Jedro

Napačno je prepričanje pritožbe, da bi lahko sodišče izdalo odločbo brez naroka samo, če bi se stranki obravnavi odpovedali. Ob izpolnjeni prvi predpostavki, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov, morata pravdni stranki izrecno zahtevati razpis naroka, saj ga v nasprotnem primeru sodišče ni dolžno izvesti. Pri tem ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi pomenijo takšno zahtevo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 108044/2016 z dne 24. 10. 2016, v prvem in tretjem odstavku izreka.

2. Zoper takšno odločitev se, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka kvalitetno opravila dogovorjena dela, pomeni ugotovitev dejanskega stanja. Ker obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), pritožbeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustno (458. člen ZPP). Višje sodišče zato ni vsebinsko presojalo pritožbenih navedb, da tožeča stranka del ni zaključila, da tožeča stranka del ni izvajala skladno s ponudbo in da ugovora glede opravljenih del ni mogla podati, ker ji tožeča stranka ni predložila končne specifikacije.

6. Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 10. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo naroka. Prej veljavni ZPP (ZPP/57) je uzakonjal možnost, da je sodišče v (gospodarskih) sporih izdalo odločbo brez glavne obravnave le pod pogojem, da so se pravdne stranke izrecno odpovedale glavni obravnavi (člen 472). Trenutno veljavno določilo drugega odstavka 454. člena ZPP pa uzakonja izjemo od načela obligatornosti glavne obravnave in daje sodišču možnost, da lahko v sporih majhne vrednosti izda odločbo brez izvedbe naroka, kadar je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov (prvi kumulativni pogoj), nobena od strank pa njegove izvedbe ni zahtevala (drugi kumulativni pogoj). Napačno je prepričanje pritožbe, da bi lahko sodišče izdalo odločbo brez naroka samo, če bi se stranki obravnavi odpovedali. Ob izpolnjeni prvi predpostavki, morata pravdni stranki, skladno s pravno teorijo in sodno prakso, izrecno zahtevati razpis naroka, saj ga v nasprotnem primeru sodišče ni dolžno izvesti. Slednjega pa v konkretnem primeru stranki nista zahtevali. Pri tem ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. zaslišanje prič in/ali pravdnih strank) pomenijo takšno zahtevo.1 Zgolj iz razloga, ker sta pravdni stranki predlagali razna zaslišanja, torej sodišču naroka ni bilo treba izvesti. S takšnim postopanjem ni bila kršena pravica stranke do izjavljanja in postopek je tekel v skladu z zahtevami poštenega sojenja.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka navedbe oziroma ugovore proti tožbenemu zahtevku podala zgolj v ugovoru zoper sklep o izvršbi, v katerem je trdila, da je bila račun št. 54/2016 v višini 5.400,00 EUR prisiljena plačati predčasno, saj je tožeča stranka nadaljnja dela pogojevala s plačilom le-tega. Nadalje je trdila, da k računu tožeča stranka ni predložila končne specifikacije opravljenih del, zato je imela pomisleke glede količine in kakovosti opravljenih del. Sodišče prve stopnje je trditve tožene stranke spoznalo kot pavšalne. Odločitev je sprejelo skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP. Za priznane je štelo navedbe tožeče stranke, da je tožeča stranka kvalitetno opravila pogodbeno dogovorjena (rušitvena) dela in da ji je tožena stranka plačala zgolj 5.400,00 EUR od dogovorjenih 6.000,00 EUR. To so ključne ugotovitve, ki utemeljujejo zahtevek tožeče stranke, ki s tožbo zahteva plačilo preostanka.

8. Tožena stranka na prvi stopnji ni trdila, da je tožečo stranko pozvala k izstavitvi primopredajnega zapisnika in k izstavitvi garancije za odpravo napak v garancijskem roku. Tožena stranka niti ni podala navedb v zvezi s potekom postopka pogajanj med pravdnima strankama ter izdajo naročilnice tožene stranke. Prav tako ni podala navedb v zvezi s postopanjem strank po prejemu računa št. 54/2016 (to je v zvezi s prejetjem zahtevka podjetja A., da naj podpiše pogodbo o odkupu terjatev, o večkratnih pozivih tožene stranke, da naj tožeča stranka z deli nadaljuje). Prvič omenjeno v pritožbi je tudi, da je tožena stranka račun 54/2016 (predčasno) plačala, ker so ji grozili pogodbeni penali v višini 160.000,00 EUR s strani naročnika in, da je zaradi izničitve zamude povzročene s strani tožeče stranke bila prisiljena določena dela izvesti med vikendom, kar je toženi stranki povzročilo dodatne stroške v višini 3.990,00 EUR ter je porabila 25 ur za korespondenco s tožečo stranko, kar znese dodatnih 1.000,00 EUR.

9. V sporih majhne vrednosti morajo stranke vsa dejstva zatrjevati že v tožbi oziroma odgovoru na tožbo. Po tem lahko podajo še eno pripravljalno vlogo, s katero odgovorijo na navedbe nasprotne stranke (451. in 452. člen ZPP). Dejstva, ki jih navajajo in dokazi, ki jih predlagajo izven teh vlog, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Ker torej tožena stranka prej povzetih navedb v postopku na prvi stopnji ni podala, te predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Višje sodišče jih zato ni vsebinsko presojalo.

10. Pritožba tudi ne more uspeti z nadaljnjimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je tožeča stranka, s tem ko je ustavila dela, izsiljevala toženo k plačilu računa. V postopku je bilo sporno ali tožeča stranka upravičeno zahteva plačilo 600,00 EUR. Irelevantne so bile navedbe tožene stranke o tem zakaj je tožena stranka plačala 5.400,00 EUR, saj plačilo le-tega v postopku ni bilo sporno. Sodišču prve stopnje se zato do tega ni bilo dolžno opredeliti.

11. Ob tako izpeljanem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, sodba je tudi dovolj obrazložena, kar pomeni, da očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722 in obsežna sodna praksa, npr. odločbe VSL II Cpg 1817/2014, II Cpg 748/2013, II Cpg 1264/2015, II Cpg 1264/2015.