Jedro

Slovenski zakonodajalec je objektivne kriterije begosumnosti določil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A), ki je začel veljati 9. 11. 2021. Za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak mora biti ta dodatno kvalificirana, saj države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (dalje Dublinska uredba) ter odločila, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 18. 2. 2022 od 11.45 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica odobrila zahtevo za ponovni sprejem oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 18. 2. 2022 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz policijske depeše Policijske postaje Ilirska Bistrica izhaja, da je tožnik v Slovenijo vstopil 15. 2. 2022 na ilegalen način iz smeri Republike Hrvaške. Policiji je tedaj navedel, da je razlog za izhod iz izvorne države ekonomski ter da je njegova ciljna država Italija. Ko je bil v zvezi z ukrepom omejitve gibanja opravljen razgovor, je povedal, da je za mednarodno zaščito zaprosil že na Hrvaškem, od koder je odšel še pred odločitvijo o njegovi prošnji. Je Kurd, aktivni član stranke A., 15 mesecev pa je služil vojaški roj v kraju B. Turčijo je zapustil, ker je aktivni član politične stranke in ker so njegovega brata obtožili, da je član teroristične organizacije C. Zato je k njim domov pričela hoditi policija, ki je nadlegovala tudi njega. Po nezakonitem prečkanju hrvaško-slovenske meje je bil po prijetju s strani slovenskih policistov odpeljan v Center za tujce, kjer je 17. 2. 2022 podal namero zaprositi za mednarodno zaščito, nato pa 18. 2. 2022 prošnjo za mednarodno zaščito. V razgovoru je kot ciljno državo navedel Francijo, kjer ima sorodnike. V Sloveniji za azil ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela slovenska policija.

3. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe, kjer je določeno, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih ukrepov. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v 84.a členu opredeljuje objektivne kriterije, na podlagi katerih se presoja nevarnost pobega posameznega prosilca. Med temi kriteriji je tudi okoliščina, da je posameznik že vložil prošnjo v Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustil (tretja alineja 84.a člena ZMZ-1). Tožena stranka po pregledu podatkov, pridobljenih iz baze prstnih odtisov EURODAC ugotavlja, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil že na Hrvaškem in sicer 2. 2. 2022. Republiko Hrvaško je nato, še preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, zapustil. Tožnik je sicer kasneje trdil, da ni vedel, da je na Hrvaškem podal prošnjo za mednarodno zaščito, vendar tožena stranka temu ne more slediti, saj je tožnik že pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji na izrecno vprašanje, ali je predhodno že podal prošnjo v katerikoli drugi državi, povedal da na Hrvaškem. Zato tožena stranka šteje, da je tožnik vedel, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito. Prav tako je povedal, da bi moral imeti na Hrvaškem intervju in bi nato prejel novo izkaznico. Vendar na ta intervju ni počakal, temveč je predhodno odšel proti ciljni državi Franciji, kjer ima brata in strica, ki mu je obljubil pomoč. S tem, ko je predhodno že vložil prošnjo v drugi državi članici EU in jo nato zapustil, je podana okoliščina iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. Glede na tožnikovo ravnanje in njegovo izjavo, da v Sloveniji za azil ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija, je mogoče utemeljeno sklepati, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil njegovo predajo Hrvaški. S svojim ravnanjem je izkazal nepripravljenost sodelovati v postopku. Ker je tožnik zapustil Hrvaško, čeprav jo je že zaprosil za mednarodno zaščito, po oceni tožene stranke obstaja znatna nevarnost pobega tožnika iz Slovenije. Podan je namreč tako objektivni kriterij nevarnosti pobega (prim. tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1), kot tudi druge, zgoraj navedene pravno pomembne okoliščine, ki prav tako kažejo na to nevarnost. Tožena stranka sklepa, da tožnik zlorablja postopek mednarodne zaščite z namenom, da si omogoči pot v Francijo. Zato so izpolnjeni pogoji, da se mu omeji gibanje na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podrobneje pojasnjuje, zakaj je tožnika pridržala v Centru za tujce in ne v Azilnem domu. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistik se je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje Azilnega doma le tega samovoljno zapustila. Tožnik je predhodno že zapustil Hrvaško in se odpravil v Slovenijo. Da želi priti v Francijo, kjer ima sorodnike, nakazujejo tudi njegova ravnanja in izjave, saj v Sloveniji ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito. Ob vložitvi prošnje je sicer navedel, da bo na odločitev počakal, vendar njegova predhodna ravnanja tega ne potrjujejo. Če bi bil nastanjen v Azilnem domu in mu gibanje ne bi bilo omejeno, bi nadaljeval svojo pot proti Franciji.

_Tožnikove navedbe in zahtevek_

5. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (dalje ZUS-1). Uvodoma povzema izpodbijani sklep in navaja, da okoliščine, ki bi utemeljevale omejitev gibanja, v konkretnem primeru niso izkazane. Sprva je bil res namenjen v Francijo, kjer ima brata in ostale sorodnike, vendar se sedaj zaveda spremenjene situacije. Azilnega sistema ni razumel. Na Hrvaškem so mu res odvzeli prstne odtise, policisti so mu v zaprtem kampu grozili, da ni obravnavan kot prosilec za mednarodno pomoč, temveč da ga bodo vrnili v Turčijo. Tega se je zelo ustrašil, vendar zdaj ve, da bo moral počakati na nadaljnje postopke. Hrvaško je zapustil zgolj zato, ker ni vedel, kaj se bo z njim zgodilo. Prevajalca na policiji in v zaprtem kampu ni imel, zato je bil prepričan, da je obravnavan kot tujec pred deportacijo, v kar je bil prepričan tudi kasneje, ko je bil premeščen v odprti kamp. Tožena stranka se je odločila za strožjo obliko omejitve gibanja in to utemeljila s tem, da sta v Azilnem domu samo dva varnostnika in en receptor. Če tožena stranka ni poskrbela za ustrezna zakonska pooblastila varnostnikov, to ne more iti na škodo tožnika. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce se mora nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa zgolj ali pretežno na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v Azilnem domu. Tožnik Slovenije še nikoli ni zapustil, zato je tovrsten ukrep omejitve osebne svobode nesorazmeren, ostali milejši ukrepi pa niso bili skrbno pretehtani. Če tožena stranka ni poskrbela za ustrezna zakonska pooblastila varnostnikov, to ne more iti na škodo tožnika, ki se ga zapira in se mu omejuje osebno svobodo. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi I U 142/2016 z dne 8. 6. 2016 ni mogoče opraviti presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke. S temi operativnimi razlogi je mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah prosilca, te pa na strani tožnika niso podane. Predlaga naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži, da po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep njegovega pridržanja v Centru za tujce.

6. Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Navaja, da se pridržan na prostore Centra za tujce zelo slabo počuti, je v stiski, ki jo težko prenaša. Zatrjuje pravni interes za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe, saj je zoper sodno odločitev možna pritožba in sodba še ni pravnomočna. Ureditveno začasno odredbo je treba izdati iz razloga, ker je tožniku z odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi. Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od verjetnosti. Javna korist pa tudi ne more biti podana v tem, da se pridržanje tožnika nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite. Predlaga, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema njegove osebne svobode v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

_Navedbe tožene stranke_

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, sklicuje se na obrazložitev izpodbijanega sklepa in pri njem vztraja ter predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Navaja, da je tožnik v Sloveniji zaprosil za mednarodno pomoč le zato, da ga ne bi vrnili na Hrvaško. Tam več kot očitno ne želi ostati, saj je sicer že prvič ne bi zapustil. Tožnik je izrazito begosumen, saj je azilni dom na Hrvaškem zapustil še pred odločitvijo o njegovi prošnji. Le-to je v Sloveniji podal le zato, ker ga je prijela policija, v nasprotnem primeru pa tega ne bi storil, temveč bi nadaljeval pot v Francijo, kjer ima sorodnike. Glede na navedeno, milejši ukrep za tožnika (omejitev gibanja na azilni dom, ki je institucija odprtega tipa), ne more priti v poštev. Odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe zahteva restriktiven pristop. Začasna odredba se lahko izda le, če bi se ugotovilo, da bi tožnik zaradi izvršitve izpodbijanega sklepa utrpel težko popravljivo škodo, poleg tega pa z izdajo začasne odredbe ne bi smela biti nesorazmerno prizadeta javna korist. Tožnik ni zatrjeval, da bi mu zaradi izdaje začasne odredbe nastala kakšna težko popravljiva škoda. Navaja le, da je izpodbijani sklep nezakonit in da mu je z odvzemom svobode kršena pravica do osebne svobode. Navedena trditev ne more šteti kot utemeljitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Če bi sodišče izdalo začasno odredbo, bi se odložilo pridržanje tožnika. Dejansko bi to pomenilo ugoditev tožbenemu zahtevku, da se odpravi njegovo pridržanje v Centru za tujce. Izjemoma je sicer tudi v takšnem primeru mogoče izdati začasno odredbo, vendar le pod pogojem, če bi se v primeru zavrnitve tožbe lahko vzpostavilo prejšnje stanje. Z omejitvijo gibanja določenih prosilcev se varuje javni red, upoštevanje in izvrševanje zakonodaje Evropske unije,...ipd.. Pri izvrševanju sklepa o omejitvi gibanja je nujno, da se sklep izvrši takoj in neprekinjeno, saj sicer omejitev gibanja ne bi imela pomena. Če bi se z začasno odredbo lahko zadržalo omejitev gibanja, zatem pa bi se s sodbo tožbenemu zahtevku za omejitev gibanja (pravnomočno) ugodilo, tožena stranka ne bi mogla več vzpostaviti prejšnjega stanja, saj bi prosilec do takrat že pobegnil. Z izdajo tovrstne začasne odredbe bi bila po mnenju tožene stranke tudi nesorazmerno prizadeta javna korist. Če bi se omejitev gibanja lahko omejila, bi namreč sklepi o omejitvi gibanja postali brezpredmetni.

_Dokazovanje_

8. V dokaznem postopku je sodišče prebralo sklep tožene stranke št. 2142-456/2022/5 (1222-12) z dne 18. 2. 2022, ki je v sodnem spisu označen kot priloga A2, vpogledalo je vse listine v upravnem spisu tožene stranke št. 2142-456/2022, in ter v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

**K točki I izreka:** Tožba ni utemeljena.

9. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

10. Skladno s 1. odstavkom 84. člena ZMZ-1 v primeru, če po določbah ZMZ-1 ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1). V 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, je že večkrat izpostavilo tudi Vrhovno sodišče, med drugim v sodbi in sklepu št. I Up 26/2016. Tedaj je sicer Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je toženka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.

11. Ob upoštevanju določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in 84. člena ZMZ-1 mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov in da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici nujen. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je te objektivne kriterije begosumnosti določil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A), ki je začel veljati 9. 11. 2021 in se uporablja v tem postopku. V 84.a členu ZMZ-1 je določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, med drugim tudi, če je predhodno oseba že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84. a. člena ZMZ-1).

12. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in ugotavlja, da obstaja razlog za pridržanje iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev sklepa tožene stranke. V zvezi s tem zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito predhodno že zaprosil. Prošnjo je 2. 2. 2022 vložil na Hrvaškem, vendar je od tam odšel, še preden je bilo o njegovi prošnji odločeno. Tožnik navaja, da je Hrvaško je zapustil zgolj zato, ker ni vedel, kaj se bo z njim zgodilo, da prevajalca na policiji in v zaprtem kampu ni imel, zato je bil prepričan, da je obravnavan kot tujec pred deportacijo. V to naj bi bil prepričan tudi kasneje, ko je bil premeščen v odprti kamp. Sodišče tem tožnikovim navedbam ne more slediti. Nesporno je, da je Hrvaško zapustil, potem ko je bil iz kampa zaprtega tipa premeščen v kamp odprtega tipa (prim. zapisnik o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja dne 18. 2022). Pri tej premestitvi mu pomagal odvetnik, ki ga je zanj poiskal brat. Poleg tega ob nastanitvi v odprtem kampu prejel modro izkaznico, slišal pa naj bi tudi, da bo dobil še eno izkaznico, ko bo opravil intervju. Opisane okoliščine in potek dogodkov po presoji sodišča kažejo na to, da je imel tožnik informacije o postopku oziroma je imel zagotovo možnost te informacije pridobiti.

13. Prav tako je po presoji sodišča tožena stranka ob sklicevanju na tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-11 pravilno sklepala, da so z ravnanjem tožnika izkazane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo pobegnil tudi iz Slovenije, če mu gibanje ne bo omejeno. Tožnik je že pred vstopom v Slovenijo v drugi državi članici že zaprosil za mednarodno zaščito, na odločitev pa ni počakal. Kot je večkrat povedal je njegova ciljna država Francija. To je prepričljivo izpovedal tudi na zaslišanju na glavni obravnavi dne 3. 3. 2022. Zato se lahko utemeljeno pričakuje, da bi pred odločitvijo o prošnji zapustil tudi Slovenijo, če bi to možnost imel. V tožbi navaja, da je bil sprva bil res namenjen v Francijo, kjer ima brata in ostale sorodnike, vendar se sedaj zaveda spremenjene situacije. Ob tem ni navedel za kakšno spremenjeno situacijo gre in katerih sprememb se sedaj zaveda. Sodišče te nekonkretizirane trditve ne more sprejeti.

14. Glede na to, da je ukrep pridržanja mogoče izreči le, če je podana znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, je sodišče presojalo še, ali so podane dodatne okoliščine, ki pomenijo neposredno in konkretno stopnjo nevarnosti pobega. Vrhovno sodišče RS je v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022 zavzelo stališče, da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak mora biti ta dodatno kvalificirana, kar utemeljuje Vrhovno sodišče RS tudi z določbo prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.2 Ni sporno, da se v obravnavani zadevi v zvezi s tožnikom vodi postopek po Uredbi Dublin III prav iz razloga, ker ni počakal na odločitev o svoji prošnji na Hrvaškem in jo je ponovno vložil tudi v Sloveniji, vendar zgolj to ne zadošča za pridržanje. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je treba za uporabo obravnavanega ukrepa ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.3 Zgolj ugotovitev toženke, da je tožnik predhodno na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ni počakal na odločitev, torej za izrek ukrepa pridržanja ne zadošča. 15. Iz policijske depeše z dne 15. 2. 2022 je razvidno, da je policija tožnika prijela ob ilegalnem prehodu hrvaško-slovenske meje. V postopku na Policijski postaji Ilirska Bistrica je povedal, da je njegova ciljna država Italija, Francijo pa je kot ciljno državo navedel ob vložitvi prošnje. Tudi na zapisnik o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja je navedel, da želi v Francijo, kjer ima brata in več ostalih sorodnikov. Tam ima tudi strica, ki mu je obljubil, da mu bo pomagal, če bo prišel do Francije. V Sloveniji za azil ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija. Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno ugotovila, da za tožnika obstoji znatna nevarnost, da bi pobegnil iz Slovenije, če bi imel to možnost. Tožnik sicer navaja, da Slovenije še nikoli ni zapustil. To drži, vendar pa je temu tako, ker je bil 18. 2. 2022 zanj izdan izpodbijani sklep o pridržanju na prostore Centra za tujce, to pa mu preprečuje, da bi zapustil državo.

16. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo izpovedal, da bo zagotovo ostal v Sloveniji do odločitve o njegovi prošnji. Sodišče njegovi izpovedbi v tem delu ne more slediti, saj podatki spisa izkazujejo drugačno dejansko stanje. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil šele 18. 2. 2022, potem ko ga je policija 15. 2. 2022 prijela ob ilegalnem prehodu hrvaško-slovenske meje. Tožnik je v razgovoru ob omejitvi gibanja sam izjavil, da za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ne bi zaprosil, če ga policija ne bi našla. To pa je po presoji sodišča povsem razumljivo ob njegovi želji, da pride do Francije.

17. Tožnik dalje navaja, da ne more iti v njegovo škodo, če tožena stranka ni poskrbela za ustrezna pooblastila varnostnikov, da bi mu bilo lahko gibanje omejeno v Azilnem domu in ne v Centru za tujce ter da se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev nanašati na okoliščino v zvezi s prosilcem. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je tožena stranka upoštevala ne le način varovanja, temveč tudi okoliščine, ki se nanašajo na samega tožnika. V izpodbijanem sklepu je, poleg opisa samega načina varovanja v Azilnem domu, na 4. strani navedla tudi, da ima tožnik vzorec ravnanja (vsaj enkrat je že zapustil državo, v kateri je podal prošnjo za mednarodno zaščito), kar utemeljuje sklepanje, da bo to ravnanje ponovil. Na to zlasti kaže dejstvo, da je njegova ciljna država Francija, tožnik pa je sam povedal, da v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija. Torej je tožena stranka svojo odločitev, da tožnika pridrži v Centru za tujce, utemeljila tudi z njegovimi osebnimi okoliščinami in ne le z načinom varovanja. Ugotovljene tožnikove osebne okoliščine tudi po presoji sodišča izkazujejo znatno nevarnost, da tožnik v Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, to nevarnost pa je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Te nevarnosti ni mogoče preprečiti z milejšim obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Ta, za razliko od pridržanja v Centru za tujce, namreč ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja.

18. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K točki II izreka:**

19. Sodišče je zahtevo za izdajo ureditvene začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev do končnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oz. obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

20. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, ko navaja, da se pridržan na prostore Centra za tujce zelo slabo počuti, je v stiski, ki jo težko prenaša. Trdi tudi, da je z odvzemom prostosti kršena njegova pravica do osebne svobode, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo oz. nepopravljivo škodo. Tako zatrjevana škoda pa je po presoji sodišča zgolj na splošno opredeljena. Te trditve ne odstopajo od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito. S splošnim navajanjem o težko popravljivi škodi tožnik ni zadostil trditvenemu bremenu, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

1 Po tretji alineji 84.a člena ZMZ-1 se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila. 2 Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022, točka 12 obrazložitve. 3 Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022, točka 13 obrazložitve.