Jedro

Za odločitev v obravnavani zadevi je bistvena presoja, ali je tožnik združenje, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter je vpisan v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnik ne deluje kot združenje v javnem interesu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev pritožb zoper sklepe Upravnega sodišča I U 674/2020-12 z dne 5. 4. 2022, I U 674/2020-20 z dne 4. 4. 2022 in II Upr 1281/2021-6 z dne 4. 4. 2022. 2. Iz obrazložitve je uvodoma razvidna ugotovitev tožene stranke, da navedena prošnja ni vsebovala podatkov iz 32. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Zato je z dopisom z dne 29. 4. 2021 pozvala tožnika, naj izpolni prošnjo za BPP na priloženem obrazcu ali dopolni vlogo z manjkajočimi podatki in navede, ali deluje kot društvo v javnem interesu ter priloži ustrezna dokazila. Priloga navedenega poziva so bila obrazec in navodila za izpolnjevanje vloge za BPP. Tožnik je bil opozorjen, da bo organ za BPP zavrgel njegovo vlogo, če v določenem roku ne bo odpravil njene pomanjkljivosti.

3. Tožnik je 31. 5. 2022 vložil prošnjo za BPP na izpolnjenem obrazcu. Zato je organ za BPP v skladu s 33. členom ZBPP pridobil navedene sklepe, redni izpis iz sodnega/poslovnega registra za prosilca na portalu Agencije RS za javnopravne evidence in storitve ter pregledal spletno Evidenco nevladnih organizacij eEno. Na tej podlagi je ugotovil, da tožnik ne deluje v javnem interesu; o tej ugotovitvi pa se tožnik v odgovoru na poziv ni izjavil. Glede na navedeno je tožena stranka ob sklicevanju na 10. člen v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP zavrnila njegovo prošnjo.

4. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo, v kateri je navedel, da je odločba Bpp 57/2021-4 (pravilno Bpp 57/2022-4) popolnoma neutemeljena in napačno obrazložena ter da so mu bile kratene zakonske in ustavne pravice. Pojasnjuje, da je sodišče v zadevi I U 674/2020 nepravilno in naklepno odločilo v tožnikovo škodo, ker mu je bilo znano, da (tožnik) nima denarja za plačilo odvetnika. V obravnavani zadevi naj bi šlo za veriženje kršenja tožnikovih pravic in ne za veriženje prošenj. Predlaga odpravo izpodbijanih aktov.

5. Tožena stranka je poslala spis, ki se nanaša na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

8. Skladno s četrto točko prvega odstavka 32. člena ZBPP so upravičenci po tem zakonu nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo, v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene.

9. Ob upoštevanju navedenega zakonskega izhodišča je za odločitev v obravnavani zadevi bistvena presoja, ali je tožnik združenje, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter je vpisan v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnik ne deluje kot združenje v javnem interesu; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. V obravnavani zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1); zgolj posplošeno nasprotovanje izpodbijani odločbi za s tem povezano drugačno presojo namreč ne zadošča.