Jedro

Ker tožena stranka ni bila stranka pogodbe, na podlagi katere je bil vtoževani znesek plačan, niti tožeča stranka ne trdi, da bi ta denar kadarkoli prejela, ne more biti zavezana za njegovo vračilo in s tem pasivno legitimirana stranka v pravdi za vračilo plačanega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 2.909,06 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2004 dalje, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v višini 2.038,00 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in v bistvenem navaja, da je bil ključen del tožničinega dogovora s stricem (očetom tožene stranke) zagotovitev vseh soglasij, ki jih tožnica potrebuje za pridobitev gradbenega dovoljenja. Sodišče je vsebino dogovora napačno oziroma nepopolno ugotovilo, kajti tožnica ne bi prispevala k izgradnji kanalizacije, v kolikor za izdajo soglasij ne bi imela vseh zagotovil in v kolikor ta dogovor ne bi obsegal tudi obvestila o lokaciji nove hiše. Dogovor pa nasprotno ni obsegal priznanja služnosti za komunalne vode (električno, vodovodno in telefonsko omrežje), saj je tožeča stranka te pridobila na podlagi priposestvovanja. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da je bila v tem delu izdana sodba na podlagi pripoznave. Med strankama je bila sporna tudi pravica tožnice do priklopa na kanalizacijo, tožeča stranka pa je tožbeni zahtevek v tem delu umaknila, saj je zaradi neizpolnitve pogodbe s strani tožene stranke od nje odstopila. Tudi sicer ni mogoče enačiti pripravljenosti na izpolnitev dogovora z dejansko izpolnitvijo. Nerazumljiv je zato zaključek sodišča, da je tožena stranka obveznost izpolnila oziroma jo je pripravljena izpolniti. Končno pa je sodišče tudi zmotno presodilo, da je dogovor s stricem vključeval tudi pravico tožeče stranke do nadomestne gradnje, tega tožeča stranka ni niti zatrjevala niti vtoževala, zato je sodišče v tem delu prekoračilo trditveno podlago strank. Pritožnica višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da se je s stricem I. S. oktobra 2004 dogovorila za sofinanciranje izgradnje priključka za priklop na javno kanalizacijo, ki je bil izdelan mesec pozneje in za kar je sama tedaj prispevala 2.909,06 EUR (oziroma 697.128,08 SIT), preostanek pa I. S. Slednji se je nasprotno zavezal, da bo tožnici izdal vsa potrebna soglasja za pridobitev gradbenega dovoljenja, česar pa ni mogel izpolniti, saj je lastništvo nepremičnine prenesel na toženo stranko, ki dogovora (med tožnico in I. S.) prav tako do sedaj ni izpolnila. S prvotno postavljenim tožbenim zahtevkom (v delu, ki se je nanašal na kanalizacijski priključek) je tožnica terjala ustanovitev služnostne pravice priklopa na obstoječi hišni priključek javne kanalizacije, kasneje pa je tožbeni zahtevek na ustanovitev služnosti umaknila.

Podlaga sedanjega preostalega tožbenega zahtevka je torej pogodba z I. S., ki pa ni pravdna stranka. Drži sicer, da oseba, ki ni zemljiškoknjižni lastnik služeče nepremičnine (kar tedaj že po navedbah tožeče stranke I. S. ni bil), ne more podati pravno učinkovite izjave volje, da služnost priznava oziroma dovoljuje, in bi dejansko tako izjavo volje lahko podala le tožena stranka. Vendar pa je tožeča stranka tožbeni zahtevek v tem delu (na priznanje služnosti priklopa na kanalizacijski jašek) umaknila in terja le še vračilo denarnega zneska. Ker pa tožena stranka ni bila stranka pogodbe, na podlagi katere je bil vtoževani znesek plačan, niti tožeča stranka ne trdi, da bi ta denar kadarkoli prejela, ne more biti zavezana za njegovo vračilo in s tem pasivno legitimirana stranka v obravnavani pravdi (po spremenjenem tožbenem zahtevku). Iz narave obligacijskih razmerij izhaja njihova relativnost, kar pomeni, da vežejo le pogodbene stranke, ne pa tudi tretjih oseb. To pomeni, da je stranka pogodbenega razmerja upravičena zahtevati (le) od druge pogodbenice izpolnitev obveznosti, ta pa jo je dolžna izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Ker tožena stranka ni dolžnik iz zatrjevanega materialnopravnega razmerja, tako tudi ni (stvarno) pasivno legitimirana stranka, zato je bilo tožbeni zahtevek potrebno zavrniti.(1) Ker je pritožbeno sodišče iz drugih materialnopravnih razlogov potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP), saj glede na podano materialnopravno izhodišče niso več pravno odločilne.

Pritožnica mora po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama kriti svoje stroške vložene pritožbe, tožena stranka pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi višjega sodišča. prim. Lojze Ude, Civilno procesno pravo, URL 2002; Aleš Galič, ZPP s komentarjem, URL 2005. 1. knjiga