Jedro

Pogodba sklenjena brez podlage je nična.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeče stranke same trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tretje tožnice do štirinajstega tožnika na ugotovitev, da je bila pokojna M. K. na dan svoje smrti dejanska in pravna lastnica nepremičnine parcele št. 659/2 in parcele št. 659/3, v vložku št. 45 k.o. ... ter na toženčevo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Nadalje je razsodilo, da je pogodba o vskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem z dne 3.2.1993, ki sta jo sklenila tožnica A. R. in toženec L. M., glede nepremičnine vpisane v vložku št. 45 k.o. ... nična. Tožencu je naložilo, da izstavi listino, na podlagi katere se bo vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje, to je vknjižba lastninske pravice na ime tožnice A. R.. Tožencu je naložilo, da prvi tožnici in drugem tožniku povrne pravdne stroške, glede dela tožbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek tretje tožnice do štirinajstega tožnika pa odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožujejo vse pravdne stranke, pri čemer tožnika A. R. in R. R. izpodbijata le stroškovni izrek, tretja tožnica do štirinajsti tožnik tisti del sodbe, s katerim je bil zavrnjen njihov tožbeni zahtevek, ter točko 3., 4. in 5. izreka sodbe, toženec pa obsodilni del sodbe.

Tretja tožnica do štirinajsti tožnik uveljavljajo vse dovoljene pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje ali pa jo spremeni tako, da ugodi zahtevkom tretje do štirinajste tožeče stranke v celoti. V pritožbi navajajo, da so uspeli dokazati ničnost pogodbe med tožnico A. R. in tožencem ter tako uspeli s svojim zahtevkom proti tožencu najmanj s 50% ter so zato upravičeni do ustreznega dela pravdnih stroškov. Če pa se sledi obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, pa so tožniki uspeli v celoti, saj sodišče samo ugotavlja, da A. R. ni lastnica spornih nepremičnin, temveč je lastnica pokojna K. M.. Navedeni tožniki so pravilno vložili tožbo zoper obstoječega zemljiškoknjižnega lastnika, to je toženca, saj so le od njega lahko zahtevali, da izstavi listino, ki bo omogočala prenos lastništva na K. M., pri čemer pa je prvotno isti zahtevek postavila tudi A. R., ki se je kasneje premislila. V razlogih prvostopne sodbe, ko sodišče ugotavlja, da je A. R. le formalno zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin, dejansko pa pokojna K. M., vidi pritožba tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V vsakem primeru pa nepravilno uporabo 154. čl. ZPP pri odločitvi o stroških. V nadaljevanju pritožbe pa tožniki podrobneje obrazlagajo svoje poglede do dokaznega postopka, ki se nanašajo na vprašanje, ali so dokazali, da je lastnica spornih nepremičnin K. M. ali ne. Menijo, da izvedeni dokazi potrjujejo njihovo trditev, po kateri je šteti K. M. za lastnico. V tej smeri predlagajo tudi izvedbo novih dokazov.

Tožnika A. R. in R. R. izpodbijata kot rečeno stroškovni izrek in pri tem uveljavljata vse dovoljene pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagata, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

Navajata, da sta v pravdi uspela v celoti, saj je sodišče njunemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in bi zato bila upravičena do povrnitve celotnih pravdnih stroškov. Pri tem bi moralo prvostopno sodišče upoštevati pri odmeri stroškov tudi stroške A. R. iz pravdne zadeve II P 106/97, saj je A. R. uspela tudi z zahtevkom iz te pravde. V nadaljevanju pa pritožba graja stališče prvostopnega sodišča, kot izhaja iz njegovih razlogov in po katerem naj bi A. R. ne bila dejanska lastnica spornih nepremičnin.

Tudi toženec v svoji pritožbi uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Po mnenju pritožbe je zmotno prvostopno stališče, po katerem naj bi bila pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja dejansko nična zgolj zato, ker sta jo podpisala toženec, ki nikoli prej ni bil lastnik nepremičnin, ki so predmet te pogodbe in tožnica A. R., ki prav tako ni lastnica teh nepremičnin. Pogodbo je logično podpisala A. R., kot zemljiškoknjižna formalna lastnica, sestavo pogodbe je naročila pokojna M. K. in pri tem naročila, da naj se lastninska pravica zemljiškoknjižno prenese iz A. R. neposredno na toženca kot njenega izvenzakonskega partnerja. Pogodbo je torej treba obravnavati kot pogodbo v korist tretjega v smislu določbe 149. čl. ZOR. Sicer pa je toženec tudi zakoniti dedič po pokojni K. M. in bi zato bila pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim povsem veljavna tudi v primeru, da bi bila sklenjena po smrti K. M..

Tožnika A. R. in R. R. sta vložila odgovor na pritožbo ostalih tožnikov in odgovor na pritožbo toženca.

Pritožbe niso utemeljene.

Iz podatkov spisa in razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da so prvotno vsi tožniki, vključno z A. R. in R. R. vložili tožbo proti tožencu na ugotovitev, da je bila pokojna K. M. lastnica spornih nepremičnin, da je pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim nična in na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere ne bo vzpostavljeno prejšnje zemljiškoknjižno stanje, temveč bo kot lastnica spornih nepremičnin vknjižena pokojna K. M.. Podlaga tožbenemu zahtevku je bila uveljavljana ničnost pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja in takrat med tožniki nesporna ugotovitev, da je prava lastnica spornih nepremičnin pokojna K. M.. Glede na takšno stališče vseh tožnikov, tudi zemljiškoknjižne prednice tožnice A. R., je imel tožbeni zahtevek v delu, v katerem je zahteval izstavitev zemljiškoknjižne listine neposredno na pokojno K. M. podlago v tožbenih trditvah. Kakor hitro pa je tožnica A. R. (stališče tožnika R. R. pri tem niti ni pomembno) kot zemljiškoknjižna prednica toženca svoje tožbene navedbe spremenila in umaknila zahtevek na izstavitev listine na ime K. M. ter uveljavljala od toženca izstavitev zemljiškoknjižne listine na njeno ime, torej vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, je to vplivalo na opredelitev spornih razmerij v pravdi. Tako je na eni strani še vedno ostalo sporno med tožniki ter tožencem, ali je pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja, sklenjena med prvo tožnico in tožencem veljavna ali nična, po drugi stani pa je postalo sporno med tožniki samimi in sicer prvo in drugo tožnikom na eni strani ter ostalimi tožniki na drugi strani, kdo je bil pred sklenitvijo sporne pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja lastnik spornih nepremičnin, ali prvo tožnica, ali pokojna K. M.. Tega spora med tožniki samimi, pa glede na uveljavljani tožbeni zahtevek ni mogoče razreševati v tej pravdi, saj tretje do štirinajsti tožnik niso vložili ustrezne tožbe proti prvo tožnici, kot zemljiškoknjižni lastnici oziroma zemljiškoknjižni prednici toženca. Spor med tožniki samimi ne more biti predmet te pravde, saj je glede zahtevka za ugotovitev, da je bila pokojna K. M. lastnica spornih nepremičnin in za vknjižbo le-te v zemljiško knjigo pasivno legitimirana A. R., kakor hitro se ugotovi, da je pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja nična.

Posledica ničnosti je namreč vzpostavitev prejšnjega stanja, po prejšnjem zemljiškoknjižnem stanju pa je zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin prvotožnica A. R.. Iz navedenih razlogov je vse, kar se navaja v razlogih prvostopne sodbe o tem, ali je dejanska lastnica spornih nepremičnin A. R. ali pa K. M., kot tudi vse, kar tretje do štirinajsti tožnik v tej zvezi navajajo v pritožbi, brezpredmetno za odločanje v tej pravdi v okviru postavljenih tožbenih zahtevkov. Tretje do štirinajsti tožnik bi v okviru svojega tožbenega zahtevka na ugotovitev lastništva K. M. in na izstavitev ustrezne listine za vpis K. M. v zemljiško knjigo morali tožiti tudi prvo tožnico. Ker je niso, je njihov zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnjen zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.

Tudi pritožba toženca ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zahtevku na ugotovitev ničnosti pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja in v posledici vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ugodilo med drugim tudi zato, ker izpodbijana sodba nima nobene dopustne podlage. S takšno presojo prvostopnega sodišča pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Iz samega besedila sporne pogodbe ne izhaja, na kakšni podlagi naj bi prvo tožnica prepustila tožencu lastninsko pravico na spornih nepremičninah, da bi navedena pogodba prikrivala kakšno drugo pogodbo z dopustno pravno podlago pa iz izvedenih dokazov tudi ne izhaja, kar je podrobneje obrazložilo sodišče prve stopnje in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na prvostopne razloge. Pogodba, ki je sklenjena brez podlage ali če ta ni dopustna, pa je nična (52. čl. ZOR), posledica ničnosti pa je, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi tisto, kar je na podlagi take pogodbe prejela (104. čl. ZOR), v konkretnem primeru vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Pritožbena trditev toženca, da gre za pogodbo v korist tretjega, nima nobene podlage v izvedenih dokazih, sicer pa iz same pogodbe izhaja, da sta pogodbo sklenila tožnica in toženec, ne pa tožnica in nekdo tretji v korist toženca. V kolikor pa se toženec sklicuje na to, da je dedič po pokojni K. M. in da je pogodba, s katero je neposredno nanj kot dediča prenesena lastninska pravica po umrli K. M. zato veljavna, pa je treba povedati, da je toženec le eden izmed dedičev in se tudi iz tega razloga neutemeljeno sklicuje na takšno zatrjevano podlago pogodbe o vskladitvi zemljiškoknjižnega stanja.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je pravilna tudi prvostopna odločitev o stroških postopka. Prvi in drugi tožnik sta svoj tožbeni zahtevek postavila ustrezno šele z vlogo z dne 23.10.1996, pred tem sta uveljavljala drugačni zahtevek, zahtevek, ki je bil zavrnjen, namreč ugotovitev, da je lastnica sporne nepremičnine K. M. in na vknjižbo le-te v zemljiški knjigi. Tako tožnika ne moreta biti upravičena do povrnitve tudi tistih pravdnih stroškov, ki sta jih zaradi naknadnega spreminjanja stališč v pravdi povzročila sama, enako pa tudi nista upravičena do povrnitve stroškov iz tožbe za razveljavitev pogodbe, glede katere sta postavila tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno odločilo, da nosijo vsak svoje pravdne stroške tožniki in toženec glede tistega dela tožbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek tretje tožnice do štirinajstega tožnika. Bistveno za navedeni tožbeni zahtevek je bilo uveljavljanje lastninske pravice K. M. na sporni nepremičnini in vknjižba lastninske pravice na tej nepremičnini na njeno ime, sam spor glede navedenega pa je vsebinsko spor med tožniki samimi, ne pa med tožniki na eni strani in tožencem na drugi strani.

Zato toženca ni mogoče obremeniti za pravdne stroške, ki so jih v tej zvezi utrpeli tretje tožnica do štirinajsti tožnik.

Glede na vse spredaj navedeno je pritožbeno sodišče, potem ko ni ugotovilo, da bi bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi, na podlagi 368. čl. ZPP, vse pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijano sodbo. Pri tem je posebej glede na v pritožbah tožnikov očitana neskladja med samimi razlogi v sodbi sodišča prve stopnje pojasniti, da se zatrjevana neskladja v razlogih ne nanašajo na odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje odločilo tako, kot to izhaja iz izreka njegove sodbe, ter tako eventuelna neskladja v stališču sodišča prve stopnje o tem, ali je dejanska lastnica spornih nepremičnin K. M. ali prvo tožnica glede na vezanost sodišča na tožbeni zahtevek in glede na nedvomno ugotovljeno zemljiškoknjižno stanje ne predstavljajo nasprotij med razlogi o odločilnih dejstvih, s tem pa tudi ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. ZPP.

Ker tožniki s pritožbami niso uspeli, toženec niti ni priglasil stroškov za pritožbo, tožnika A. R. in R. R. pa nista s svojimi odgovori na pritožbo v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji, je pritožbeno sodišče na podlagi 166., 154. in 155. čl. ZPP odločilo, da tožniki sami trpijo svoje stroške pritoženega postopka.