Jedro

Sporno je materialnopravno vprašanje, ali lastnik (premične) stvari s prenehanjem izločitvene pravice na podlagi tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP izgubi tudi vrnitveni (reivindikacijski) zahtevek iz 92. člena SPZ, to je pravico lastnika, da lahko od vsakogar kadarkoli zahteva vrnitev individualno določene stvari; ali je torej vrnitveni zahtevek po 92. členu SPZ zoper stečajnega dolžnika mogoče uveljavljati samostojno izven stečajnega postopka ali samo kot izločitveni zahtevek znotraj stečajnega postopka.

S potekom roka za prijavo terjatev izgubi izločitveni upnik le pravico prijaviti in uveljaviti izločitveni zahtevek v stečajnem postopku, izvirajoč iz lastninske pravice. Potek tega roka pa ne vpliva na morebitno njegovo lastninsko pravico. Izločitveni upnik lahko zato to pravico uveljavlja proti stečajnemu dolžniku po splošnih procesnopravnih in materialnopravnih predpisih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

2. Tožeča stranka se je zoper izpodbijani sklep pritožila iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka želi s predlagano začasno odredbo zavarovati tožbeni zahtevek, s katerim terja, da ji tožena stranka (ki je v stečaju) vrne in izroči v posest delovni stroj, na katerem ima lastninsko pravico. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da je v stečajnem postopku nad toženo stranko pravočasno prijavila izločitveno pravico na tem stroju, upravitelj je to izločitveno pravico prerekal, tožeča stranka pa v postavljenem roku ni vložila tožbe na ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe oprlo na zaključek, da je tožeči stranki zaradi nevložitve tožbe na ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice, le-ta prenehala (tretji odstavek 310. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). S tem ji je prenehala pravica od insolventnega dolžnika zahtevati, da ji izroči premično stvar, ki je v posesti insolventnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP), to pa je natanko tista pravica, ki jo tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi. Poleg tega je bil za sporno premičnino v stečajnem postopku tožene stranke že izdan pravnomočen sklep o prodaji, ki je zavezujoč tudi za pravdno sodišče. 5. Pritožba navedene zaključke prvostopnega sodišča napada kot materialnopravno zmotne. Priznava sicer, da ji je izločitvena pravica zaradi nevložitve tožbe na ugotovitev njenega obstoja prenehala, vendar pa meni, da ji zaradi tega ni prenehala lastninska pravica in da v posledici tudi ni izgubila pravice do sodnega varstva svoje lastninske pravice izven stečajnega postopka, ki se vodi zoper toženo stranko.

6. V zadevi je torej sporno materialnopravno vprašanje, ali lastnik (premične) stvari s prenehanjem izločitvene pravice na podlagi tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP izgubi tudi vrnitveni (reivindikacijski) zahtevek iz 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), to je pravico lastnika, da lahko od vsakogar kadarkoli zahteva vrnitev individualno določene stvari; ali je torej vrnitveni zahtevek po 92. členu SPZ zoper stečajnega dolžnika mogoče uveljavljati samostojno izven stečajnega postopka ali samo kot izločitveni zahtevek znotraj stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje namreč pravilno ugotavlja, da je vsebina obeh zahtevkov (reivindikacijskega in izločitvenega) enaka, razlikujeta pa se glede trajanja, saj je izločitvena pravica vezana na rok oziroma na nastop določenega dejstva v stečajnem postopku posestnika stvari, varstvo lastninske pravice po SPZ pa je v tem pogledu neomejeno. Četudi so razlogi prvostopnega sodišča, s katerimi je utemeljilo svoje stališče, da s prenehanjem izločitvene pravice preneha tudi reividikacijski zahtevek iz 92. člena SPZ, povsem tehtni in smiselni, pa se je pritožbeno sodišče iz razlogov, ki jih bo pojasnilo v nadaljevanju, nagnilo v nasprotno smer, to je v smer pritrditvi pritožbenim razlogom.

7. Uvedba stečajnega postopka učinkuje zgolj na obligacijske pravice (terjatve) udeležencev tega postopka, nedvomno pa nima nikakršnih pravnih učinkov na njihove stvarne pravice, ne glede na to, ali imetniki teh pravic te v stečajnem postopku prijavijo ali ne. Če se stečajnega postopka sploh ne udeležijo (kot izločitveni upniki), jim lastninska pravica preneha šele, ko je stvar v stečajnem postopku prodana (ker kupec na njej pridobi izvirno lastninsko pravico - 342. člen ZFPPIPP), kar je tudi povsem skladno z 101. členom SPZ. Neprijava in izguba izločitvene pravice na podlagi 3. odstavka 310. člena ZFPPIPP v stečajnem postopku posestnika stvari tako nimata nobenega vpliva na obstoj lastninske pravice na stvari. Če torej lastninska pravica ne preneha, pa je treba biti zelo previden pri vprašanju, v kolikšni meri oziroma obsegu je lastniku dopustno omejiti temeljno in najpomembnejše upravičenje, ki izhaja iz lastninske pravice, da zahteva izročitev stvari (ki je še vedno v posesti stečajnega dolžnika) v svojo posest. Lastninska pravica kljub njeni absolutni naravi ni neomejena, vendar pa predstavlja prepoved (ali prekluzija) vrnitvenega zahtevka tako hud poseg v lastninsko pravico, da jo popolnoma izvotli in jo sprevrže v nepravico. Pritožba zato utemeljeno opozarja na stališča Ustavnega sodišča, da priznanje določene pravice brez možnosti njene uresničitve krši pravico do sodnega varstva, pa tudi sicer nima nikakršnega smisla in je takšna priznana pravica (brez upravičenj, ki iz nje izvirajo), lahko samo sama sebi namen. Zato je takšna (oziroma vsakršna) omejitev lastninske pravice dopustna le v izjemnih, predvsem pa z zakonom natančno in jasno predpisanih primerih. Določilo 3. odstavka 310. člena ZFPPIPP po mnenju pritožbenega sodišča tem zahtevam ne ustreza, saj ne daje jasnega odgovora na vprašanje, ali je lastnik zaradi prenehanja izločitvene pravice izgubil tudi pravico iz 92. člena SPZ.

8. Je pa jasen odgovor na to vprašanje že dalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije na Občni seji dne 14. 12. 1995, na kateri je sprejelo pravno mnenje z naslednjo vsebino: „S potekom roka za prijavo terjatev izgubi izločitveni upnik le pravico prijaviti in uveljaviti izločitveni zahtevek v stečajnem postopku, izvirajoč iz lastninske pravice. Potek tega roka pa ne vpliva na morebitno njegovo lastninsko pravico. Izločitveni upnik lahko zato to pravico uveljavlja proti stečajnemu dolžniku po splošnih procesnopravnih in materialnopravnih predpisih. Za njeno uveljavitev lahko predlaga tudi ukrepe zavarovanja, če so za to podani pogoji, predpisani s splošnimi procesnopravnimi in materialnopravnimi predpisi“. Četudi je bilo navedeno mnenje sprejeto na podlagi prej veljavnih predpisov (Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji – ZPPSL in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR), pa je stališče Vrhovnega sodišče enako uporabno tudi danes. ZPPSL v nasprotju s ZFPPIPP sicer ni vseboval izrecnega določila o prenehanju izločitvene pravice, vendar je bilo v takratni sodni praksi sporno, ali je izločitveni upnik že s potekom roka za prijavo izločitvene pravice prekludiran. Citirano pravno mnenje je torej Vrhovno sodišče RS sprejelo na podlagi predpostavke, da je izločitveni upnik s potekom roka za prijavo izločitvene pravice po ZPPSL le to izgubil, kot to sedaj izrecno določa tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP (le) v primeru nepravočasne vložitve tožbe na ugotovitev njenega obstoja. Varstvu lastninske pravice je torej Vrhovno sodišče vsekakor dalo močnejšo težo kot učinkom prenehanja izločitvene pravice v stečaju.

9. V prid zgoraj navedenemu stališču govori tudi nedoslednost in nekonsistentnost sedanjega ZFPPIPP, ki pasivnost izločitvenega upnika sankcionira bistveno strožje v primeru, če pravočasno ne vloži tožbe iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP, kot v primeru, če izločitvene pravice pravočasno sploh ne prijavi. Slednji namreč izločitveno pravico izgubi šele, če te pravice ne prijavi do objave načrta prve splošne razdelitve (sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP). Za takšno razlikovanje primerljivih pravnih položajev pritožbeno sodišče ne najde utemeljenih razlogov. Ureditev posledic neprijave izločitvene pravice v ZFPPIPP je po mnenju pritožbenega sodišča skladna s SPZ, saj ima izločitveni upnik v načelu pravico zahtevati vrnitev stvari v stečajnem postopku, dokler ne pridobi na njej lastninsko pravico nov kupec (101. člen SPZ), pa še v tem primeru obdrži pravico do izročitve denarnega zneska, doseženega s prodajo te stvari do objave načrta prve splošne razdelitve.

10. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje pritožbi, da pravnomočnega sklepa o prodaji, izdanega v stečajnem postopku, ne gre enačiti s pravnomočno sodbo, izdano v pravdnem postopku, s katero je sodišče odločilo o določeni pravici ali obveznosti. Sklep sodišča o prodaji je sklep operativne oz. postopkovne narave, s katerim se samo odreja predvideni način prodaje stvari. Z njim se ne odloči o nikogaršnji pravici in niti o tem ne, da se bo stvar na takšen način tudi zares prodala. Pravnomočnost tega sklepa veže vse udeležence le v primeru, če se ne pojavi kdo z močnejšo pravico.

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Napotki za nadaljnje delo sodišča so razvidni iz dosedanje obrazložitve.