Jedro

ZST-1 veže učinke sklepa o obročnem plačilu sodne takse le na tiste vloge, glede katerih je taksna obveznost nastala istega dne, ko je bila zahteva podana, ali pozneje.

Dejstvo, da je tožeča stranka vložila ugovor zoper plačilni nalog, ne vpliva na vprašanje nastanka taksne obveznosti, pač pa na postopek izterjave sodne takse in na izvršljivost plačilnega naloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke za obročno plačilo sodne takse za postopek o reviziji.

Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila, uveljavljala je pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi ter ji dovoli obročno plačilo sodne takse, podrejeno pa, da izpodbijani slep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka vložila revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 197/2009 z dne 21. 04. 2009, 05. 06. 2009. Ob vložitvi revizije sodne takse ni plačala. Pooblaščencu je bil vročen plačilni nalog za plačilo sodne takse 15. 06. 2009; dne 17. 06. 2009 je tožeča stranka zoper plačilni nalog ugovarjala, sodišče prve stopnje pa je njen ugovor zavrnilo s sklepom V Pg 81/2002 z dne 02. 07. 2009, ki je bil pooblaščencu vročen 08. 07. 2009. Dne 15. 07. 2009 je sodišče prve stopnje prejelo prošnjo tožeče stranke, da ji dovoli obročno plačilo, ker gre za visok znesek sodne takse, ki ga tožniki ne morejo plačati v tako kratkem roku in ker bi takojšnje plačilo sodnih taks ogrozilo njihovo preživljanje oz. poslovanje.

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je predlog za odlog plačila sodne takse, ki ga je vložila tožeča stranka po vložitvi revizije, prepozen, ker sklep sodišča o odlogu plačila sodnih taks, na plačilo sodne takse za revizijo, v konkretnem primeru ne bi mogel učinkovati (1. odstavek 13. člena ZST-1).

Dejstvo, da je tožeča stranka vložila ugovor zoper plačilni nalog, ne vpliva na vprašanje nastanka taksne obveznosti, pač pa na postopek izterjave sodne takse (primerjaj naslov VI. poglavja ZST-1) in na izvršljivost plačilnega naloga. Zato pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava glede presoje, da nastane taksna obveznost z vložitvijo revizije .

Učinkuje pa v skladu s 35. členom ZST-1 na izterjavo sodne takse zaprosilo za obročno plačilo taks po drugem zakonu, če taksni zavezanec vloži takšno zahtevo v roku za plačilo iz naloga za plačilo sodne takse. Vendar v konkretnem primeru navedena določba zakona ne pride v poštev, ker je tožeča stranka vložila zaprosilo za obročno plačilo po določbah ZST-1. Ta pa, kot je bilo že obrazloženo zgoraj, veže učinke sklepa o obročnem plačilu le na tiste vloge, glede katerih je taksna obveznost nastala istega dne, ko je bila zahteva podana ali pozneje. Iz navedenega sledi, da bi morala tožeča stranka, da bi dosegla meritorno obravnavanje njene vloge, podati zaprosilo za obročno plačilo sodne takse za postopek o reviziji že ob vložitvi revizije. V kolikor bi sodišče prve stopnje temu ugodilo, bi v plačilnem nalogu tudi določilo plačilo v obrokih, z različnimi dnevi zapadlosti. Zato pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje pri presoji vprašanja, kdaj nastane taksna obveznost in do kdaj teče rok za vložitev zaprosila za obročno plačilo sodne takse, zmotno uporabilo materialno pravo, niso utemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).