Jedro

V skladu z določbo drugega odstavka 23. člena Ustave lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih v naprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Gre za tako imenovano načelo zakonitega sodnika, katerega bistvo je, da v posamezni zadevi sodi sodnik, ki je izbran po vnaprej določenih pravilih. Sodišča morajo s sprejetjem razporeda dela in z ustrezno notranjo organizacijo ter izvajanjem v naprej določenih pravil zagotoviti, da se pravica uresničuje v posameznih zadevah. Bistvena ustavna zahteva je torej, da morajo biti pravila za izbiro sodnika v posamezni zadevi postavljena v naprej. Namen takšne ureditve je, da nihče ne bo prikrajšan za zakonito sodišče in znotraj tega za naravnega sodnika, s čimer se zagotavlja, da bo sodnik nepristranski in da noben udeleženec postopka ne bo imel vpliva na odločitev kateri konkretni sodnik naj v konkretnem sporu odloča. Upoštevaje vsebino navedenega sklepa, ki ga je predsednik Vrhovnega sodišča izdal na podlagi določbe 105.a člena ZS, ki določa, da lahko predsednik skupno neposredno višjega sodišča na predlog predsednika sodišča, ki ima sodne zaostanke, odloči, da se pristojnost za sojenje v določenem številu zadev prenese na drugo, manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče, zatrjevana kršitev določbe 23. člena Ustave ni podana. Iz obrazložitve sklepa predsednika Vrhovnega sodišča je razvidno, da zadeve, ki so bile prenesene iz Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani, niso bile diskrecijsko izbrane s strani predsednika Vrhovnega sodišča, temveč je njihov izbor naključen in pogojen s trenutno preobremenjenostjo Višjega sodišča v Celju, ki bi sicer vodila v sodne zaostanke. Predodelitev zadeve je bila torej opravljena po v naprej določenih objektivnih kriterijih.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Celju I K 45842/2022 z dne 19. 12. 2022 spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 192. člena KZ-1 in neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po prvem odstavku 137. člena KZ-1. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom v kateri mu je sodišče po pravilih o steku določilo enotno kazen 9 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je obsojencu izreklo tudi ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let z navodiloma - prepovedjo navezovanja neposrednih in posrednih stikov z oškodovanko B. B. in prepoved približevanja oškodovanki. Odločilo je, da je obsojenec dolžan povrniti potrebne izdatke oškodovank in nagrado pooblaščenke oškodovanke in da se oškodovanki s premoženjsko pravnim zahtevkom napotita na pravdo. Sodišče je odločilo še, da nagrada in potrebni izdatki obdolženčevih zagovornikov in nagrada in potrebni izdatki pooblaščenke mladoletne oškodovanke bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 45842/2022 z dne 15. 5. 2023 ob odločanju o obsojenčevi pritožbi izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se obsojencu v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen všteje čas pripora, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi kršitve določb Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). V obrazložitvi zahteve trdi, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za prenos pristojnosti na Višje sodišče v Ljubljani, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršila obsojenčevo pravico do obrambe, da je bil obsojenec v zvezi z očitki o prepovedi približevanja obsojen v nasprotju z načelom _ne bis in idem_ in da je v zvezi z očitkom kaznivega dejanja po drugem odstavku 137. člena KZ-1 ravnal v upravičljivi skrajni sili. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne Višjemu ali Okrajnemu sodišču v Celju v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru na zahtevo, podano v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je bila predodelitev zadeve na Višje sodišče v Ljubljani opravljena po v naprej določenih objektivnih kriterijih, zato so neutemeljeni očitki zahteve o kršitvi pravice do naravnega sodnika, da je sodišče utemeljeno zavrnilo obsojenčeve dokazne predloge, ki niso bili ustrezno substancirani in da očitki glede upoštevanja kršitve prepovedi približevanja niso bili izčrpani v postopku s pritožbo, zato ne morejo biti predmet preizkusa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo trdi, da je obsojenec v zvezi s kaznivim dejanjem neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po drugem odstavku 137. člena KZ-1 ravnal v upravičljivi skrajni sili, s čimer nakazuje na kršitev kazenskega zakona. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je obsojenec menil, da bo s svojim ravnanjem od oškodovanke C. C. lahko odvrnil nevarnost, ki je ni znal odvrniti drugače, upoštevaje ravnanje Centra za socialno delo Celje, in da je želel s pomočjo pridobljenih zvočnih posnetkov zgolj zaščititi svojo mladoletno hčer in dokazati, da je bila kazenska ovadba oškodovanke B. B. posledica izsiljevanja Centra za socialno delo Celje.

6. Zagovornik s temi trditvami po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč v celoti izraža nestrinjanje z obširno obrazložitvijo sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu v zvezi z ugovorom obrambe, da je obsojenec ravnal v skrajni sili1. Zato te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

7. Vložnik zahteve uveljavlja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je zavrnilo njegove dokazne predloge da se preberejo izjave D. D., E. E. in F. F., da se zaslišijo priče G. G., H. H., D. D. in E. E. in da se postavi izvedenec pedopsihiatrične stroke oziroma podrejeno klinične psihologije. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je obsojenčeva obramba z dokaznim predlogom za zaslišanje navedenih prič oziroma branjem izjav želela dokazati neobstoj enega izmed bistvenih obtožbenih očitkov in sicer, da v obsojenčevi družini ni bilo nasilja. Sodišče bi predlagane dokaze moralo izvesti tudi zato, da bi se prepričalo, da je oškodovanka B. B. zoper obsojenca podajala kazenske ovadbe zaradi maščevanja in premoženjskih nagibov. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca pedopsihiatrične stroke oziroma klinične psihologije pa navaja, da izvedenka klinične psihologije mag. Anica Prosenik Domijan, ki je podala mnenje o pisnih izjavah mladoletne oškodovanke, nima specifičnih in specialnih znanj, ki bi omogočale, da se verodostojno opredeli do izjav mladoletne oškodovanke.

8. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič oziroma branje izjav je iz razlogov izpodbijane sodbe mogoče razbrati, da je sodišče navedene dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne in hkrati s strani predlagatelja neustrezno substancirane2. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se je o obsojenčevi krivdi med drugim prepričalo na podlagi neposrednega zaslišanja prič, obsojenčeva obramba pa ni natančno navedla o čem bi priče vedele izpovedati, razen na splošno o tem da obsojenec ni bil nasilen. Takšnim razlogom sodbe sodišča prve stopnje je pritrdilo pritožbeno sodišče3, ki je podrobno povzelo kronologijo predlaganja oziroma vztrajanja pri dokaznih predlogih, v zvezi s katerimi je ugotovilo, da nobena od predlaganih prič ni bila prisotna ob dogodkih, ki se obravnavajo v tem kazenskem postopku.

9. Vrhovno sodišče razlogom sodišč prve in druge stopnje pritrjuje. Navedeni dokazni predlogi obrambe so materialno pravno nerelevantni. Pri presoji relevantnosti dokaznega predloga je treba izhajati iz vsebine kazensko pravnega očitka obsojencu. V obravnavanem primeru so kazensko pravni očitki obsojencu v zvezi z vsemi kaznivimi dejanji natančno krajevno in časovno opredeljeni, v okviru posameznih, enovitih kaznivih dejanj pa so opisana številna posamična ravnanja obsojenca na škodo oškodovank B. B. in mld. C. C. Obsojenčeva obramba v zvezi z nobeno predlagano pričo oziroma pisno izjavo ni zatrjevala (ne pred sodiščema prve in druge stopnje, ne v zahtevi za varstvo zakonitosti), da bi se vsebina izpovedbe priče oziroma izjave nanašala na konkretno ravnanje obdolženca, ki se mu očita v obravnavani zadevi.

10. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da zgolj nestrinjanje obrambe z ugotovitvami sodnega izvedenca ni razlog za postavitev novega izvedenca.4 Dokazovanje z drugim izvedencem se namreč ponovi le, če so podani razlogi iz 257. in 258. člena ZKP.

11. V obravnavanem primeru je sodišče v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe5 razumno pojasnilo, da je bil dokazni predlog za postavitev novega izvedenca nepotreben, ker je že izvedenka klinične psihologije mag. Anica Prosenik Domijan podala mnenje o pisnih izjavah oškodovanke, ki ga je sodišče označilo za prepričljivo in strokovno argumentirano. Poleg tega je izvedenka klinične psihologije zaslišana na glavni obravnavni strokovno in izčrpno odgovorila na zastavljena vprašanja. Zakaj sodna izvedenka klinične psihologije, ki je bila postavljena v tem kazenskem postopku in zaslišana na glavni obravnavi, kot navaja zahteva, "nima specifičnih in specialnih znanj, da bi se lahko verodostojno opredelila do izjav mladoletne oškodovanke", obsojenčeva obramba tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ni konkretizirala.

12. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je bila v obravnavanem primeru kršena pravica do naravnega oziroma zakonitega zakonika iz 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je predsednik Vrhovnega sodišča s sklepom prenesel pristojnost za sojenje v določenih pritožbenih zadevah iz Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani, čeprav iz poročila o delu sodišč za leto 2022 izhaja, da Višje sodišče v Celju ni imelo sodnih zaostankov. Zaradi tega pogoji za prenos pristojnosti, ki jih določa Zakon o sodiščih (v nadaljevanju ZS), niso bili izpolnjeni, sistem dodelitve oziroma predodelitve spisov pa je z vidika jamstva do zakonitega (naravnega) sodnika problematičen, ker dopušča subjektivni vpliv ali celo diskrecijsko presojo predsednika Vrhovnega sodišča. 13. V skladu z določbo drugega odstavka 23. člena Ustave lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih v naprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Gre za tako imenovano načelo zakonitega sodnika, katerega bistvo je, da v posamezni zadevi sodi sodnik, ki je izbran po vnaprej določenih pravilih. Sodišča morajo s sprejetjem razporeda dela in z ustrezno notranjo organizacijo ter izvajanjem v naprej določenih pravil zagotoviti, da se pravica uresničuje v posameznih zadevah. Bistvena ustavna zahteva je torej, da morajo biti pravila za izbiro sodnika v posamezni zadevi postavljena v naprej. Namen takšne ureditve je, da nihče ne bo prikrajšan za zakonito sodišče in znotraj tega za naravnega sodnika, s čimer se zagotavlja, da bo sodnik nepristranski in da noben udeleženec postopka ne bo imel vpliva na odločitev kateri konkretni sodnik naj v konkretnem sporu odloča.6

14. V obravnavanem primeru je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da je predsednik Vrhovnega sodišča v sklepom sodne uprave Su 581/2023 - 3 z dne 17. 4. 2023 na predlog predsednika Višjega sodišča v Celju odločil, da se pristojnost za sojenje v 25-ih pritožbenih zadevah Višjega sodišča v Celju prenese na Višje sodišče v Ljubljani tako, da se na Višje sodišče v Ljubljani prenese zadnjih 25 nerešenih "Kp zadev", ki so na Višje sodišče v Celju prispele v mesecu marcu oziroma februarju 2023. Iz obrazložitve navedenega sklepa je med drugim razvidno, da bosta zaradi predvidenih upokojitev na kazenskem oddelku Višjega sodišča v Celju ostala le dva sodnika, od tega predsednik sodišča in sodnica, ki je napovedala daljšo zdravstveno pogojeno odsotnost. Zaradi navedenega se kazenski oddelek Višjega sodišča v Celju, kljub temu, da pričakuje dva novo imenovana sodnika, sooča z večjim številom nerešenih zadev, ki so že, ali bodo v kratkem postale sodni zaostanek.

15. Upoštevaje vsebino navedenega sklepa, ki ga je predsednik Vrhovnega sodišča izdal na podlagi določbe 105.a člena ZS, ki določa, da lahko predsednik skupno neposredno višjega sodišča na predlog predsednika sodišča, ki ima sodne zaostanke, odloči, da se pristojnost za sojenje v določenem številu zadev prenese na drugo, manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče, zatrjevana kršitev določbe 23. člena Ustave ni podana. Iz obrazložitve sklepa predsednika Vrhovnega sodišča je razvidno, da zadeve, ki so bile prenesene iz Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani, niso bile diskrecijsko izbrane s strani predsednika Vrhovnega sodišča, temveč je njihov izbor naključen in pogojen s trenutno preobremenjenostjo Višjega sodišča v Celju, ki bi sicer vodila v sodne zaostanke. Predodelitev zadeve je bila torej opravljena po v naprej določenih objektivnih kriterijih.

16. Obsojenčev zagovornik s trditvami v zahtevi, s katerimi nasprotuje razlogom predsednika Vrhovnega sodišča za prenos pritožbenih zadev (da Višje sodišče v Celju v letu 2022 ni imelo sodnih zaostankov, da Višje sodišče v Ljubljani ni manj obremenjeno kot Višje sodišče v Celju, da ima Višje sodišče v Ljubljani petkrat večji pripad od Višjega sodišča v Celju in večje število nerešenih zadev) ne uveljavlja kršitve zakona, ki bi jo bilo mogoče preizkusiti v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč izraža nestrinjanje z dejansko podlago, ki je predsednika Vrhovnega sodišča vodila v prenos pritožbenih zadev. S takšnimi navedbami po vsebini ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

17. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da kršitev prepovedi približevanja ne more predstavljati kršitve dolžnosti do mladoletne hčere, da obsojenec prepovedi približevanja ni mogel kršiti, ker mu v postopku, ki se je vodil pod opr. št. VI N 715/2021, ni bila izrečena, predvsem pa, da je bil obsojenec zaradi kršitev že denarno kaznovan, zato ni dopustno, da je zaradi enakih kršitev ponovno kaznovan "v smislu dodatnega izvršitvenega ravnanja, ki povečuje kriminalno količino očitanega kaznivega dejanja".

18. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja zahteva, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljeno kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.7

19. V obravnavanem primeru je bil formalni pogoj izpolnjen - zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenec vložil pritožbo8, zato je moralo Vrhovno sodišče presoditi še, ali je glede kršitev, ki jih uveljavlja vložnik, izpolnjen tudi pogoj materialnega izčrpanja pravnega sredstva. Po pregledu vsebine pritožb in pritožbenih razlogov sodbe pritožbenega sodišča Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil, kot je navedel v uvodu, iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenskih sankcijah, v obrazložitvi pritožbe pa kršitve kazenskega zakona in kršitve določbe 31. člena Ustave, na način, kot jih uveljavlja v zahtevi njegov zagovornik, ni uveljavljal. Obsojenec je v pritožbi navajal le, da oškodovanka ni pravočasno podala predloga za začetek postopka po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), da je zoper oškodovano B. B. tudi sam podal predlog za izrek ukrepov po ZPND, da je bilo s strani oškodovanke zatrjevano nasilje časovno oddaljeno, da v postopku izrekanja ukrepov ni bilo spoštovano načelo kontradiktornosti in da ni bila podana protipravnost njegovega ravnanja, zaradi česar ni bilo podlage za izrek ukrepov prepovedi približevanja. V pritožbi torej obsojenec kršitev, povezanih z nespoštovanjem načela _ne bis in idem_ in zatrjevanjem, da v postopku pred sodiščem obsojencu ukrep prepovedi približevanja sploh ni bil izrečen, ni uveljavljal, za kar ni bilo nobenih ovir.

20. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da v konkretnem primeru pogoj materialnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti v delu, v katerem vložnik trdi, da ukrep prepovedi približevanja obsojencu v sodnem postopku ni bil izrečen, da je bil obsojenec zaradi kršitev denarno kaznovan, zato ni dopustno, da je zaradi iste kršitve ponovno kaznovan v kazenskem postopku in da kršitev prepovedi približevanja ne more predstavljati kršitve dolžnosti do mladoletne hčere, ni izpolnjen.

C.

21. V zahtevi za varstvo zakonitost zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, deloma pa tudi v nasprotju z določbo petega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

22. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjske razmere obsojenca, ki je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje brez zaposlitve in premoženja, na podlagi določbe 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

23. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 27. točka razlogov sodišča prve stopnje, 20. točka razlogov pritožbenega sodišča. 2 5. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje. 3 12. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča. 4 Primerjaj npr. sodbe v zadevah I Ips 91/2009 21. 5. 2009 , I Ips 12114/2010 z dne 24. 8. 2011 in I Ips 7032/2015 z dne 2. 2. 2017. 5 5. in 6. točka razlogov sodišče prve stopnje, 13. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča. 6 Primerjaj npr. Testen, F. (2002): Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, str. 265 do 269. 7 Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča VS v zadevah I Ips 41879/2011 z dne 25. 5. 2011, I Ips 35185/2011 z dne 14. 11. 2013, I Ips 1886/2013 z dne 20. 10. 2016 in številne druge. 8 List. št. 1188 do 1221 spisa.