem, ko je tožena stranka začela prejemati naročila na podlagi tega kataloga, kar pa je bilo šele v letu 2010. Presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusa ni mogoče enačiti s presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pri slednji se ugotavlja, ali je delavec kršil obveznost iz pogodbe o zaposlitvi oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer morajo biti te kršitve časovno in krajevno povsem jasno opredeljene; pri presoji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, pa se ugotavlja, kakor pravilno navaja tudi sodišče prve stopnje, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanju delodajalca. Tožena stranka je manjši delodajalec, saj iz izpovedbe direktorja izhaja, da ima le osem delavcev zato v okvir utemeljenih pričakovanj delodajalca do delavca sodi tudi to, da bo delavec sodelavcem posredoval informacije, ki jih ti potrebujejo za delo. Direktor je ugotavljal, da so sodelavci od tožnice želeli ustne oziroma dopolnjene informacije, za kar so jo večkrat prosili, vendar tega niso dobili. V okvir utemeljenih pričakovanj delodajalca sodi tudi to, da bo tožnica v primeru odsotnosti drugih delavcev pripravljena prevzemati telefonske klice v klicnem centru. Tožnica se v zvezi s tem delom neutemeljeno sklicuje, da gre za delo, ki ne sodi v njen delokrog. V pogodbi o zaposlitvi je opredeljeno, da v tožničin delokrog sodijo koordinacija in priprava reklamnih akcij, spremljanje tržišča ter druga dela in naloge po navodilih direktorja. Glede na to, da je direktor tožnici pojasnil, da ima vodja klicnega centra njegovo pooblastilo za takšno odrejanje del, je potrebno šteti, da je šlo za delo, ki ga je bila tožnica dolžna opraviti na podlagi določbe 3. alineje prvega odstavka 2. člena pogodbe o zaposlitvi (druga dela in naloge po navodilih direktorja).

Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da za oceno, da tožnica ni uspešno opravila poskusnega dela, zadošča ugotovitev tožene stranke, da tožnica sodelavcem ni posredovala informacij, ki so jih ti potrebovali za delo, in da je odklanjala delo v klicnem centru, ko ji je takšno delo, zaradi odsotnosti drugih delavcev, naložil vodja tega centra. Takšna ocena pa je bila zakonita podlaga za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 6. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Ta namreč določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec ne opravi uspešno poskusnega dela.

Tožnica se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi iz ocene poskusnega dela izhajalo, da je bila tožnica po vseh kriterijih ocenjena pozitivno, zato tožena stranka ne bi smela sprejeti ocene, da poskusnega dela ni uspešno opravila. Te pritožbene navedbe se nanašajo na prilogo B/12, v kateri so z ocenami od 2 do 5 ocenjene kvaliteta opravljenega dela, doprinos k timu, prilagodljivost in opombe, pri čemer je vsaka od teh postavk še nadalje razčlenjena, tako da je v tej listini kar 12 številčnih ocen. To listino je tožena stranka sodišču poslala kot prilogo k listini „ugotovitev o neuspešno/uspešno opravljenem poskusnem delu“ (priloga B/11), ki dejansko predstavlja oceno uspešnosti poskusnega dela, ki je bila vročena tožnici. Iz te ocene (priloga B/11) je povsem jasno razvidno, da tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila, pri čemer je kot razlog, resda nekoliko nenavadno in dokaj abstraktno v obliki razpredelnice, navedeno, da ne želi deliti podatkov in da zavrača naloge po navodilih vodstva oziroma, da se tem nalogam izmika. Sicer pa tudi številčnih ocen iz priloge B/12 ni možno šteti za dokaz o uspešno opravljenem poskusnem delu. Zapisa v rubriki „doprinos k timu“ o slabši možnosti zaupanja, kar dokazuje to, da ne želi deliti podatkov, zaradi česar je ocenjena z oceno 2, ni mogoče šteti za pozitivno oceno, kakor to želi prikazati tožnica. Podobno velja za vse ostale elemente, ki so bili ocenjeni zgolj z oceno 2. Po interpretaciji bi ocena 3 pri opisu, da je pri tožnici prisotna „selektivna samoiniciativnost“, kar dokazuje izmikanje določenim nalogam, pomenilo pozitivno oceno oziroma oceno, da je tožnica poskusno delo uspešno opravila. Direktor tožene stranke je pojasnil, da je takšne numerične ocene, kakršne se za tožnico nahajajo v prilogi B/12, na podlagi razgovorov sprejel za vse zaposlene. Glede elementov, ki so odločilni za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ki so vsebovani tudi v ugotovitvi o neuspešno opravljenem poskusnem delu (priloga B/11), pa ni neskladja z numerično oceno iz priloge B/12, saj tudi ta vsebuje oceno, da tožnica ne želi deliti podatkov in da se izmika določenim nalogam.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlog niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ni mogoče trditi, da bi tožnica v tem sporu zlorabljala svoje pravice, zato tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.