Jedro

Sodišče druge stopnje pa v nasprotju s pritožnico ugotavlja, da predmetni odredbi preiskovalnih sodnikov izpolnjujeta vse pogoje, ki jih določa prvi odstavek 156. člena ZKP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče, na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim in drugim odstavkom 285.e člena ZKP, zavrnilo predlog obtoženčeve zagovornice z dne 20. 2. 2020 za izločitev listin in dokazov in sicer: odredbe dežurne preiskovalne sodnice z dne 28. 9. 2012, opr. št. I Kpd 49417/2012, ter odredbe dežurnega preiskovalnega sodnika z dne 26. 10. 2012, opr. št. I Kpd 49417/2012 ter vseh dokazov, pridobljenih na njihovi podlagi: dopisa ..., Bančna podružnica ..., z dne 2. 10. 2012; podpisnega kartona oseb, pooblaščenih za razpolaganje s sredstvi na transakcijskem računu z dne 15. 1. 2010; pristopnice z dne 11. 3. 2010; prometa računa SI56 3500 1000 0066 357 za obdobje od 1. 1. 2010 do 10. 5. 2011; prometa računa za obdobje od 1. 1. 2010 do 27. 2. 2012 na list. št. 160; odgovora na odredbo za pridobitev podatkov št. I Kpd 49417/2012 ... z dne 2. 10. 2012 s prilogami; posredovanja podatkov po odredbi opr. št. I Kpd 49417/2012 ..., d.d., z dne 3. 10. 2012 s prilogami na list. št. 166 do 172; dopisa ... z dne 5. 10. 2012 s prilogami na list. št. 174 do 185; odgovora na odredbo I Kpd 49417/2012 z dne 4. 10. 2012 s prilogami na list. št. 187 do 189; dopisa ..., z dne 11. 10. 2012 s prilogami na list. št. 191 do 258; odgovora na poizvedbo v odredbi pod opr. št. I Kpd 49417/2012 z dne 16. 10. 2012 s prilogo na list. št. 261; dopisa ... z dne 7. 1. 2013 na list. št. 364 do 368; uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah št. D2365000 z dne 22. 2. 2013; uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah št. D2365000 z dne 4. 3. 2013 ter drugih dokazov, ki temeljijo na teh nedovoljenih dokazih in so bili pridobljeni na podlagi teh nedovoljenih dokazov.

2. Zoper prvostopenjski sklep se je pravočasno pritožila zagovornica obtoženega B. B. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve 22., 23., 25., 29., 35., in 38., člena Ustave RS. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev listin in dokazov ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožbenim elaboriranjem pogojev, ki sta jih v tej zvezi začrtala Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Sodišče druge stopnje je namreč že v sklepu z dne 4. 2. 2020, opr. št. III Kp 59029/2010, zavzelo stališče, da izhajajoč iz dveh odločb Ustavnega sodišča RS1, sprejetih v skladu s presojo ESČP v zadevi Dragojević proti Hrvaški z dne 15. 1. 2015, mora sodnik tudi v obrazložitvi odredbe izdane po določbah 156. člena ZKP pojasniti: 1) na podlagi česa ocenjuje, da so podani razlogi za sum, da naj bi osumljenec storil ali sodeloval pri storitvi določenega kaznivega dejanja (oziroma, da je za določeno osebo, ki ni osumljenec, mogoče utemeljeno sklepati, da je udeležena v finančnih transakcijah ali poslih osumljenca), kot tudi 2) potrebnosti pridobitve zaupnih bančnih podatkov, torej da bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku, ali so potrebni zaradi zasega predmetov ali zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi. Dejstvo, da je predlog državnega tožilca za odreditev tega prikritega ukrepa obrazložen, pa preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da tudi sam kritično in poglobljeno presodi, ali k predlogu za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa predloženo dokazno gradivo opravičuje poseg v človekovo pravico, razlogi za njegovo presojo pa morajo biti razvidni iz obrazložitve sodne odredbe.

5. Sodišče druge stopnje pa v nasprotju s pritožnico ugotavlja, da predmetni odredbi preiskovalnih sodnikov izpolnjujeta vse pogoje, ki jih določa prvi odstavek 156. člena ZKP in kot jih je sodišče druge stopnje izpostavilo že zgoraj pod točko 4. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sprejema argumente prvega sodišča o zadostni obrazloženosti obeh odredb, zapisane pod točkami 10 do 14 izpodbijanega sklepa. Obenem sodišče druge stopnje tudi samo ugotavlja, da je pod točko 1 obrazložitve odredbe z dne 28. 9. 2012, opr. št. I Kpd 49417/2012, preiskovalna sodnica pojasnila, da je prejela predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 26. 9. 2012 skupaj s prilogami, kar pomeni, da je razpolagala z vsemi relevantnimi listinami, ki so bile podlaga za njeno odločitev. Pod točkami 2 do 9 je povzela vsebino vse relevantne predložene ji dokazne dokumentacije ter nato pod točkama 10 in 11, v zadostni meri v skladu s svojo garantno funkcijo v predmetni fazi postopka, utemeljila zahtevani dokazni standard razlogov za sum. Iz vsebine obrazložitve odredbe preiskovalne sodnice po prepričanju sodišča druge stopnje nedvomno izhaja, da gre za njeno lastno presojo, ki jo je seveda lahko opravila v tolikšnem obsegu, kot je bilo to možno v dani fazi predkazenskega postopka. Zato na podlagi preizkusa odredbe preiskovalne sodnice ni mogoče zatrjevati, da predloga državnega tožilstva ni preizkusila glede njegove dokazne podprtosti. Enako gre zaključiti tudi glede odredbe preiskovalnega sodnika z dne 26. 10. 2012, opr. št. I Kpd 54884/2012, za katero prvo sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno opozarja, da po vsebini predstavlja le dopolnitev odredbe preiskovalne sodnice z dne 28. 9. 2012, opr. št. I Kpd 49417/2012. 6. Pod točkama 16 odredbe z dne 28. 9. 2012 ter 3 odredbe z dne 26. 10. 2012 pa sta preiskovalna sodnika obrazložila tudi naslednji pogoj iz prvega odstavka 156. člena ZKP (potrebnost pridobitve zaupnih bančnih podatkov kot dokaza v kazenskem postopku). Pojasnila sta, da se bodo lahko na podlagi prejetih podatkov o poslovanju na transakcijskih računih ugotovile dejanske višine vsakokratnih prilivov in odlivov, vplačniki in prejemniki teh sredstev ter dejansko stanje na navedenih transakcijskih računih ter dokazale finančne transakcije, s tem pa potrdil sum, da so bili določeni krediti fiktivni in nimajo podlage ustreznih denarnih tokov.

7. Senat sodišča druge stopnje se ne strinja s prepričanjem pritožnice, ki ga je pod točko 7 izpodbijanega sklepa zavrnilo že prvo sodišče, da je sodna odredba listina, ki bi lahko bila predmet dokazne ekskluzije. Po drugem odstavku 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Smiselno določbam 156. člena ZKP predstavljajo dokaze pridobljene s tem preiskovalnim ukrepom zaupni podatki in dokumentacija o stanju vlog in depozitov ter stanju in prometu na računih ali drugih poslih osumljenca, obdolženca in drugih oseb, za katere je mogoče utemeljeno sklepati, da so udeležene v finančnih transakcijah ali poslih osumljenca ali obdolženca. Odredba je vrsta odločbe v kazenskem postopku (112. člen ZKP), ki je ni moč šteti za dokaz in za katero torej ne veljajo pravila ekskluzije.

8. Upoštevaje zgoraj navedeno je sodišče druge stopnje zaključilo, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, saj dokazi, katerih izločitev je bila predlagana, ne predstavljajo nedovoljenih dokazov v smislu določbe drugega odstavka 18. člena ZKP. Pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka, zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter kršitvah 22., 23., 25., 29., 35., in 38., člena Ustave RS so zato neutemeljeni.

9. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo niti kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za obtoženega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 številki Up 1006/13 z dne 9. 6. 2016 in Up 326/14 z dne 6. 12. 2017