Jedro

Tožena stranka je preverjala le, ali tožnica izpolnjuje pogoje za napredovanje v naziv svetovalec po pravilniku iz leta 1992, ne pa tudi pogoje za napredovanje glede na pravilnik iz leta 1994. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ne more pa tožnica uveljavljati obnove postopka.

Postopek, na katerega naj bi se nanašal predlog za obnovo, je bil začet na zahtevo tožnice, da se ji podeli naziv mentorica, in končan z odločbo o podelitvi naziva mentorica. Ker je predmet odločanja o obnovi postopka samo upravna stvar, zaradi katere je bil začet prejšnji upravni postopek, ki se je končal z dokončno odločbo, in ker je tožnica v tem postopku v celoti uspela, nobeno dejstvo ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi in se odpravi I. točka izreka odločbe Ministrstva za šolstvo in šport z dne 14.4.1995. II. Tožba se v ostalem delu zavrne.

Obrazložitev

S tožbo, vloženo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije dne 24.5.1995, tožnica izpodbija dve odločbi tožene stranke, in sicer odločbo z dne 14.4.1995 in odločbo z dne 1.2.1995. Ker se z eno tožbo lahko izpodbija le ena odločba, je sodišče zadevo po tožbi, kolikor se ta nanaša na odločbo z dne 1.2.1995, ločeno obravnavalo pod opr. št. U 13/2000. S I. točko izreka izpodbijane odločbe je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za napredovanje v naziv svetovalka. V obrazložitvi navaja, da je tožnica 20.3.1995 vložila predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo o napredovanju tožnice v naziv mentorica. Ob preizkusu tega predloga je ugotovljeno, da je tožnica junija 1994 vložila novo zahtevo za napredovanje v naziv svetovalka in v njej uveljavljala tudi točke iz ovrednotenega drugega strokovnega dela, ki je bilo podlaga za njeno prvo napredovanje v naziv mentorica. V skladu s 4. alineo 6. člena Pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92, 42/92 popr. in 54/93) se kot pogoj za napredovanje v višji naziv upošteva samo tisto drugo strokovno delo, ki je bilo opravljeno v času od zadnjega napredovanja v naziv, to je od 1.12.1993 dalje. Ker tožnica v tem času ni izkazala zadostnega števila točk drugega strokovnega dela, je bila njena zahteva za napredovanje v naziv svetovalka zavrnjena.

Tožena stranka je z II. točko izreka izpodbijane odločbe zavrnila predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Ministrstva za šolstvo in šport z dne 1.1.1994, ker je ocenila, da okoliščine, na katere se sklicuje tožnica, ni mogoče šteti za nova dejstva.

Tožnica v tožbi navaja, da po določbi 3. alinee 6. člena pravilnika v naziv svetovalec lahko napreduje, kdor je v času od zadnjega napredovanja v naziv opravil strokovno izobraževanje, ovrednoteno z najmanj 7 točk, po 4. alinei pa, kdor ima v času od zadnjega napredovanja v naziv najmanj 18 točk iz drugega strokovnega dela. Ker gre za očitno razliko med pojmoma "opraviti" in "imeti", je po mnenju tožnice stališče tožene stranke pravno zmotno oziroma gre za nepravilno uporabo materialnega prava. Za takšno razlago 6. člena pravilnika je tožena stranka dejansko izvedela, ko je prejela odločbo z dne 1.2.1995. Zanjo to pomeni povsem novo dejstvo, novo tolmačenje zahtevanih pogojev za napredovanje in s tem zakoniti razlog za obnovo postopka. Dejstvo je, da je bilo s podelitvijo naziva mentor porabljenih le 7 točk, več kot 18 točk pa ji je ostalo neporabljenih, zato tožnici gre naziv svetovalka. Predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi in dovoli obnova postopka, končanega z odločbo z dne 1.1.1994. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka: Tožba je v delu, ki se nanaša na I. točko izpodbijane odločbe utemeljena. Glede na to, da je bil tožnici z odločbo z dne 1.1.1994 podeljen naziv mentorica, bi tožnica na podlagi zahteve, vložene junija 1994, lahko napredovala v naziv svetovalka, če bi izpolnjevala pogoje po določbah Pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92, 42/92 popr. in 54/93) ali, če bi izpolnjevala pogoje o izjemnem napredovanju po določbi 11. člena v zvezi z 2. odstavkom 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 41/94). Dne 27.7.1994 uveljavljeni novi pravilnik v 1. odstavku 19. člena določa, da se zahteve zaposlenih, ki so bile vložene do uveljavitve tega pravilnika obravnavajo po določbah prejšnjega pravilnika, razen če so določila tega pravilnika zanje ugodnejša. Določba 1. odstavka 20. člena tega pravilnika omogoča zaposlenim v osnovnem in srednjem šolstvu, ki so pridobili naziv pred uveljavitvijo tega pravilnika, da obdržijo naziv do izteka obdobja, za katerega jim je bil podeljen, lahko pa ponovno napredujejo v skladu s tem pravilnikom. Po 2. odstavku 20. člena novega pravilnika, se lahko zaposlenemu ob prvem napredovanju po določbi 11. člena upoštevajo opravljeni programi strokovnega izobraževanja in dodatna strokovna dela, opravljena do uveljavitve tega pravilnika, ne glede na določbo 14. člena. To pomeni, da se ob izjemnem napredovanju upoštevajo tako tista dodatna strokovna dela, določena v 11. členu, ki jih je zaposleni že uveljavljal v postopku pridobljenega naziva po prej veljavnem pravilniku, kot tudi tista, ki jih uveljavlja sedaj, do uveljavitve novega pravilnika.

Ker je tožena stranka ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja po 4. alinei 6. člena starega pravilnika, ker ni izkazala zadostnega števila točk iz ovrednotenega drugega strokovnega dela, je bila njena zahteva za napredovanje v naziv svetovalka zavrnjena. Toda tožena stranka nadalje ni ugotavljala, ali so morda določbe novega pravilnika za tožnico ugodnejše, kar pa ima lahko odločujoč vpliv na rešitev o sami stvari.

Ob upoštevanju določb o izjemnem napredovanju, v katerem se upoštevajo vsa dodatna strokovna dela, določena v 11. členu v zvezi z 2. odstavkom 20. člena, ki jih je zaposleni opravil in predložil o tem potrebna dokazila, bi tožena stranka morala ugotoviti, katera dodatna dela je tožnica opravila in jih tudi oceniti, da bi tako ugotovila ali so določbe tega pravilnika za tožnico ugodnejše. Tožena stranka v postopku posameznih dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu ni ocenjevala, ker jih je zavrnila že zaradi razloga, da niso bila opravljena v času po podelitvi naziva mentorica. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zaradi navedenih kršitev je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popr.).

K II. točki izreka: Tožba, kolikor se nanaša na zavrnitev predloga za obnovo postopka, ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Namen obnove zaradi obnovitvenega razloga po 1. točki 1. odstavka 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je v odpravi morebitnih pomanjkljivosti v dejanskem stanju, na katerem temelji prejšnja odločba, da bi se na podlagi naknadno ugotovljenega dejanskega stanja odločilo o isti upravni stvari, v kateri je bilo v prejšnjem postopku odločeno z dokončno odločbo. Postopek, na katerega naj bi se nanašal predlog za obnovo, je bil začet na zahtevo tožnice, da se ji podeli naslov mentorica, in končan z odločbo o podelitvi naziva mentorica. Ker je predmet odločanja v obnovi postopka samo upravna stvar, zaradi katere je bil začet prejšnji upravni postopek, ki se je končal z dokončno odločbo, in ker je v tem postopku tožnica v celoti uspela, nobeno novo dejstvo ne bi moglo pripeljati do drugačne odločbe.

V tem delu neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS/77 in 1. odstavka 94. člena ZUS. Določbe ZUS/77 in ZUP/86 je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).