Jedro

Glede na nizek denarni znesek (676,00 SIT), ki si ga je tožnik protipravno prilastil kot sprevodnik pri prodaji kart, ter upoštevaje njegovo dolgoletno delo pri toženi stranki, nekaznovanost in nekonfliktnost, je v obravnavanem primeru podanih dovolj okoliščin, ki opravičujejo izrek milejšega disciplinskega ukrepa oz. pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja za dobo 1 leta.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: " Odločba disciplinske komisije II. stopnje št. 5.2.1./23/95DK z dne 25.7.1995 se spremeni tako, da se ugovor tožnika zoper odločbo disciplinske komisije I. stopnje št. 5.2.1./29/95DK z dne 5.6.1995 zavrne in potrdi izpodbijana odločba disciplinske komisije I. stopnje, s katero je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odložena za dobo 12 mesecev.

Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 4.8.1995, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja.

Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, razen za obdobje, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, priznati vse pravice iz dela in v zvezi z delom ter mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico in izplačati pripadajoče nadomestilo plač z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu, vse v 8 dneh pod izvršbo.

V ostalem se zahtevek za razveljavitev disciplinskih odločb tožene stranke zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 150.900,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2000 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 35.700,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo (primarni) tožbeni zahtevek tožeče stranke za razveljavitev odločb disciplinske komisije I. stopnje tožene stranke št. 5.2.1/29/ 95DK z dne 5.6.1995 in disciplinske komisije II. stopnje št. 5.2.1/23/95 DK z dne 25.7.1995 in vrnitev zadeve disciplinski komisiji prve stopnje v ponovno obravnavanje. Zavrnilo je tudi reparacijski in reintegracijski zahtevek tožnika. Prav tako je zavrnilo podredni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se odločba disciplinske komisije II. stopnje št. 5.2.1/23/95 DK z dne 25.7.1995 razveljavi (pravilno: spremeni) in potrdi odločba disciplinske komisije I. stopnje št. št. 5.2.1/29/ 95DK z dne 5.6.1995. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne odločitve o stroških postopka. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku izreče pogojni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V pritožbi navaja, da si tožnik ni hotel prilastiti zneska 776,00 SIT, kolikor je znašala razlika med izdano vozovnico K-8 št. 87 v zvezku 103 za relacijo N. G.- B.B. vrednosti 844,00 SIT in matico št. 87 v zvezku 103 v vrednosti 68,00 SIT. Znesek na matici je tožeča stranka pri obračunu zapisala s kemičnim svinčnikom po spominu, potem ko so mu po konfliktu s potniki vse vozne karte skupaj z zvezkom blokov padle po tleh na vlaku in se pomešale. Da je to res, je mogoče ugotoviti tudi iz obračuna vozovnice K-8 št. 86 iz istega zvezka, kjer je zaradi izpolnjevanja matice na pamet prišlo do obračuna za 100,00 SIT v škodo tožnika. Celotni znesek napačno obračunanega denarja v škodo tožene stranke je tako znašal 676,00 SIT. Tožnik opozarja na sklep pritožbenega sodišča, ki je v tej zadevi že odločalo, ki ga je mogoče razumeti tako, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da naj bi do očitane disciplinske kršitve prišlo, saj naj bi v vsakem primeru s strani tožeče stranke kot disciplinskega obdolženca prišlo do neupravičenega razpolaganja s 676,00 SIT. Po mnenju tožeče stranke je pri odmeri kazni pomembna okoliščina, da pri tožniku ni bilo zaznati namena prikrivanja, ampak le malomarnost pri izdelavi obračuna po spominu. Zato se očitana disciplinska kršitev pokaže v bistveno blažji obliki. Ob upoštevanju številnih drugih olajševalnih okoliščin v korist tožeče stranke se ob pravilni oceni ravnanja tožnika podani vsi pogoji za odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, kot je že odločila disciplinska komisija prve stopnje pri delodajalcu. Disciplinska komisija prve stopnje je tožečo stranko kot disciplinskega obdolženca najbolje poznala in je zato lahko najbolje ocenila, da ob upoštevanju vseh olajševalnih okoliščin obstaja pozitivna prognoza, da tožnik ne bo več ponavljal disciplinskih kršitev. Tožnik je 20 let delal pri toženi stranki, 12 let kot sprevodnik, ter v tem obdobju ni bil v disciplinskem postopku. Na zadnji obravnavi je zaslišana priča V. G., ki je neposredni šef tožnika, izpovedal, da tožnik pri delu ni odstopal od povprečja, ter da tožnika ni nikoli povabil na razgovor, kot to običajno stori, če je s kakšnim delavcem kaj narobe. Poleg vsega navedenega je kot olajševalno okoliščino potrebno upoštevati tudi zelo majhen znesek denarja, s katerim naj bi tožnik neupravičeno razpolagal (vrednost ene škatlice cigaret).

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, prav tako je v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, delno pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede izreka disciplinskega ukrepa.

V obravnavani zadevi Višje delovno in socialno sodišče odloča že drugič. V svojem sklepu opr. št. Pdp 454/98 z dne 14.1.2000 je ugodilo pritožbi tožnika ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo. V navedenem sklepu je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je očitana hujša kršitev delovnih obveznosti - protipravna prilastitev sredstev tožene stranke - tožniku nedvomno dokazana. V zvezi z izrekom disciplinskega ukrepa pa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ugotovilo okoliščin na strani tožnika, ki vplivajo na izbiro disciplinskega ukrepa. Zato je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, preuranjena.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje dokazni postopek ustrezno dopolnilo, saj je zaslišalo pričo V. G., ki je bil šef postaje D. in tožniku neposredno nadrejeni delavec v času disciplinskega postopka. Na podlagi izpovedi tožnika in navedene priče je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik še ni bil disciplinsko obravnavan, bil je povprečno delovno uspešen in nekonflikten. Sodišče prve stopnje je to sicer štelo za olajševalne okoliščine, ki pa po mnenju sodišča prve stopnje ne morejo odtehtati teže okoliščin, ugotovljenih v disciplinskem postopku in v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom prvostopnega sodišča ne strinja. Glede na nizek denarni znesek, ki si ga je tožnik protipravno prilastil, ter upoštevaje njegovo dolgoletno delo pri toženi stranki, nekaznovanost in nekonfliktnost, pritožbeno sodišče meni, da je v obravnavanem primeru podanih dovolj okoliščin, ki opravičujejo izrek milejšega disciplinskega ukrepa. Ne gre spregledati, da je disciplinska komisija I. stopnje tožniku izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je pogojno odložila za dobo 12 mesecev. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je mogoče povsem zanesljivo sklepati, da tožnik tovrstnih in drugih disciplinskih kršitev ne bo več izvrševal. Ker je torej pri njem podana pozitivna prognoza, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 95. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je delno spremenilo odločbo disciplinske komisije II. stopnje in tožniku izreklo disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je pogojno odločilo za dobo 12 mesecev, v ostalem pa v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo, saj tožnik v preostalem delu ni uspel z zahtevkom za razveljavitev disciplinskih odločb tožene stranke. Ker na podlagi navedenih odločb disciplinskih komisij tožniku ni zakonito prenehalo delovno razmerje, je tožnik upravičen do vrnitve na delo ter povračila nadomestila plače, kot če bi delal, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska plače, razen za obdobje, ko je delal pri drugih delodajalcih.

Ker je tožnik s tožbo uspel, mu pripadajo tudi stroški pravdnega postopka, ki jih je sodišče odmerilo v skladu določbami Odvetniške tarife in ZPP. Tožniku je priznalo za tožbo 300 točk po OT, prav tako mu je priznalo 150 točk za pristop na posamezni narok in priglašene stroške za trajanje posameznih narokov (razen za narok dne 12.02.1998, saj za ta narok ni specificiral točk za trajanje). Prav tako mu je priznalo 375 točk za pritožbo zoper sodbo z dne 12.2.1998. Prav tako pripadajo tožniku potni stroški za pristop na posamezni narok z javnim prevoznim sredstvom na relaciji K. - L. in nazaj v znesku 15.500,00 SIT (5 x 3.100,00 SIT). Ker sodišče prizna le tiste stroške, ki so potrebni za pravdo, tožniku ni priznalo stroškov zaradi odsotnosti pooblaščenca odvetnika iz pisarne ter potne stroške za odvetnika. Tožnik bi lahko angažiral za zastopanje odvetnika s sedežem v L., ne pa v S.. Če pa si je že izbral odvetnika v S., bi le-ta lahko za udeležbo na obravnavi pooblastil substituta - odvetnika iz L., kar bi bistveno znižalo stroške zastopanja. Tožena stranka teh stroškov ni dolžna kriti, ker presegajo okvir potrebnih stroškov (155. čl. ZPP). Tožniku torej pripada za sojenje pred sodiščem prve stopnje 1505 točk po OT ter potni stroški v znesku 15.500,00 SIT (podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika), kar glede na vrednost odvetniške točke v času sojenja sodišča prve stopnje (1.6.2000) znaša 150.900,00 SIT (vrednost točke 90,00 SIT). Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je pritožbeno sodišče priznalo stroške za pritožbo in sicer 300 točk, kolikor je priglasil, skupaj z 19% DDV, kar glede na vrednost točke 100,00 SIT znaša 35.700,00 SIT.