Jedro

V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Predhodni postopek

1.Tožnik je pri pristojnem organu (toženki) 1. 7. 2025 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila zavrnjena kot očitno neutemeljena. Tožnik je nato sprožil upravni spor, pri čemer je tukajšnje sodišče njegovo tožbo zavrnilo (zadeva I U 1489/2025 s 4. 9. 2025). Na sodbo se je pritožil na Vrhovno sodišče, ki je 30. 10. 2025 v zadevi I Up 199/2025 njegovo pritožbo zavrnilo.

Izpodbijani sklep

2.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

3.V obrazložitvi je najprej povzela tožnikovo izjavo ob podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, vloženega na zapisnik 16. 12. 2025. Ugotavlja, da tožnik kot razlog za uvedbo ponovnega postopka izpostavlja željo, da bi v Sloveniji rad delal, kar pa ne predstavlja novih dejstev oziroma dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da se je tožnik skliceval tudi na nove težave, ki naj bi se v vmesnem času zgodile med Arabci in Berberi ter, da bi mu bilo kot Berberu lahko onemogočeno vstopiti na trg dela, pri čemer po stališču toženke ni izkazal osebnih okoliščin v smislu konkretnega in individualiziranega preganjanja, saj ni navedel, da bi bil sam zaradi pripadnosti narodnostni skupnosti neposredno izpostavljen ukrepom državnih organov ali drugih akterjev. Njegove navedbe tako ostajajo na ravni splošnega opisovanja družbenih napetosti in konfliktov v Alžiriji, kar pa po ustaljeni sodni praksi ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Iz ugotovitev toženke še izhaja, da je bil tožniku v času življenja v izvorni državi, čeprav je Berber, omogočen dostop do dela, saj je po lastni navedbi v prvem postopku delal kot vulkanizer in v gradbeništvu, pri čemer ni navedel, zakaj tako ne bi bilo tudi v prihodnje. Hkrati ni prepričljivo pojasnil, zakaj tovrstnih trditev ni podal prej (v prvotnem postopku). Kot razlog je sicer na izrecno vprašanje navedel strah pred vrnitvijo v izvorno državo, kar pa je po presoji toženke neutemeljeno, saj so v Sloveniji vse prošnje ustrezno obravnavane, prosilci pa imajo do pravnomočnosti in izvršljivosti pravico ostati v državi.

4.Glede na navedeno tožnik po presoji toženke v predlogu za uvedbo ponovnega postopka ni izkazal nobenih osebnih in individualiziranih okoliščin, ki bi pomembno povečevale verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

Bistvene navedbe strank upravnega spora

Tožba

5.Zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da ugodi tožbi in spremeni izpodbijani akt na način, da dovoli vložitev ponovne prošnje, podrejeno pa odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo v ponoven postopek.

6.Poudarja, da je v ponovljenem postopku predložil nova dejstva in dokaze, ki so nastali po izdaji predhodne odločbe. Nesporno je tako ugotovljeno, da je v upravnem postopku zatrjeval, da so se po njegovem odhodu iz izvorne države zgodili novi spori med Arabci in Berberi. Gre za objektivno novo dejstvo, za katerega v predhodnem postopku ni mogel vedeti. Ponudil je tudi nov dokaz, in sicer svoje zaslišanje. Ker ni sporno, da je Berber, meni, da mu ni treba posebej pojasnjevati, da zaostrene okoliščine pomembno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Kot individualno okoliščino izkazuje diskriminacijo na delovnem mestu, kar otežuje njegovo eksistenco v izvorni državi. Ob zaostrenih razmerah mu je v izvorni državi namreč nemogoče najti delo in preživeti. Toženki očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Četudi mu je bilo delo v preteklosti v izvorni državi zagotovljeno, to (glede na zaostrene razmere) ne pomeni, da mu bo tudi v prihodnje. Meni, da diskriminacija v izpodbijani odločbi ni ustrezno ovrednotena. Zanj namreč pomeni življenjsko ogrožanje. Dodaja še, da prihaja iz vasi ob gori, kjer ni zagotovljenih normalnih življenjskih pogojev. Hkrati je edini, ki dela, pri čemer se mora na delo voziti mimo nevarnih območij, kjer ga na poti, ker je Berber, napadajo Arabci in mu ukradejo denar, ko se je vračal iz dela. V dokaz svojih trditev predlaga lastno zaslišanje.

Odgovor na tožbo

7.V odgovoru na tožbo se je toženka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Dodatno še poudarja, da je na vlagatelju zahteve za ponovno uvedbo postopka, da predloži dokaze in navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek.

Pripravljalna vloga

8.Tožnik v pripravljalni vlogi, predloženi na naroku, vztraja, da je v postopku nesporno navedel nova dejstva in dokaze. Ker toženka slednjemu argumentirano ne ugovarja, naj sodišče razsodi v skladu z 214. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja še, da je že v predhodnem postopku v okviru osebnega razgovora, ki je potekal 12. 8. 2025, navedel, da je Amezigh, kar je sopomenka za Berber, pri čemer podrobneje glede veroizpovedi in prepričanj ni bil vprašan. Poudarja, da ne more nositi posledic, če toženka postopke vodi v nasprotju z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tudi sicer o teh okoliščinah nerad govori, saj ga je preveč strah. Takrat je izpostavil življenje v odročnem kraju, zdaj pa navaja novo okoliščino, in sicer zaostrene razmere med Arabci in Berberi, zato ne drži, da svoj zahtevek utemeljuje z razlogi, ki jih je podal v prvi prošnji. Prav tako ne drži, da ni pojasnil, kako zaostrene razmere vplivajo na njegov položaj v izvorni državi. V sedem članski družini dela samo on, pri čemer se mora na delo voziti mimo nevarnih območij, kjer ga na poti, ker je Berber, napadajo Arabci in mu ukradejo celoten zaslužek. Poudarja, da je v dokaz predlagal lastno zaslišanje, tudi sicer pa so spopadi med Arabci in Berberi splošno znano dejstvo, ki ga v skladu s 214. členom ZPP ni treba posebej dokazovati.

Dokazni postopek

9.V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-2205/2025 (1222-05), ki se nanaša na zadevo ter dokazno listino tožnika, ki se nahaja pod prilogo A 2 (izpodbijana odločba). Tožnika ni zaslišalo, saj, čeprav pravilno vabljen, na naroku ni pristopil oziroma svojega izostanka ni opravičil.

Odločitev sodišča

Tožba ni utemeljena.

10.Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob tem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

11.Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da se v okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Opozorilo je, da gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje¹.

12.V obravnavanem primeru tožnik ne zanika, da je državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji prošnja za mednarodno zaščito že pravnomočno zavrnjena kot očitno neutemeljena, ker je v tedanjem postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prošnjo je utemeljeval z ekonomskimi razlogi)². Prav tako ni sporno, da je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite navajal nova dejstva, in sicer navedbe o zaostrenih razmerah med Arabci in Berberi, kar mu kot Berberu lahko onemogoči dostop na trg dela. Toženka je namreč tovrstno okoliščino štela kot novo dejstvo v smislu izpolnjevanja prvega pogoja. Tožnikovi očitki o drugačnih zaključkih so posledično neutemeljeni. Tako je med strankama sporno zgolj, ali je tožnik navajal takšne okoliščine, ki lahko povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, torej izpolnitev drugega pogoja, določenega v prvem odstavku 64. člena ZMZ-1.

13.Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila in utemeljila, da izpostavljene okoliščine te verjetnosti ne povečujejo. Izpodbijani sklep ima o tem pravilne razloge in sodišče utemeljitvi toženke v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so namreč predpisani v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 in določajo, da mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjana ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1). Pogoji za dodelitev statusa subsidiarne zaščite so določeni v tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1, in sicer mora pri prosilcu obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo³. To škodo mora hkrati povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, kamor se lahko štejejo država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

14.Po presoji sodišča je v predmetni zadevi ključna ugotovitev toženke, da je tožnik v upravnem postopku v povezavi s svojo narodnostjo zgolj pavšalno navedel, da so v Alžiriji nastopile zaostrene razmere med Arabci in Berberi, kar mu kot Berberu lahko onemogoči dostop na trg dela. S tem v povezavi ni zatrjeval nobenih konkretnih ravnanj preganjanja ali resne škode, ki morata biti povzročena zaradi (ciljnega) ravnanja tretje osebe. Predložil ni niti nobenih dokazov. V tožbi je sicer v podkrepitev navedb predlagal lastno zaslišanje, a nato na narok ni pristopil. Ob dejstvu, da je v predhodnem postopku na osebnem razgovoru trdil, da je v Alžiriji imel zaposlitev, na kakršno koli diskriminacijo v zvezi z narodnostno pripadnostjo⁴ pa se ni skliceval, je toženka po presoji sodišča utemeljeno sklepala, da ni navedel ničesar takega, iz česar bi bilo moč sklepati, da bo ob vrnitvi v izvorno državo tokrat drugače. Tudi po presoji sodišča tako njegove trditve ostajajo na pavšalnem sklicevanju na zaostrene konflikte med Arabci in Berberi, kar za ponovno uvedbo postopka ne zadošča. V predmetnih postopkih ima namreč prosilec dolžnost, da čim prej predloži vse navedbe o dejstvih in dokaze zanje, vključno z konkretnimi informacijami o tem, ali je bil oziroma bi lahko bil podvržen preganjanju ali izpostavljen resni škodi⁵.

15.V tožbi se tožnik sicer sklicuje na dejstvo, da so ga v času bivanja v izvorni državi zaradi berberske narodnosti že pretepli in okradli, kar pa je nedovoljena tožbena novota. Tožnik namreč ne pojasni, zakaj se na to okoliščino brez svoje krivde ni mogel sklicevati v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče je že razložilo, da omejevanje možnosti navajanja novot v upravnem sporu samo po sebi ni nezdružljivo z varstvom človekovih pravic, saj omogoča ustrezno izvedbo sodnega varstva, pri čemer v upravnem sporu to omejitev vzpostavlja 52. člen ZUS-1. Izpostavilo je, da obravnavana omejitev spodbuja tožnika, da že v upravnem postopku poda vse navedbe o dejstvih in dokaze zanje.

16.V tožbi nadalje tožnik ne navaja, da v okviru predmetnega upravnega postopka ni imel možnosti aktivnega sodelovanja in izjave o pomembnih dejstvih v postopku pri ponovni prošnji. Iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 16. 12. 2025, na katerega tožnik ni imel pripomb, je tako jasno razvidno, da mu je bila omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tako je na izrecno vprašanje, ali ima nova dejstva ali dokaze, ki so obstajali že pred izdajo odločbe in jih iz opravičenih razlogov ni mogel navesti prej, odgovoril nikalno. Prav tako je na vprašanje, zakaj že v prvem postopku ni izpostavljal težav, ki naj bi jih imel kot Berber, navedel, da ga je bilo strah vrnitve v izvorno državo, kakšnega strahu pred Arabci pa ni omenjal. Prav tako ni navedel ničesar v zvezi s pretepanjem in krajo zasluženega denarja, na kar se sklicuje šele v tožbi.

16.Velja pripomniti, da se nove navedbe v tožbi glede neprimernega ravnanja Arabcev nad njim tudi sicer nanašajo na čas, ko je še živel v izvorni državi, torej pred podajo prošnje za mednarodno zaščito v predhodnem postopku, ki je bila pravnomočno zavrnjena kot očitno neutemeljena, zato očitno ne gre za nova dejstva v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Tožnik v tožbi namreč ne pojasni razlogov, zakaj za tovrstna dejstva bodisi ni vedel prej bodisi se nanje brez krivde ni mogel sklicevati. Sodišče se je z vpogledom v upravni spis lahko prepričalo, da je tožnik v okviru osebnega razgovora, ki je potekal 12. 8. 2025, navedel zgolj, da je izvorno državo zapustil zaradi življenjske situacije, saj je živel na oddaljenem, hribovitem območju.⁶ Izrecno vprašan je hkrati zatrdil, da drugih težav ni imel. Takšnih težav ni izpostavil niti zaslišan na sodišču in to čeprav je imel pravno pomoč svetovalca za begunce, ki je bil prisoten na naroku. Tudi tu na samo sestavo zapisnika ni imel nobenih pripomb.⁷ Da (predhodni) upravni postopek ni potekal v skladu s procesnimi jamstvi in, da ga nihče ni vprašal o veri ali prepričanjih, tako izpostavi šele v pripravljalni vlogi v obravnavani zadevi, kar pa je prepozno. Predhodni postopek je namreč (kot že navedeno) pravnomočno končan, zato tožnik z očitki o bistvenih kršitvah postopkovnih pravil, storjenih v predhodnem postopku, ne more uspeti⁸.

Sodišče posledično zaključuje, da gre v tem delu za trditve o dejstvih, na katere bi se lahko skliceval v predhodnem upravnem postopku. Hkrati tožniku (v zvezi z navedbami o novih konfliktih med Arabci in Berberi) ni uspelo izkazati takšnih okoliščin, ki lahko povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Odločitev v izpodbijanem sklepu je posledično pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1.Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 45/2023 z dne 15. 3. 2023, v kateri se je sklicevalo na sodbo Sodišča EU v zadevi LH (C-921/19) z dne 10. junija 2021, točke 31 do 38 in sodbo v zadevi XY (C-18/20) z dne 9. 9. 2021, točki 33. in 34. Podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023 in druge.

2.Tako odločba toženke št. 2142-2205/2025/9 (1222-05) z dne 18. 8. 2025 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1489/2025 z dne 4. 9. 2025 in sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 199/2025 z dne 30. 10. 2025.

3.ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

4.Že v predhodnem postopku je navedel, da je Amazigh oziroma Berber.

5.Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 214/2024 z dne 14. 10. 2024.

6.Str. 4 zapisnika.

7.Zapisnik o glavni obravnavi z dne 4. 9. 2025.

8.Da je postopek potekal ustrezno in, da je imel tožnik v njem možnost aktivno sodelovati, pri čemer sta mu tako toženka, ko tudi njegov pooblaščenec postavila številna vprašanja, se je sodišče tudi sicer že izreklo - primerjaj sodbo v zadevi I U 1489/2025-12 z dne 4. 9. 2025, tč. 21 obrazložitve.